Zakaj sem član Solidarnosti in zakaj grem na volitve

V življenju sem si postavil osebni cilj, da kar se da samo-odgovorno in z lastnim zgledom aktivno pripomorem k vzpostavitvi drugačne človeške družbe, v kateri se zlorabe življenja ne bodo dopuščale in sprejemale v nobeni obliki in kjer bo za vse ljudi zagotovljeno dostojno življenje. V svojih prizadevanjih sem spoznal mnogo somišljenikov s celega sveta, s katerimi se večkrat tedensko sestajamo na spletu in drugod, da usklajujemo skupne napore pri vpeljevanju rešitev, ki bodo z gotovostjo vodile v svet enakovrednih in so-odgovornih ljudi, kjer bodo odnosi med nami temeljili na sodelovanju in podpori po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam" in kjer bomo so-odgovorni, z odpravo lastnih sebičnih interesov, stremeli k novemu družbenemu sistemu, kjer bo dostojno življenje vseh zagotovljeno, dokler tega dejansko ne uresničimo. Pred nekaj leti sem za mesec dni tudi odpotoval v Južnoafriško republiko z namenom, da se s svojimi somišljeniki s celega sveta bolje spoznamo. Tako odkritih, dobronamernih in zgledno predanih ljudi k praktičnim rešitvah za dostojno življenje vseh še nisem srečal, ne prej in ne kasneje. Spodnja slika je nastala na dan odhoda iz JAR, jaz sem tretji z desne, v zeleni majici.

​

V sklopu teh prizadevanj in v luči spoznanj, da se sistema brez političnih struktur trenutno ne da zadovoljivo spreminjati, sem se vključil tudi v stranko Solidarnost po tem, ko sem večino vodilnih članov stranke tudi osebno spoznal. Po njihovih prizadevanjih sem z zadovoljstvom ocenil, da med člani stranke obstaja odločna volja in dogovor o zavračanju korupcije in sebičnih interesov posameznikov na račun dostojnosti življenja vseh. To je bil odločilni in najpomembnejši pogoj za to, da se stranki pridružim. Veseli me, da smo se že z več člani strinjali, da v stranki ne bomo dopuščali koruptivnega in sebičnega ravnanja, saj v tem primeru takšnih ljudi ne bo v stranki, ali pa ne bo nas. Ne trdim in ne morem zagotavljati, da bo Solidarnost tista stranka, ki se bo na koncu dejansko izkazala za stranko, v kateri se ne bo toleriralo osebnih interesov, vendar takrat mene ne bo več v njej. Zagotavljam pa, da sam sebičnih interesov ne bom dopuščal, do koder bodo moja dejanja in besede imele vpliv. Imam samo dve roki in samo en glas, zato si jih vedno prizadevam uporabljati zgledno in v korist vseh.

Na spodnji sliki sem v družbi nekaterih kandidatov z liste stranke Solidarnost za evropske poslance (desno spodaj.)

​
V nedeljo, 25.5. 2014 bodo volitve poslancev v Evropski parlament, na katerih sodelujemo tudi v stranki Solidarnost.

Mnogo ljudi se ne zaveda, koliko naporov in groze je bilo potrebnih, da so nam naši predniki, ki so se dejansko zavzemali in borili za dostojen svet enakovrednih in so-odgovornih ljudi, zagotovili vsaj minimalno možnost, da glas in volja vsakega izmed nas štejejo enakovredno vsaj na volitvah. Nesprejemljivo in sramotno je, da večina ljudi pridobljen glas na volitvah izrablja za osebne sebične interese. Prav zato si tudi osebno prizadevam za vzpostavitev sistema neposredne demokracije, kjer bo vsak s svojo so-odgovornostjo prispeval k preprečevanju zlorab in k zagotavljanju dostojnosti življenja vseh. Navsezadnje, če sami povzročamo in dopuščamo zlorabe, smo sami del problema in to ni sprejemljivo. Tega se moramo vsi zavedati.

Nikogar ne bom naprošal, da se volitev udeleži in da glasuje za Solidarnost. To je stvar osebnega spoznanja vsakega izmed nas. Vsi pa vemo, da beseda ni konj in da se brez muje še čevelj ne obuje, zato vabim vse, ki ste že spoznali, da korupcija in zloraba življenja v korist osebnih sebičnih interesov ni sprejemljiv način obnašanja, da se mi pridružite in tudi sami z lastnim zgledom začnete praktično udejanjati to, kar je najboljše za vse nas.

V slogi je moč, skupaj smo močnejši.
In ne pozabite: kar ni dobro za vse nas, ni dobro za nikogar!

Dan 143 - Partnerske reakcije osebno

Danes sem opazil, kako določene reakcije in izraze moje partnerke jemljem osebno in tako tudi sam čustveno reagiram nanje, predvsem kadar partnerka odreagira z negativnimi emocijami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati čustvene reakcije partnerke osebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti jezen in užaljen, kadar partnerka name odreagira z jezo in neodobravanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati čustvene reakcije drugih na moja dejanja, govorjenje, ideje, kot osebni napad name in se s tem takoj počutiti manjvrednega, ogroženega, užaljenega in jeznega in za te občutke kriviti partnerko in druge.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob glasnem govorjenju / dretju nekoga name s čustveno (negativno) energijo, to takoj povezati s strahom, z lastno manjvrednostjo, užaljenostjo, jezo in popolnim zavračanjem bese govorca. Zavedam se, da s tem tudi sam čustveno reagiram in nisem prisoten v zavednem dihanju, s čimer si onemogočam, da bi se postavil v kožo drugega in dejansko videl stvari takšne, kot so. Ko opazim in se zavem, da na glasno čustveno govorjenje / dretje / reakcijo drugega sam reagiram s strahom, občutkom manjvrednosti, jeze, se počutiti užaljeno in jezno ter zavračati govorca - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem nisem v podporo, zato se umirim, sprostim in usmerim v dihu tako, da upoštevam govorca in dejansko stanje in stojim kot podpora, ki je najboljša za vse.

Dan 142 - Jaz kot politik

V stranki smo se pogovarjali o tem, kdo bi bil pripravljen kandidirati na volitvah (lokalnih in državnozborskih). V tistem momentu sem bil najprej negotov, glede na to, da nimam posebnih politično-birokratskih izkušenj, vendar sem v tem takoj prepoznal vzorec sabotiranja samega sebe, zato sem se odločil, da dopuščam možnost, da bi kandidiral tudi sam. Zakaj pa ne, načela v smislu 'ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam' imam jasno izoblikovana, kristalno jasno mi je, da takega dela ne bi opravljal iz osebnih interesov ampak zato, ker želim delovati zgledno, transparentno in preprečiti korupcijo in zlorabo življenja ter pomagati pri ustvarjanju sistema, ki bo vsem zagotavljal dostojnost življenja. Če ima človek dobre temelje in jasna načela, potem mu pomanjkanje določenih izkušenj ne predstavlja posebnega problema, saj si jih vedno pridobivamo sproti. Nihče se ni izkušen rodil in vse je enkrat prvič.

Na splošno opažam, da se ljudje ne držimo načel, da jih zelo redko omenjamo in da se niti ne sprašujemo, kakšna načela so najboljša za vse nas. Velika večina se ravna zgolj po svojih občutkih in strahovih in deluje le v svojo osebno korist, marsikdaj tudi takrat, ko to ni na prvi pogled očitno. Zato je pomembno, da se zavedamo pomembnosti načel, da vemo, po kakšnih načelih se sami ravnamo in da so ta načela takšna, da z njihovimi posledicami nikomur ne delamo škode in nikomur ne jemljemo dostojnega življenja, ampak podpiram druge tako, kot bi želeli da drugi nas. Transparentnost delovanja je zelo pomembna, kot sem že pisal. Kdor ne postavlja osebnih interesov pred vse druge, s tem nima problemov. Človek se ne more dolgo skrivati pred ljudmi, ki so samo-iskreni in znajo opazovati soljudi pri obnašanju, govorjenju in pisanju. Pisanje razkrije marsikaj o človeku, zato je tudi pomembno, da samega sebe spoznamo skozi pisanje in si tako pomagamo odpravljati vzorce, ki ne podpirajo nas samih kot tudi ne drugih. Vsak politik, torej vsak človek, bi moral voditi in vzdrževati svoj javno dostopni spletni dnevnik, iz katerega bi bilo razvidno, ali so njegove namere dejansko poravnane s tem, kar je najboljše za vse nas ali ne. A kot sem ugotovil, ego, ki skrbi le zase in svoje osebne težnje na račun dostojnosti drugih, bo imel s takšno prakso ogromno težav, kar je razumljivo.

Kaj sploh pomeni beseda politika? Ob njej se večina takoj 'zgrozi', ker se jim ob besedi sprožijo močna čustva, povezana s spomini o ljudeh, ki so bojda politiki. Takšne reakcije mi niso bile v podporo, ker so mi preprečevale, da bi politiko sploh raziskal, jemal resno in jo obravnaval kot nekaj uporabnega. Torej definicija:

Politika - "znanost upravljanja", po Aristotelu: "državne zadeve". Pridevnik: političen (iz latinščine: politicus): "od prebivalcev ali države". Šele kasneje se pomen besede politika začne uporabljati v smislu "izbirati strani v politiki strank".

V osnovi torej beseda pomeni upravljanje na družbenem nivoju, ki torej ne vključuje samo nas osebno, ampak širšo družbo. To počnemo torej vsi. Vsi smo politiki. Vse se začne v družini, ko z nami politično upravljajo starši in drugi, nato pa mi z našimi otroci. Politiko izvajamo v službi itd. In kaj je torej tako groznega s politiko? Nič, grozni so večinoma ljudje, ki naj bi upravljajo z državno politiko, čeprav v resnici upravljajo večinoma le z osebno, ker stremijo le k osebnim interesom. Saj to počnemo vsi, če smo samo-iskreni, ljudje na bolj vplivnih položajih imajo zgolj moč, da naredijo več škode. Kaj je torej rešitev? Jamranje? Protestiranje? Še več jamranja? Obup, torej? Samo-odgovornost in zgledno ravnanje! No vidite, saj vsi vemo in znamo, samo težko gre iz ust, kaj šele od rok. Pa smo spet pri pisanju. Težko se je spremeniti, če sploh ne vemo dobro, kako delujemo in zakaj, zakaj smo tako sebični in pasivni, zakaj nas je strah delovati v dobro vseh, ne samo sebe. Sam vedno bolj ugotavljam, kako težaško je biti sebičen. Potrebno je veliko naporov in energije, da spletkarimo, da se lažemo in zavajamo, da nas ni sram, ko dopuščamo zlorabe itd. To ni lahko delo, to je izjemno težaško delo in zanimivo je, koliko ljudi pri tem še vedno vztraja. Sploh v pasivnosti in apatičnost. Ampak nič ne de, dlje kot čakamo s samo-korekcijo, bolj tonemo v nevzdržne posledice. Ljudem lahko odpremo vata in pokažemo, kako je lahko bolje, vendar nihče ne more stopiti skozi vrata namesto nas. Vso trpljenje na Zemlji si ustvarjamo sami, vsak posebej in hkrati vsi skupaj. Prej kot bomo spoznali, da moramo spremeniti lasten odnos drug do drugega tako, da bodo vsi naši odnosi temeljili na enakovrednosti in dostojnosti življenja vseh, prej bomo rešili vse probleme. Seveda pa lahko tudi še čakamo. Čakamo, da bo slabše in bolj grozno. Večina se s tem še strinja - v dejanjih, čeprav mogoče ne v mislih. Ampak edini odgovor je na dlani: praktična samo-odgovornost in zgledno ravnanje. Pa začnimo...

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nimam dovolj izkušenj za politično delovanje. Spoznal sem, da s tem zgolj sabotiram samega sebe pri stvareh, ki so pomembne za vse nas. Ko opazim in se zavem, da se sabotiram z izgovorom, da nisem dovolj izkušen - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem nisem v podporo, zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal izgovorov, namesto tega bom stremel k samo-izpopolnjevanju in zglednemu ravnanju tudi v političnem delovanju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi politike kot sebične, grozne, slabe ljudi, namesto da bi pogledal samega sebe videl, kako sem sam lahko bolj zgleden. Ko opazim in se zavem, da se jezim na politike in da jih sodim kot sebične, grozne, slabe ljudi - se ustavim in diham. Zavem se, da so politiki prav tako zgolj le ljudje z lastnimi življenjskimi zgodbami in problemi in da sem sam prav tako zelo sebičen, kadar jih sodim samo zato, ker je to tako enostavno in ker so temu bolj izpostavljeni. Obvezujem se, da se ne bom več jezil na politike in jih sodil kot sebične, grozne in slabe ljudi. Namesto tega bom pogledal svoje vzorce obnašanja in jih popravil tako, da bom deloval čim bolj zgledno in da bom tudi v podporo drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastno samo-odgovornost za politiko prenašati na druge politike, zato da se meni ne bi bilo treba udeleževati so-ustvarjanja družbenih odnosov. Zavedam se, da sem si s tem odvzel vsakršno možnost soodločanja in da je to tudi vzrok za to, da je praktično cel planet v krizi, ker vsi prelagamo odgovornost na druge. Ko opazim in se zavem, da prelagam lastno so-odgovornost na druge politike - se ustavim in diham. Obvezujem se, da ne bom prelagal odgovornosti za so-ustvarjanje družbenih odnosov na druge in da bom sam deloval samo-odgovorno in zgledno po principu "če ni dobro za vse, ni dobro za nikogar" in "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam".

Večinoma ljudje, ko začnemo razmišljati o družbenih spremembah, ki so potrebne, pademo v nekakšen občutek obteženosti v smislu, sistem je tako velik, mi pa tako majhni, kako bomo sploh kaj spremenili? Nemogoče, Predolgo bo trajalo itd. Danes pa sem spoznal, kako enostavno je dejansko vse skupaj. Prvič: spremenimo lahko tako ali tako le sebe, svoje obnašanje in s tem zgledno stojimo za principi, ki so najboljši za vse. Vendar, kaj to dejansko pomeni, da spremenimo sebe? Drugič: Spremeniti moramo zgolj odnose, ki jih imamo najprej s samim sabo in nato z vsemi ostalimi, s katerimi so-ustvarjamo. Spremeniti moramo načela, po katerih gradimo lastne odnose do sebe in drugih. Ko sem pogledal stvari s tega zornega kota, je vsa teža gromozanskosti sistema, ki ga moramo spremeniti, odpadla. Zakaj? Zato, ker si to lahko predstavljam, ker se s takšnim videnje lažje poistovetim. Recimo: Če sem prej gledal na politike kot na ljudi, ki imajo več vpliva kot jaz in jih sodil, potem sedaj spremenim svoj odnos do njih tako, da sebe vidim ko njim enakovredne. Če sem si prej ustvaril odnos do samega sebe v smislu, nimam dovolj izkušenj, nisem pravi za politika, potem sedaj ta odnos do sebe spremenim in ga popravim tako, da se bom z njim podpiral, v smislu: deloval bom po načelih, ki so vsem v korist in tako, da bom uporabil vsako priložnost, da se izpopolnim in postanem bolj učinkovit in se preverjal, da bom deloval zgledno in da bom drugim v podporo pri lastnem vzpostavljanju principov, ki so najboljši za vse nas.

Dan 140 - Nedopustna seksualizacija

Ženske so izrazito seksualizirane povsod zaradi predsodkov moških. In ker moški več ukazujejo (neupravičeno), smo to sprejeli kot nek normalen del družbe. Daleč od tega, da bi to bilo normalno, kaj šele dobro. S tem ko moški seksualiziramo ženske in to podpiramo, že samo s tem, ko na ulici pogledamo za določenimi ženskami, podpiramo vse te vzorce in zlorabe, ki jih posledično tudi ženske izvajajo same nad seboj zato, da bi ugajale moškim. Še posebej, kadar to vpliva na njihovo preživetje ali dostojno življenje. Sodobna družba je obsedena s seksom. Samo poglejte na internet, na televizijo in reklame, na izgled žensk, ki hodijo po ulicah in nenazadnje, poglejte spletno stran 24ur. Kvazi novice z vložki porničev. Izjemen pokazatelj za to, da moramo prevzeti odgovornost za lastno obsedenost s seksom in seksualizacijo soljudi. S tem povzročamo in podpiramo zlorabo življenja in to je nesprejemljivo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, kako seksualizirano dojemam ženske in in kako je velika večina vseh dodatkov, ki jih ženske dajejo na telo, posledica tega, da moški tako seksualiziramo ženske.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pobarvane, blond, rdeče, črne, rjave, roza, skodrane, spete, dolge, kratke lase povezovati s seksom in željo po orgazmu in s tem gledati na ženske kot na seksualni objekt.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil namazane ženske z make-upom, pudrom, šminko, maskaro, polakiranimi nohti, poudarjenimi črnimi trepalnicami, živimi ustnicami, rožnato kožo povezovati s seksom in željo po orgazmu in s tem ženske seksualizirati in gledati nanje kot na seksualni objekt.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ženske v oprijeti obleki, kratkim krilom, z dekoltejem, s petkami, vzorčastimi nogavicami, barvno, rdečo, čipkasto ali prosojno obleko povezovati s seksom in željo po orgazmu in s tem gledati nanje kot na seksualni objekt.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ženske, ki so kakorkoli dodatno napravljene definirati / dojemati kot bolj privlačne od praktično urejenih, naravnih žensk in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil popolnoma naravne ženske brez dodatkov, z naravnimi (rjavimi) lasmi in preprosto praktično obleko definirati in dojemati kot večvredne in bolj pametne, bolj samozavestne od drugih žensk in jih s tem soditi in ločiti na večvredne in manjvredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in dojemati napravljene ženske kot ošabne in jih soditi kot manjvredne, namesto da bi se zavedal, da so takšne zaradi posledic družbe in nas moških, ki jih sodimo na 'bolj privlačne' in 'manj privlačne'.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da vsakič, ko pogledam za žensko in jo seksualiziram in na kakršnikoli še tako subtilen način dojemam kot seksualni objekt, da bi si s tem ustvarjal poželenje in željo po orgazmu, da s tem še naprej dopuščam vzorec seksualizacije žensk, s čimer vzpodbujam separacijo med ženskami na 'privlačne' in 'neprivlačne'. Posledica tega pa je, da se ženske napravljajo, da niso zadovoljne sam s sabo, da se ne cenijo in da se posledično zlorabljajo zato, da bi bolj ugajale moškim zablodam.

Ko opazim in se zavem, da sem dobil željo po seksualizaciji žensk ali da to že počnem, ko gledam žensko - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem nisem v podporo ženskam in sebi in življenju, zato se obvezujem, da ne bom več sodeloval v vzorcu seksualizacije žensk. Namesto tega se bom osredotočil na dotik rok, zavedno dihal in s tem prekinil miselni vzorec seksualizacije v zavedanju, da s tem zlorabljam ženske, sebe in življenje.

Predlog Državnemu zboru: Poročanje poslancev kot pogoj za polno plačo

Spodnji predlog sem najprej poslal na predlagam.vladi.si in sem dobil naslednji odgovor:

----------
Spoštovani,

Vašega predloga »Obvezno samo-odkrito poročanje poslancev o svojih prizadevanjih kot pogoj za polno plačo« nismo objavili, ker zadeva ni v pristojnosti Vlade RS. Pristojen organ za pripravo in spremembo omenjene ureditve je Državni zbor, zato predlagamo, da jim vaš predlog pošljete na:

Državni zbor
Šubičeva ulica 4, SI-1002 Ljubljana
Telefon: 01 478 94 00
Fax: 01 478 98 45
Elektronska pošta: gp@dz-rs.si
----------

Nato sem predlog posredoval Državnemu zboru:

----------

Predlog:
Obvezno samo-odkrito poročanje poslancev o svojih prizadevanjih kot pogoj za polno plačo

Predlagam, da se uvede obvezno poročanje poslancev državljanom, kaj počnejo in kako se zavzemajo za dobro vseh državljanov. Vsak poslanec naj vsaj enkrat tedensko piše svoj osebni, samo-odkrit in javno dostopen spletni dnevnik, v katerem poroča državljanom, kaj je minuli teden počel kot poslanec, za kaj se je zavzemal in kako, kako je preprečeval korupcijo, kje je naletel na težave, kako jih namerava rešiti in kako sam zgledno stoji za principom 'ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam'.

Vsak poslanec bo s tem izkazal svojo zgledno držo in osebna prizadevanja za dostojno življenje vseh državljanov. Prav tako bo s tem lahko opozarjal na ugotovljene probleme, ki jih sam ne more rešiti in izpostavljal korupcijo in ostale nesprejemljivosti ter pozval državljane, da podajo svoje predloge v komentarjih.

Poleg tega bodo poslanci tako v stiku z državljani, ki jim bodo lahko objave komentirali, podajali svoje izkušnje in predloge za rešitve problemov, ki so jih poslanci identificirali. S tem bodo poslanci lažje ohranjali stik z realnostjo in z državljani in državljani bodo imeli transparenten vpogled v prizadevanje poslanca za skupno dobro vseh - ali pa v njegove laži in korupcijo... V vsakem primeru bo to najboljša rešitev za vse nas in temelji na odkritem, transparentnem delovanju za dostojnost življenja vseh.

Ta princip se lahko uvede kot pogoj za polno plačo. Če komisija, ki jo lahko recimo sestavljajo rotirajoči naključni državljani, presodijo, da poslanec ne poroča ustrezno, redno ali da laže, se mu zmanjša plača na minimum ali pa se ga odstavi.

V pričakovanju odgovora o potrditvi obravnave predloga vas lepo pozdravljam.

Blaž Cegnar,
za dostojnost življenja vseh
----------

Dobil sem odgovor, da so predlog poslali vsem poslankam in poslancem. Prva je odgovorila Sonja Ramšak:

----------
Spoštovani gospod Cegnar!

V kolikor vas zanima moje delo kot poslanke DZ RS, vas vabim, da si moje aktivnosti ogledate na mojih dveh Facebook profilih. Vaša pobuda je zelo zanimiva, a po mojem osebnem prepričanju neizvedljiva. Moj delovnik ni 8 ali 12 ur, temveč praktično 24 ur, kar pomeni, da vseh aktivnosti v nek dnevnik ne bi mogla zapisovati, saj bi mi vzelo dragocen čas za delo z volivci, v poslanskih pisarnah, na terenu in v samem državnem zboru.

Vas pa lahko seznanim, da je moja udeležba na delovnih telesih, v katera sem vključena, praktično 100%; malokrat pa sem odsotna tudi s sej DZ.
Prijeten dan vam želim,

Sonja Ramšak
Poslanka
----------

Nakar sem ji odgovoril sledeče:

----------
Cenim vaš odziv.

Razumem, da veliko delate in da se moj predlog zdi kot še dodatno delo, za katerega ni časa, vendar je ključnega pomena. Kot sam ugotavljam, je v življenju vsakega posameznika najpomembneje, da je sposoben odkrite samorefleksije, za kar si je potrebno vzeti vsaj pol ure časa in kjer je ključnega pomena, da pišemo, ker lahko le s pisanjem konkretiziramo svoja razmišljanja, jih tako samo-iskreno ocenimo in ugotovimo, če so nam in ostalim v podporo ali ne, če se skladajo z realnostjo ali ne, če vodijo v posledice, ki so koristne tako za nas kot vse ostale ali ne. Sam za to vsak dan porabim kakšno uro, v mojem predlogu pa bi poslanci in poslanke to počeli le enkrat tedensko in to ne pomeni, da bi morali pisati podrobno o vseh aktivnostih. Predvsem bi pisali o svojih stališčih in načelih, za katera se zavzemate ter o aktualnih problemih in rešitvah, s katerimi se soočate. Za kakšno uro na teden se vsekakor mora najti čas za tako pomembno dejavnost. Če za to ne najdemo časa, pa že samo to nakazuje na to, da smo preveč obremenjeni s stvarmi, ki niso najpomembnejše, saj kot sem napisal, če človek nima časa za sproščeno samorefleksijo, potem to vodi v stres in psihične težave, kar ni sprejemljivo. V takšnem stanju so delavci, ki po cele dneve garajo za svoje preživetje in so neprestano v strahu, da izgubijo možnost preživetja in dostojnega življenja, to ni sprejemljivo. Poslanke in poslanci, v kolikor je meni znano, niso prisiljeni v tako ekstremne pogoje, da ne bi imeli časa za samorefleksijo, kot sem predlagal. Posledice tega, da ne pišemo in ne izvajamo samo-odkrite samorefleksije so takšne, da človeka vodijo v koruptivno razmišljanje, ki niso v skladu z realnostjo, to pa v dejanja, ki povzročajo konflikte in ne upoštevajo nuje po ohranjanju dostojnosti življenja vseh. To ni dobro za posameznika kot človeka, kot tudi ni dobro za vse ostale, s katerimi tak posameznik sodeluje.

Pisanje je namreč tudi pomemben pokazatelj drže človeka in kdor odkrito deluje za dobro vseh, s tem ne bo imel težav. Kdor pa deluje predvsem iz lastnih interesov, bo čutil do tega odpor in tega ne bo mogel dolgo skrivati. S takšnim pisanjem bo tudi vsak imel možnost, da svoja stališča ponovno preveri in jih popravi, kjer niso primerna, pri čemer mu bodo v podporo tudi komentarji bralcev. Kaj mislim z neprimernostjo stališč posameznika? Stališče ni primerno takrat, ko ni vsem v podporo, ko dopušča in povzroča zlorabo dostojnosti življenja. Vsi moramo svoje principe uskladiti s tem, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami. Kakršnokoli razmišljanje in delovanje, ki se tega ne drži, vodi v konflikt in zlorabo.

Vsi ljudje in še posebej mi, ki se politično udejstvujemo, moramo delovati zgledno in se zoperstavljati razmišljanjem in dejanjem, ki vodijo v konflikt in zlorabo dostojnosti življenja. Moramo se zoperstavljati korupciji in osebnim interesom na račun dostojnosti življenja soljudi. Edini učinkovit način, da k temu osebno težimo je ta, da izvajamo samorefleksijo in samo-korekcijo lastnih stališč s pisanjem javnega dnevnika, s čimer tudi ostalim odkrito pokažemo svojo dejansko namero po delovanju za dobro vseh. Korupcije je povsod preveč in vsi vemo, da z odkritostjo in transparentnostjo razmišljanja in delovanja preprečujemo korupcijo. Moj predlog to spoznanje vpeljuje v prakso.

Osebno si s takšnim pisanjem zelo pomagam, zato vam priporočam, da to preizkusite tudi sami po svojih zmožnostih. Seveda ni nujno, da sploh pišete javno, čeprav je končni cilj to, da smo lahko pred vsemi odkriti. Z gotovostjo trdim, da si s takšnim pisanjem lahko vsak pomaga odpravljati osebne probleme in si izoblikovati življenjska stališča, ki so vsem v podporo. To dokazujejo mnogi posamezniki, ki si tako pomagajo že vrsto let.

Tudi vam želim lep dan in vse dobro,
Blaž Cegnar
----------

Dan 139 - Potrpežljivost

Spoznal sem, kako pomembno je, da se zavedamo besed in njihovega pomena, ki jim ga dajemo, saj ta pomen tudi izživljamo. Če ob neki besedi čustveno reagiramo in jo definiramo ter dojemamo kot konfliktno, potem jo tudi tako živimo v praksi. Zato je pomembno, da besede definiramo in živimo tako, da so nam in drugim v podporo. Naprimer: odkrito pogledamo sebe in svoje življenje in identificiramo točke, ki jih želimo spremeniti, identificiramo kontekste in besede v zvezi z našim življenjem, ki bi jih želeli popraviti, izboljšati. Sam sem izbral besedo potrpežljivost, ker opažam, da mi to manjka. Zato bom besedo redefiniral tako, da se bom z njo in njeno definicijo lahko praktično podpiral v vsakdanjem življenju in si tako podaril vrlino potrpežljivosti.

Kako dojemam potrpežljivost? Potrpežljiv je nekdo, ki čaka na nekaj in ob tem ni živčen, nervozen, jezen. Ko sem potrpežljiv, torej nisem čustven, kar pomeni, da tudi ne razmišljam o samem cilju, kot o nekem pogoju za svojo srečo in boljše počutje. Ne priganjam, ampak upoštevam in razumem dejanske okoliščine. S priganjanjem dosežem samo to, da delam več napak. V realnosti je za dosego vsakega cilja potrebno fizično ukrepanje in ravnanje, ki počasi in vztrajno pripelje do želenega rezultata. V umu si lahko zelo hitro ustvarjamo ideje in si v mislih izrišemo želeno stanje, vendar um je utvara in nima nobene praktične zveze z realnostjo, dokler se dejansko ne premaknemo in začnemo s praktičnimi aktivnostmi, katerih posledice bodo privedle do cilja in pri tem je zelo pomembno, da smo vztrajni. Če tri dni hodimo na vrh gore a si zadnjih deset metrov pred vrhom premislimo in gremo nazaj, nismo dosegli cilja, ker nismo bili dovolj vztrajni in potrpežljivi. Potrpežljivost torej pomeni vztrajnost v fizičnih aktivnostih, brez čustvenih reakcij, brez nepotrebnega ustvarjanja negativnega občutka nezadovoljstva ob tem, da cilj še ni dosežen in brez pogojevanja dobrega počutja z dejansko dosego cilja in brez prehitevanja samega sebe in dejanskega stanja. Zakaj bi se omejeval s tem, da svojo dobro voljo pogojujemo z dejansko dosego nekega cilja? Mogoče določenega cilja sploh nikoli ne bom dosegel, ker je nerealen, ali pa ga ne bom dosegel kmalu oz. takrat, ko sem si najprej zamislil, ker še nisem imeli vseh informacij ali pa ker se je situacija vmes spremenila, s tem pa tudi moj cilj ni več ustrezen in ga moramo popraviti, prilagoditi. Zakaj bi se ob takšnih trenutkih jezili in počutili nezadovoljno? To je skrajno nepotrebno in s tem si nikakor ne morem biti v podporo.

Potrpežljivost torej pomeni moje aktivno prizadevanje k specifičnemu cilju tako, da s tem ciljem ne pogojujem svojega dobrega počutja. Namesto tega sem potrpežljiv najprej do sebe in enako do drugih tako, da (se) ne priganjam brez potrebe, ampak da sem (si) v podporo in da se zavedam dejanskega stanja in realnosti okrog sebe in razumem, da so za dosego cilja potrebni specifični fizični koraki, ki se jih ne da prehitevati. Za vsak korak si moram vzeti čas, ki ga korak zahteva in potrebuje, da ga bom kvalitetno opravil in da me bo resnično pripeljal bližje k cilju.

Potrpežljivost je aktivno praktično prizadevanje k določenemu cilju z osredotočenjem na zavedno dihanja in dejansko stanje realnosti, brez pogojevanja lastnega dobrega počutja z dosego cilja.

Definicijo lahko preizkusim na praktičnih primerih, da vidim, če je realna in če jo lahko živim povsod tako, da mi bo v podporo.

Primer 1: Kuhanje kosila. Kuhanje mi ne gre od rok, ker sem zelo malo kuhal. Po navadi ob tem postanem živčen in nestrpen in nimamo potrpljenja, da bi si nekaj dobrega pripravil. Kako bom v tem primeru živel potrpežljivost? Prizadeval si bom, da pripravim dobro kosilo, pri čemer bom pozoren na potrebne korake in zavedno dihanje, da ne bom vmes po nepotrebnem razmišljal o cilju in se s tem delal nestrpnega. Zavedal se bom, da ni nobene potrebe, da bi bil slabe volje, dokler kosilo ni pripravljeno. Prav tako si ne bom ustvarjal nerealnih miselnih idej o tem, kako bi naj bilo kosilo videti na koncu in kakšen bo okus, ker si z nerealnimi pričakovanji zgolj pripravljam razočaranje. Če bom že prej zelo lačen, bom nekaj enostavnega pojedel, da me ne bo stiskalo v želodcu. Besed potrpežljivost torej lahko živim tako, da mi bo v podporo.

Primer 2: Nekdo me prosi, da mu pokažem, kako se nekaj naredi na računalniku. Potrpežljiv bom tako, da bom razumel dejansko stanje in sočloveka, ki nima takšnega razumevanja kot jaz. Upošteval bom, da ne morem korakov prehitevati, tako kot jih nisem mogel sam, ko sem se učil uporabljati računalnik. Zavedal se bom korakov, ki so potrebni za to, da se doseže cilj in jih predstavil tako, da bodo drugemu v podporo tam, kjer se sam ne znajde. Celoten proces pomoči oz. princip učitelj-učenec bom izkoristil za to, da se tudi sam naučim nečesa novega, v tem primeru razlagati stvari tako, da bom v čim bolj jasno podporo tam, kjer se drug ne znajde. Svoje počutje ne bom pogojeval s ciljem in odzivov ne bom jemal osebno, ampak kot pokazatelj tega, kako učinkovit sem pri podajanju podpore pri nečem, kar sam razumem bolje od nekoga drugega.

Primer 3: Igranje iger z drugimi oz. čakanje, da pridem na vrsto. Svojega dobrega počutja ne bom pogojeval s tem, da sem na vrsti. Kadar bom čakal, se bom postavil tudi v kožo drugih in upošteval realnost situacije ter po potrebi pomagal drugim, ki so že na vrsti ali tistim, ki še čakajo in bil v podporo, ali pa zgolj zavedno dihal in trenutek čakanja izkoristil, da sem sproščen in zadovoljen sam s sabo v svojem telesu. Namesto, da bi zavidal nekomu, ki je na vrsti in si žele, da bi bil sam na njegovem mestu, bom delil njegovo zadovoljstvo.

V zgornjih primerih sem si pomagal z mojo novo definicijo besede potrpežljivost in ugotovil, da mi bo v vseh podobnih primerih v podporo. Zdaj moram storiti le še to, da beseda postane konj!

Dan 138 - Nenaden pojav treme

Danes si bom bolj podrobno ogledal svoj vzorec treme oziroma strahu pred nastopanjem ali govorjenjem pred več ljudmi, ki ga pogosto opazim med govorjenjem z ljudmi. Ko začnem nekaj razlagati, ponavadi treme in strahu še nimam, dobim jo v trenutku, ko se zavem, da me posluša več ljudi in da v bistvu nastopam. Takrat ponavadi več ljudi utihne, da bi slišali kaj govorim in takrat začnem tudi sam od sebe pričakovati, da bom 'nastop' izvedel tako kot je treba in da bom ljudem razložil, kar sem nameraval, tako da bodo razumeli. Od sebe torej začnem pričakovati uspešen nastop, s čimer si nato ustvarim strah pred tem, da bi pozabil, kaj sem mislil povedati ali da ne bi povedal tako, da bi me ljudje razumeli in da bi moj nastop označili kot slab. V bistvu se ne bojim sodb drugih ampak svojih lastnih. Bojim se, da bi se sam presodil in obsodil, da sem nekaj slabo povedal / predstavil zato, ker so poslušalci reagirali z neodobravanjem in nerazumevanjem povedanega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in da me je sram, kadar vidim / dojemam, da sem slabo povedal / predstavil nekaj poslušalcem in kadar vidim / dojemam, da ti reagirajo z nerazumevanjem ali neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je pomembno, kako bom nekaj predstavil in kako bom nekaj povedal in da sem to dojeto pomembnost uporabil kot izgovor za to, da se začnem že pred in med govorom / predstavitvijo soditi, presojati in obsojati kot manjvrednega in si s tem povzročati strah in tremo zato, ker vidim / dojemam, da nečesa nisem naredil po svojih pričakovanjih ali pa da drugi reagirajo z nerazumevanjem, neodobravanjem tega, kar sem povedal / predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se takoj obsodim kot slabega, manjvrednega in da si takoj ustvarim strah pred neuspehom in da me postane sram, takoj ko opazim ali dojemam, da nekdo ob mojemu govorjenju / predstavitvi odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reakcije drugih ob mojem govorjenju / nastopu jemati osebno in jih uporabljati za izgovor za lastne reakcije strahu in treme, še posebej kadar opazim / dojemam, da nekdo odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se posmehuje / zasmeje.

Ko opazim in se zavem, da se obsojam in da me je strah pred neuspehom ob tem ko vidim / dojemam, da nekdo ob mojem govorjenju / nastopu reagira, odkimava z glavo, zavija z očmi, zeha, se odkašljuje, začne govoriti z nekom drugim ali se zasmeje - preusmerim pozornost na dotik rok in s tem prekinem misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom. Zavedam se, da mi ni potrebno ustvarjati in sodelovati v vzorcu samo-obsojanja in da je strah sam po sebi popolnoma nepotreben, ker se z njim samo omejujem in si s tem nisem v podporo. Zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal misli samo-obsodb in strahu pred neuspehom in da bom namesto tega ob takšnih trenutkih preusmeril pozornost na dotik rok, se popolnoma in brezpogojno sprejemal in si s tem bil v podporo ter tako povedal / predstavil, kar sem želel, ne glede na to, kako bodo drugi na to reagirali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da želim drugim predstavljati neko teoretično znanje, ki sem ga nekje pobral, nisem pa ga še sam izkusil, preizkusil skozi lastne izkušnje in spoznanja, kot da bi to teoretično znanje že sam preveril in spoznal skozi lastne izkušnje in spoznanja. Kadar opazim in se zavem, da želim predstaviti neko teoretično znanje na način, kot da ga že sam razumem na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj, čeprav vem, da to ne drži - se ustavim in diham. Zavedam se, da si na tak način tudi ustvarjam tremo in strah pred neuspehom ter negotovost in ne-zaupanje v samega sebe, ker dejansko ne govorim iz lastnih izkušenj oz. govorim tako, kot da zagotovo vem, da je nekaj tako kot govorim, čeprav v resnici ne vem in nisem popolnoma prepričan. Zato se obvezujem, da ne bom več podajal teoretičnega znanja, v katerega še sam nisem popolnoma prepričan na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj tako, kot da popolnoma drži. Namesto tega bom v takih primerih odkrit in bom povedal, da je to teorija, ki sem jo nekje pobral in kakšno je moje videnje le-te in kakšna so moja spoznanja o tem in si tako ne bom ustvarjal konflikta v sebi med tem, da želim neki teoriji dati večjo pomembnost in veljavo samo zato, ker se meni zdi pomembna in zanimiva in med tem, da me je strah neuspeha in tega, da bodo drugi ugotovili, da v resnici ne govorim iz lastnih izkušenj oz. da še sam nisem popolnoma prepričan v teorijo, ki jo razlagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi nastop in predstavitev povezati s strahom pred neuspehom.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah neuspeha.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil neuspeh povezovati s strahom pred smrtjo, trpljenjem in težkim življenjem.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je neuspeh nekaj normalnega in nujnega za to, da se naučim nečesa novega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da neuspehe doživljamo vsi ljudje in da si mi ni potrebno ustvarjati vzorca strahu pred neuspehom, ker je tak strah popolnoma nepotreben in si z njim nisem v podporo. Ko opazim in se zavem, da me je strah neuspeha med govorjenjem, predstavitvijo, nastopom - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsak neuspeh potreben in dober za to, da se nekaj naučim, da nekaj spoznam in da postanem bolj učinkovit. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in izvajal vzorca strahu pred neuspehom. Namesto tega bom takšne misli takoj ustavil s preusmeritvijo pozornosti na dotik rok, sprejel vsakršen izid govora / nastopa / predstavitve kot nekaj koristnega zame in se podpiral v zavedanju svoje enakovrednosti, ne glede na reakcije drugih.