Dan 171 - Realnost vs iluzija - kdo bo koga?

Ljudje se večinoma slabo zavedamo, kako zelo pogosto si dovolimo, da si v svojem umu ustvarjamo iluzorne umske konstrukte, ki temeljijo predvsem na naših čustvih. To pomeni, da stvari, dogodkov in odnosov z drugimi ljudmi ne vzamemo / dojemamo preprosto takšne, kakršni so, ampak si ob njih v našem umu ustvarjamo še dodatne miselne in čustvene iluzije. To lahko najbolj očitno opazimo v odnosih med moškimi in ženskami. Dva naključna človeka, moški in ženska, se po naključju srečata in se malo razgovorita. Pri tem sproščeno uživata. Med tem na primer moškemu, ki se tega večinoma niti ne zaveda dobro, iz podzavesti že udarjajo seksualna poželenja, zato postane pozoren na to, če obstaja mogoče kakšna možnost za seks. Ženska se med pogovorom večkrat nasmehne, ker uživa v pogovoru, moški pa si začne to iluzorno interpretirati tako, da verjame, da je ženski všeč in da ga zapeljuje. Potem se razideta in moški si pod vplivom čustev poželenja in občutka večvrednost, ker se mu je ženska nasmihala, začne ustvarjati razne domišljijske iluzije o tem, kako je ženski všeč in kako jo bo osvajal in mogoče z njo celo seksal. Ker na srečo ima njeno številko, jo čez nekaj dni pokliče in gresta na pijačo. Seveda moški, ves pod vtisom svojih prej ustvarjenih iluzornih predstav in čustev, do ženske pristopi bolj samozavestno in jo prične osvajati in bolj ali manj posredno nagovarjati na seks. Ženska pa o tem do zdaj recimo sploh ni razmišljala, zato ga užaljeno zavrne, saj noče imeti opravka s seksualnim obsedencem. Moški posledično brez, da bi se tega dobro zavedal, od občutka superiornost in poželenja preide v nasprotno polariteto občutkov, kjer se počuti manjvredno, razočarano in jezno, ker ni dobil tega, kar si je iluzorno predstavljal in želel. Seveda je lahko vloga spolov tudi obrnjena. Dejstvo je, da si znamo podoben primer vsi predstavljati, če ga že nismo ravno doživeli.

Na podoben način si ljudje ustvarjamo iluzorne predstave v umu do večine stvari, pri čemer si pozitivna in negativna čustva večinoma ustvarjamo avtomatsko, brez da bi se tega sploh dobro zavedali. Pa nam to resnično koristi? Nam takšna čustvena nihanja in napačne predstave o realnosti kdaj pridejo prav? Po do sedanjem analiziranju svojega življenja lahko mirno rečem, da mi kaj takega nikoli ni prišlo prav, ker sem se s takšnim iluzornim zapletanjem v lasten um in lastna čustva vedno zgolj in samo oddaljil od realnosti in se pred njo slepil, s čimer sem v svoji neposredni okolici zgolj povzročal konflikte in se počutil razočaranega, ko stvari niso šle / izpadle tako, kot sem si to iluzorno zamišljal v svojem umu. Zakaj za vraga sem torej to sploh počel?

Ljudje se tako avtomatično obnašamo zato, ker se večinoma podrejamo svojim čustvom, kamor spadajo tudi poželenja, brez da bi se sploh zavedali, da si jih sami ustvarjamo in kako to počnemo. Tako si recimo ustvarimo občutek vzburjenja, poželenja in večvrednosti, kadar nam nasprotni spol nameni pozornost, za katero menimo, da nam je primanjkuje. Nato si v domišljiji namislimo vse mogoče situacije, v katerih bi se počutili še bolj čustveno pozitivno - in že nas odnaša v domišljijo, ki nima nobene praktične veze z realnostjo. Prav tako se do sedaj skoraj nihče ni zavedal, da sta obe polarnosti čustev, ki jih občutimo in delimo na pozitivna in negativna, vedno neločljivo povezani med seboj. Zato je neizbežno, da bomo kot posledico tega, da smo si v nekem trenutku ustvarili pozitivno čustvo, posledično v prihodnosti občutili tudi nasprotno polariteto tega čustva, ker se na tak način čustvena energija uravnoveša po naravnem zakonu. Tako se, kadar čustvujemo, nehote priklenemo na čustveni vlak smrti, kjer se enkrat počutimo pozitivno, veselo in "živo", spet drugič pa negativno, jezno, depresivno, žalostno, itd. Kadarkoli čustvujemo, smo lahko prepričani, da bo temu tako in da polarnosti energetskih čustev ne bomo mogli ubežati. (Sem preveril na lastni koži.) Vsaj tako dolgo ne, dokler si bomo ustvarjamo kateregakoli od pozitivnih ali negativnih energetskih čustev. Zakaj je temu tako?

Najbolj enostavno bo, da si pogledamo naslednji primer človeka, ki si je ustvaril čustvo sreče ob ustvarjeni iluziji "lepote" in čustvo gnusa ob posledični avtomatski definiciji "grdote". V naravi, v fizični realnosti, so stvari takšne, kot so. Potem pa pride človek, ki je začel definirati pisane sveže rožice kot nekaj "lepega" in "privlačnega", zato si posledično ob tem ustvari pozitiven občutek sreče, kadar ga obdajajo pisane, sveže "lepe" rožice. Ker se ne zaveda, da si je ta občutek ustvaril sam, si napačno predstavlja, da so za ta njegov občutek sreče krive prav te pisane, sveže "lepe" rožice. Nato pa pride dan, ko zaradi prevelikega onesnaževanja vse rožice na njegove vrtu ovenijo in se posušijo. Ko ta človek pogleda takšne posušene, rjave rožice, ugotovi, da se prav nič ne skladajo z njegovo definicijo pisanih, svežih rožic, ki jih je označil za "lepe" in "privlačne", zato se mu zdijo "grde", "odbijajoče". Zato se neizbežno in nehote počuti ravno nasprotno, obda ga gnus. S tem se dela nesrečnega in žalostnega, čeprav v svojem nerazumevanju samega sebe verjame, da ga takšnega delajo prav te, "gnusne" rožice. Tako zelo pade v depresijo, da nerazumnega onesnaževanja sosednje tovarne, ki je rožice zastrupilo, sploh ne opazi, ker je preveč zaposlen s svojo žalostjo, na katero se je nevede in neizbežno sam obsodil v tistem trenutku, ko je pisane, sveže rožice označil za "lepe" in si ob tem ustvaril pozitiven občutek sreče. Da bi problem "rešil", se odseli drugam, stran od tovarne, ker se mu to zdi najbolj enostavno. Ne zaveda pa se, da ni naredil nič, ker je svoj problem dojemanja rožic odnesel s seboj, kjer ga bo doživel še enkrat in vedno znova, problem onesnaževanja tovarne pa je pustil kar tam, ker mu je bolj pomembno "odpravljanje" lastnega problema žalosti in depresije ob gledanju "grdih" rožic, čeprav se sploh ne zaveda, kako si je takšno čustveno stanje ustvaril. Če si ga ne bi, bi lahko pomagal odpraviti problem onesnaževanja tovarne, namesto da beži pred samim seboj.

Bodimo samo-iskreni in se zazrimo vase, ter v svojem življenju poiščimo par primerov, kjer smo občutili kakšnega od pozitivnih ali negativnih čustev. Za vsako čustvo, ki smo si ga kdaj ustvarili, lahko najdemo v svojem življenju primer, ki je podoben zgornjemu, v smislu neizbežnega doživljanja obeh polarnosti čustev, saj lahko hitro ugotovimo, da smo vedno doživljali obe strani čustev - tako pozitivno, kot negativno. Mnogi ljudje bi rekli, da so prav čustva ta, ki nas delajo "žive", med tem ko se sploh ne zavedajo, na kakšen način in zakaj si jih ustvarjajo in kakšne posledice imajo čustva na življenje človeka, ki se jim podreja. Po večletnem samo-iskrenem pregledovanju lastnega življenja lahko mirno rečem, da mi takšen čustveni vlak smrt ni nikoli koristil, saj sem mu bil popolnoma podrejen, pa še ostali so mi lahko posledično 'prali možgane', ker nisem imel kontrole nad samim seboj in nad lastnim ustvarjanjem čustev, saj se niti nisem zavedal, da si čustva prav sam ustvarjam.

Zakaj bi se torej do smrti podrejali čustvenim turbolencam z neprestanim skakanjem iz pozitivnih v negativna čustva in spet nazaj in spet naprej in gor in dol, kjer nas premetava naokrog kot kakšen sod po razburkanem morju lastnih čustev, dokler ne treščimo ob kakšne skale in ostanemo pohabljeni do smrti, ker nad sabo nikoli nismo zares imeli nadzora? Je to sploh mogoče, da se človek ne podreja čustvom? Je mogoče, da človek živi tako, da si čustev sploh ne ustvarja? A ni tak človek potem zombi? Živi mrtvec, vedno istega obraza, istega izraza, brez veselja, brez zagona, brez vizij in radosti? Ne, daleč od tega. Ljudje smo živi mrtveci predvsem sedaj, ko se podrejamo lastnim čustvom, da nas premetavajo sem in tja, ker se ne zavedamo, da si jih sami ustvarjamo in da jih lahko zato sami usmerjamo in ustavimo. Zase še ne morem trditi, da imam vsa čustva pod nadzorom in da si jih nikoli ne ustvarjam. Lahko pa povem, da sem se uspešno znebil že mnogih čustvenih reakcij in iluzornih umskih definicij, s katerimi sem se omejeval in si predvsem grenil življenje. In z gotovostjo lahko trdim, da mi še za nobeno odpravljeno podrejenost čustvom in iluzorno miselno definicijo (čemur lahko na kratko rečemo umojeb oz. mind-fuck) ni žal, ker se sedaj veliko lažje, bolj sproščeno in bolj svobodno izražam. Predvsem pa si veliko manj dopuščam, da bi me kaj vrglo s tira (ki si ga sam postavljam) v morje čustvene nestabilnosti. Tako sem s seboj veliko bolj in vedno bolj zadovoljen, ker uživam v svojem izrazu med tem, ko se posvečam stvarem, ki mi resnično koristijo. Pa ne samo meni, ampak vsemu življenju, ker sem se v življenju posvetil iskanju in implementiranju rešitev, s katerimi bomo lahko vsem zagotovili dostojno življenje. Živimo namreč v svetu, kjer se večina ljudi podreja svojim čustvenim turbolencam, ki so seveda vse po vrsti iluzorne in sebične, zato pa imamo povsod toliko zlorab in trpljenja. To lahko odpravimo predvsem z uporabo orodij zavednega dihanja, samo-iskrenosti in samo-odpuščanja z vsakodnevnim pisanjem in s pomočjo vztrajne samo-korekcije v praksi. Več o teh orodjih se lahko naučite na brezplačnem spletnem tečaju na tej povezavi, ki je zaenkrat na voljo zgolj v angleščini. Priporočam ga vsem, ki se nočejo do smrti podrejati lastnim čustvenim turbolencam in se z njimi omejevati in si greniti življenja. Lahko kaj izgubite, če vsaj poizkusite? Čisto nič, razen kakšne depresije, občutka manjvrednosti, strahu, jeze, obupa ali kaj podobnega. Če vam ta čustva ustrezajo, potem v teh orodjih in tečaju verjetno ne boste videli posebne vrednosti. V slednjem primeru ste vsaj ugotovili ali pa dobili potrditev, da ste neke vrste avto-mazohist. S tem v vsakem primeru tega bloga niste prebrali zamanj. Krasno.

Dan 170 - Sanjska podpora

Danes sem imel sanje, v katerih se mi je razkril umski vzorec, kjer postanem nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj storim in si potem premisli oz., kadar ne razumem najbolje, kaj nekdo od mene želi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj zanj storim takrat, ko sem zaposlen z nečim, še posebej, če ga ne razumem najboljše ali pa če si vmes premisli. Ko opazim, da postajam nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj zanj storim med tem, ko sem zaposlen - se ustavim in diham. Zavedam se, da je takšna čustvena reakcija nepotrebna, zato se obvezujem, da ne bom več reagiral z jezo in nervozo, kadar kdo nekaj želi od mene. Namesto tega bom dihal in se dogovoril za ustrezno praktično rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi kot nevljudne in jih kriviti za mojo čustveno reakcijo jeze, kadar me zmotijo, ko sem z nečim zaposlen. Ko opazim in se zavem, da sodim ljudi kot nevljudne in krive za mojo čustveno reakcijo jeze, kadar me zmotijo, ko sem zaposlen - se ustavim in diham. Zavedam se, da je moj čustvena reakcija povsem nepotrebna, zato se obvezujem, da ne bom več sodil ljudi kot nevljudne/nesramne/vsiljive/moteče, kadar bodo želeli govoriti z mano oz. kadar bodo želeli, da nekaj storim zanje, med tem ko bom zaposlen. Namesto tega bom dihal in se dogovoril za praktično rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se, kadar nekoga ne razumem/ne slišim najbolje in ga kriviti za svojo jezo, ker ga ne razumem/slišim. Ko opazim, da se jezim, ker nekoga ne razumem/ne slišim - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni ta, ki ga ne razumem/slišim, kriv za mojo čustveno reakcijo jeze. Zato se obvezujem, da se ne bom več jezil (na sogovorca), kadar ga ne bom dobro razumel/slišal. Namesto tega bom dihal in ga vprašal še enkrat in primerno izboljšal pogoje pogovora.

Drugi del sanj mi je pokazal vzorec, kjer se zaradi svoje neodločnost/pomanjkanja samozaupanja v svoje izkušnje podrejam idejam koga drugega, čeprav vem, da ideja ne bo uspela in imam celo boljši predlog.

Odpustim si, da si nisem dovolil imeti samo-zaupanja v lastne izkušnje, kadar opazim, da ideja/težnja nekoga ni najboljša/najbolj primerna. Ko opazim in se zavem, da omahujem, da nisem odločen in da ne zaupam lastnim izkušnjam - se ustavim in diham. Spoznal sem, da nimam nobenega razloga za to, da ne bi zaupal lastnim izkušnjam in jih tudi jasno predstavil drugim, kadar vidim/dojemam, da njihove ideje niso najboljše/najbolj primerne in da imam sam boljši predlog, in bil hkrati odprt za predloge in dodatna pojasnila drugih, ki jih do takrat sam morda nisem upošteval. Obvezujem se, da bom zaupal svojim praktičnim izkušnjam in da jih bom odločno predstavljal drugim, kadar bom s tem lahko pomagal in da se ne bom več podrejal idejam drugim, kadar vidim, da niso najboljše/najbolj primerne v smislu praktičnih rešitev. Prav tako se obvezujem, da v takšnih primerih ne bom reagiral z jezo ali posmehom in druge sodil/obsojal, če bodo vseeno vztrajali in želeli izvesti nekaj, kar po mojih izkušnjah ni najboljše. Namesto tega bom dihal in jim predstavil nezaželene posledice, ki sem jih doživel sam pri tem, ko sem počel kaj podobnega in tako razložil, zakaj bi bil kak drug način bolj primeren.

Dan 169 - Moje doživljanje spoznavanja neznanke

V svojem življenju nisem spoznal veliko ljudi (v živo), ker si te priložnosti večinoma nisem privoščil, ker me je bilo strah in sram govoriti z neznanci in podobno. Veliko teh samo-omejitev sem že odstranil, danes pa se bom osredotočil na svoje reakcije, ki sem jih opazil, ko sem se imel priložnost pogovarjati in nekoliko spoznati s sopotnico na vlaku.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzpostavljati in se poosebljati s karakterjem sramežljivosti v trenutku, ko se soočim z možnostjo (spontanega) pogovora s sočlovekom, kjer me takoj postane strah tega, da se bom osmešil, če kaj rečem. Ko opazim in se zavem, da vzpostavljam in se poosebljam s karakterjem sramežljivosti, kadar se soočim z možnostjo (spontanega) pogovora s sočlovekom - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni potrebno obsojati lastnih besed in lastnega izraza, še preden to sploh storim, ker mi to v nobenem primeru nič ne koristi, saj s tem le zatiram lastni življenjski izraz. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in se poosebljal s karakterjem sramežljivosti in da ne bom več obsojal svojih besed in svojega izraza, kadar bom imel priložnost (spontano) govoriti s sočlovekom, neznancem. Namesto tega bom zavedno dihal in se zavedal, da je vsak človek kot živo bitje zgolj drug izraz mene samega in da je zato najboljše, da z drugimi ravnam tako, kot bi ravnal sam s sabo oz. kot bi želel, da drugi ravnajo z mano. Tako drugih ljudi ne bom ignoriral in/ali pogledal stran, ampak jih bom pozdravil in jih sprejel, kot sprejemam samega sebe, ter se z njimi pogovarjal, ker je to odlična priložnost za to, da še bolj spoznam sebe in hkrati nekoga drugega in se s tem "razširim" kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvrednega, vzburjenega, veselega, srečnega, kadar mi neka ženska nameni pozornost. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil pozornost žensk jemati kot bolj pomembno samo zato, ker ženske povezujem z možnostjo seksa.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil svoj pogovor ali interakcijo z ženskami takoj povezovati s seksom in z možnostjo seksa in si dovoliti, da me ta želja po seksualni energiji usmerja. Ko opazim in se zavem, da dopuščam, da me pri interakciji z žensko usmerja želja po seksualni energiji - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem dopuščam, da se napaja z energijo moja podzavest, s čimer se napajajo tudi moji umski vzorci, s čimer si bom zgolj otežil življenje in proces odpravljanja reakcij. Zato se obvezujem, da se ne bom podrejal željam/hotenjem po seksualni energiji. Namesto tega bom zavedno dihal in apliciral pogled na sočloveka, kjer vse ljudi vidim kot okostnjake brez spola in si s tem pomagal obravnavati vse ljudi enakovredno in brez seksualne energije, povezane s spoloma.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel biti takoj odkrit do drugih ljudi in predvsem žensk, ki navežejo stik z mano, glede tega, da že imam partnerko, zato ker me je bilo strah, da bi s tem izgubil možnost/zanimanje žensk za druženje in pogovor z njimi. Spoznal sem in zavedam se, da je vsakršno zanimanje žensk zame, ki bi temeljilo predvsem na seksualnih željah, neiskreno in osnovano na čustvenih energijah, kar vedno vodi v še večje čustvene reakcije in nestabilne odnose. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi izgubil zanimanje žensk in možnost pogovora/druženja z njimi, če bi jim povedal, da že imam seksualno partnerko. Namesto tega bom z drugimi ženskami odkrit, ker bom na tak način lahko ustvarjal najbolj samo-iskrene, stabilne in podporne odnose.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil uporabljati domišljijo za to, da sem si predstavljal kako bi bilo, če bi se družil z določeno žensko/osebo, pri kateri opažam določeno lastnost, ki mi je na njej všeč. Zavedam se, s tem projiciram svojo dojeto pomanjkanje te opažene lastnosti na to žensko/osebo, kjer si potem predstavljam in ustvarjam željo po tem, da bi se z njo družil zato, da bi tako prišel do te meni všečne lastnosti, ki sem jo na njej opazil, namesto, da bi si to lastnost dal sam in jo sam poiskal v sebi. Ko opazim in se zavem, da sem na neki ženski/človeku opazil lastnost, ki mi je všeč in za katero dojemam, da jo sam nimam - se ustavim in diham. Zavedam se, da moram to lastnost v sebi najti/ustvariti sam, saj se bom v nasprotnem primeru podredil tej ženski/osebi, ker bom verjel, da jo potrebujem, zato da bi prišel do te lastnosti, kar pa ne drži. Obvezujem se, da ne bom več uporabljal domišljije za to, da bi si predstavljal kako bi bilo, če bi se družil z neko žensko/osebo zato, da bi prišel do neke meni všečne lastnosti, ki sem jo na njej opazil. Namesto tega se bom zazrl vase in poiskal ter ustvaril to lastnost v sebi. Tako namesto, da bi bil ljubosumen na neko drugo osebo, ji bom hvaležen, da mi je pomagala pokazati, kaj mi še manjka in kako se lahko izpopolnim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti posebej pozoren na strukturo kože ljudi in predvsem žensk in da sem jih sodil, primerjal in presojal njihovo "lepoto" na podlagi tega, kakšno strukturo kože imajo. Spoznal sem in zavedam se, da s tem sodelujem v svojem zblojenem polarnem umskem konstruktu lepote in grdote, ki sem si jo sam namislil in s katero ustvarjal razdor med ljudmi v svojem umu s tem, ko jih primerjam in označujem za večvredne in manjvredne, glede na to, kako "lepi" ali "grdi" so, glede na njihovo strukturo kože ali kakšne druge lastnosti telesa. Zavedam se, da s tem povzročam zlorabo, saj zlorabljam ljudi v svojih mislih in jih posledično potem tudi diskriminiram v realnosti. Ko opazim in se zavem, da se osredotočam na videz ljudi, še posebej žensk, in da jih sodim/primerjam glede na njihovo zunanjo podobo/izgled, kot na primer na podlagi njihove strukture kože, starosti, urejenost ter podobnosti mojim ali družbenim namišljenim "idealom lepote in grdote" - se ustavim in diham. Obvezujem se, da ne bom več sodil ljudi, še posebej žensk, na podlagi strukture njihove kože ali drugih lastnosti njihove zunanje podobe. Namesto tega se bom usmeril v dihu in si pomagal s tem, da jih bom dojemal kot brezspolna živa bitja in se med pogovorom osredotočil na njihove oči in/ali glas, preko katerih lahko z njimi navežem stik kot z živim bitjem, ki nima določene oblike ali zunanjega izraza.

Dan 168 - Kako deluje pranje možganov? In kako ga preprečiti

Prejšnji blog je v angleščini.

Z izrazom 'pranje možganov' mislim na efekt spremembe mišljenja in obnašanja drugih ljudi, ki ga nekdo lahko namerno doseže s premišljenim in neprestanim podajanjem določenih informacij, ki pri ciljni publiki sprožajo določene pričakovane miselno-čustvene reakcije, k se jim le-ti nato vedno bolj podrejajo, dokler se ne začno obnašati točno tako, kot je želel tisti, ki jim 'pere možgane'.

Skozi svoj proces samo-iskrenega opazovanja delovanja lastnega uma in svojih lastnih čustvenih reakcij sem ugotovil, da je vsak izmed nas sam tisti, ki dopušča, da mu nekdo lahko 'opere možgane'. To pa zato, ker se ljudje do sedaj nismo dobro zavedali dejstva, da se v resnici neprestano podrejamo svojim mislim in čustvom, ki pa si jih tudi sami ustvarjamo. Slednje nam postane očitno šele takrat, ko se zazremo vase v samo-iskrenosti, ko se začnemo opazovati skozi dan tako, da se osredotočimo na zavedno dihanje in opazujemo svoje misli in čustva in si jih vsak dan tudi izpišemo tako, da ugotovimo, zakaj smo nekaj mislili in zakaj smo si ustvarili določeno čustvo, kot je jeza, strah, žalost, skrb, zamera, užaljenost, zavist, itd.

Sam to počnem bolj ali manj vsak dan že več let in v tem času sem se začel zavedati mnogih spoznanj o sebi, ki pa prav tako veljajo za vse ostale ljudi in cel svet. Bolj kot odstranjujem svoje miselne vzorce in čustvene reakcije, bolj spoznavam sebe in kdo jaz v resnici sem kot živo bitje. Spoznavam, kako smo vsa živa bitja v resnici popolnoma enakovredna in kar je mogoče še bolj presenetljivo, kako se dejansko vsi ljudje na svetu zelo podobno podrejamo lastnim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem. Kar sem torej spoznal o sebi in o delovanju mojega lastnega uma in čustev, praktično velja za vsakega človeka. Potrditev tega dejstva lahko dobim vedno znova pri sodelovanju in interakciji s soljudmi. Dejstvo je, da so vse naše dojete omejitve vedno povezane z našimi čustvi in miselnimi vzorci, ki smo si jih skozi odraščanje ustvarili sami, zato ji lahko tudi odstranimo. V skupini Desteni smo orodja za namen procesa odstranjevanja lastne podrejenosti svojim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem že precej izpopolnili. V osnovi jim pravimo: zavedno-dihanje, samo-iskrenost in samo-odpuščanje z uporabo pisanja in fizična samo-korekcija v praksi.

Človek in človeško telo je ob rojstvu skoraj nepopisan list, z nekaj osnovnimi umsko-zavestnimi sistemi, ki jih podedujemo od staršev. Tako smo v veliki meri popolnoma sami odgovorni za to, kdo postanemo, čeprav se tega večinoma ne zavedamo, ker ne dajemo skoraj nobene pozornosti temu, kako si skozi odraščanje začnemo ustvarjati lastne (sebične) miselne vzorce in posledične čustvene reakcije ter navade. Seveda imajo velik vpliv na nas naši starši in okolica, ki nas vzgaja. Toda v končni fazi vedno sami odločimo o tem, kaj bomo sprejeli vase, kot del naše osebnosti. Temu do zdaj ljudje večinoma nismo posvečali pozornosti zato, ker tega ni zares počel skoraj nihče drug v naši okolici, v družini, med prijatelji, znanci... Zato smo ljudi v naši okolici začeli preprosto posnemati. Vse njihove miselne vzorce in čustvene reakcije, kot so jeza, strah, sebičnost, zamera, žalost, veselje, tekmovalnost, ljubezen, ljubosumje, itd, smo brezpogojno privzeli za svoje, kot "naraven" sestavni del naše človeške "narave" ([url="http://blazcegnar.blogspot.com/2014/02/dan-130-tudi-ti-ne-ves-kaksna-je-narava.html"]v blogu na tej povezavi govorim o tem, kaj je resnična človekova narava[/url]), brez da bi sploh razumeli, kako si jih ustvarjamo in zakaj. Mnogi še vedno s težavo razumejo, da si čustva vsi ustvarjamo sami in da se, kadar se jim podrejamo, obnašamo kot avtomatski robot, ki je predvidljiv vsem, ki že razumejo, kako si ljudje ustvarjamo čustva in miselne vzorce razmišljanja. Točno to podrejanje lastnim čustvom je vzrok temu, da dopuščamo drugim, da nam lahko 'operejo možgane'. Mi se podrejamo našim čustvenim reakcijam in miselnim vzorcem, ki se v nas izvajajo kot računalniški program, drugi sebični posamezniki, ki to razumejo, pa vedo, katere "gumbe" morajo pritisniti, da se bomo mi odzvali na določen predvidljiv način. To počnejo z uporabo medijev, novic, filmov in ostale propagande. Vse vojne v zgodovini so tako bile vzpodbujene tako, da so določeni sebičneži uporabljali razne tehnike 'pranja možganov', da so pripravili ljudi do tega, da so pod vplivom svojih čustev jeze in strahu začeli pobijati in zlorabljati drug drugega, pri čemer so od tega imeli korist zgolj in samo le ti, sebičneži na "vplivnih" položajih, kot so recimo določeni bankirji.A preden začnemo koga obsojati, najprej poglejmo vase in se prepričajmo, da nismo sami sebični. Kako lahko torej z gotovostjo dosežemo, da nam nihče ne more 'oprati možganov'? Le tako, da odpravimo lastno sebičnost, lastno podrejanje samo-ustvarjenim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam, s katerimi se razdvajamo najprej v samem sebi in nato še od drugih tako, da sovražimo, zamerimo, krivimo, ignoriramo, se podrejamo strahu, ljubezni, žalosti, jezi, sebičnosti, želji po večvrednosti in vsem ostalim energetskim čustvom, ki si jih ustvarjamo. Zakaj to počnemo? Nam to sploh resnično koristi?

Dokler se podrejamo čustvom in miselnim vzorcem, nismo samo-direktivni. To pomeni, da ne živimo po principih, ki bi si jih sami postavili na podlagi razumevanja samega sebe in praktičnega delovanja sveta. Dokler se podrejamo čustvom in čustvenim reakcijam, bomo vedno podrejeni tistim, ki se jim ne. Oziroma tistim, ki vsaj do določene mere razumejo, kako drugi se, saj nas bodo lahko posledično manipulirali in nam 'prali možgane'. To bo vedno vodilo v naše lastno trpljenje. Prav tako bo v naše lastno trpljenje vedno vodilo vsako naše obnašanje, ki je sebično, ker s tem povzročamo konflikt med nami in drugimi, ker ne spoštujemo življenja drugih enako, kot svojega. Trpljenja se lahko zares osvobodimo šele takrat, ko začnemo živeti po principu: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam. To drži zato, ker je ta princip obnašanja najboljši za vse, torej tudi za vsakega posameznika. Nikakor pa tako ne moremo živeti, dokler se podrejamo lastnim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem.

Za to, da spremenimo svoje navade in da se osvobodimo svoje podrejenosti lastnim čustvom in sebičnim težnjam, je potreben proces pisanja, kjer vsak dan apliciramo zavedno dihanje, samo-iskrenost in samo-odpuščanje. S tem se lahko prerodimo v samo-direktivno živo bitje, ki podpira dobrobit življenja v vseh pogledih, namesto njega zatiranje in uničevanje, kot se to na primer očitno dogaja z uživanjem alkohola in drugih drog, bežanjem pred samim sabo v razne oblike zabave, kot so TV, šport, igre, spolnost in kar je še takšnih stvari. Tako bežijo pred samim sabo in se zasvajajo s čustvi mnogi ljudje, tudi sam sem se, dokler nisem ugotovil, da se mi ni potrebno, ker se mi ni potrebno podrejati lastnim čustvom, lastnim strahovom in sebičnim miselnimi vzorcem, ker s tem zgolj in samo zatiramo sebe kot živo bitje. Pa tudi druge, ki jih posledično v to nagovarjamo, da se v svoji podrejenosti čustvom ne bi počutil osamljene.

Za vse to smo razvili že zelo dobro preizkušeno rešitev, s katero se lahko z nekaj volje in vztrajnosti vsakdo osvobodi vseh preteklih lastnih čustvenih in umskih bremen in se prerodi v novo živo bitje z jasnimi načeli, ki so vsem v korist. Takšnemu človeku ne more nihče 'oprati možganov'. Takšen človek je vedno vsem enakovreden. To trdim z gotovostjo zato, ker to sam doživljam na sebi in ker ob tem spremljam in sodelujem tudi z mnogimi drugimi ljudmi s celega sveta, ki so prišli do enakih spoznanj. Pridruži se nam še ti. Z veseljem pomagamo vsem, ki jih kaj takega že zanima.

Dan 163 - Osramočen pred kamero

Prejšnji blog je v angleščini.

Ta teden moram posneti video čestitko, v kateri bom nekomu čestital za rojstni dan. Opazil sem, da pri tem še vedno dobim tremo in da se začnem soditi in obsojati, se počutiti osramočenega. V bistvu me je že pred samim snemanjem strah tega, da bi se kasneje na posnetku videl in začel soditi in počutiti ponižanega. Ta strah imam že od otroštva, trenutno pa ne znam natančno opredeliti, kdaj in zakaj sem ga ustvaril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je že pred snemanjem samega sebe strah, da se bom kasneje videl na posnetku in sodil/obsojal kot smešnega in se zato počutil ponižano in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram pred kamero napravljati in delati drugačnega, "boljšega" kot sem sicer, ker drugače ne bom dovolj "dobro" izpadel in se mi bodo drugi smejali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega in osramočenega, kadar me drugi vidijo na posnetki in se mi smejijo ali me sodijo kot neumnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi "neumen človek" pripenjati negativno čustvo in se ob njej počutiti manjvrednega, osramočenega, kadar me nekdo označi za neumnega. Spoznal sem in zavedam se, da je neumno dejanje v bistvu dejanje, ki ga nekdo ne naredi iz uma, ampak spontano, zato je neumno obnašanje spontano, torej ni premišljeno v naprej, še vedno pa je to spontan fizičen izraz živega bitja. Zato je neumno obnašanje dejansko bližje samemu življenju, kot pa umno/umsko obnašanje, ki je egoistično in podrejeno čustvom. Zato se obvezujem, da besedam "neumnost" in "neumno obnašanje" ne bom več pripenjal negativnega čustvenega naboja in se ob njih ne bom več počutil osramočeno in manjvredno, namesto tega sem bom zavedal, da je neumno vedenje spontano in kvečjemu nepremišljeno in da nima nobenega smisla, da se tudi ob nepremišljenem ravnanju / obnašanju sodim in počutim manjvrednega/osramočenega, ker takšno moje čustveno stanje ne bo ničesar spremenilo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil gledati video posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil in presojal ter primerjal z drugimi in z lastnimi idejami o tem, kaj je primerno in kaj ni, kaj je sramotno in kaj ni. Kadar opazim in se zavem, da gledam posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil, presojal in primerjal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ravno s takšnim izhodiščem dovolim, da se sodim in obsojam in si ustvarjam čustvo strahu pred osramočenostjo, ker dejansko vem, da si bom slej ali prej sam ustvaril ta občutek osramočenosti, ker se neprestano sodim, obsojam in primerjam. Zato se obvezujem, da posnetkov samega sebe ne bom več delal in gledal z namenom, da bi se sodil, presojal, obsojal in primerjal z drugimi v smislu, kaj je dobro/sprejemljivo in kaj je sramotno/neprimerno/smešno.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen pred kamero, ko se snemam ali kadar se opazujem na posnetku, brez da bi se obsojal, sodil in primerjal.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da z sojenjem, obsojanjem in primerjanjem samega sebe, ko se snemam ali gledam na posnetku, nikoli ne dosežem nič koristnega. Zgolj to, da se počutim manjvredno, osramočeno ali večvredno, kadar se mi zdi, da sem "dober" ali "boljši" kot kdo drug.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se počutil večvrednega in boljšega od drugih, da bi si z dobrim občutkom "zvišal" lastno vrednost v lastnih očeh in v očeh drugih. Ko vidim in se zavem, da se želim posneti, se gledati na posnetku in se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se dobro/bolje počutil in se videl kot večvrednega/boljšega od drugih - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem sodelujem v pozitivni polarnosti občutka osramočenosti, s čimer podpiram tudi prav to negativno polarnost osramočenosti, ki je ne želim občutiti. Zato se obvezujem, da se ne bom več snemal, gledal svojih posnetkov in se sodil, presojal in primerjal zato, da bi se bolje počutil o samem sebi in da bi se počutil superiornega, boljšega od drugih, kot tudi ne v negativni polarnosti občutka osramočenosti in manjvrednosti. Namesto tega bom ob snemanju in gledanju samega sebe dihal v zavedanju, da je vsakršno sojenje, obsojanje in primerjanje v smislu pozitivnega/negativnega občutka popolnoma nekoristno in nepotrebno.

Dan 160 - Čustvena reakcija na suženjske službe

Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.

Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.

Dan 159 - Od žrtve do rešitelja problema

Opazil sem vzorec, da pogosto reagiram na druge, kadar zaznam v njihovem izražanju prelaganje krivde name za svoje občutke / stanje. Pogosto se v čustvenih reakcijah postavim v vlogo žrtve, s čimer si onemogočim, da bi zgledno stal kot primer rešitve problemov. Prav tako se v tako čustvenem stanju z drugimi ne morem pogovarjati konstruktivno, ker jih nato dejansko tudi sam krivim za svoje občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s samo-obsojanjem in občutkom manjvrednosti ter z jezo, kadar opazim / dojemam, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje. Zavedam se, da takšna reakcija ni potrebna, ker z njo ne bom ničesar spremenil in da smo vsi odgovorni za svoja čustva, ker jih sami ustvarjamo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil kot manjvrednega in se potem jezil na druge, ker se tako počutim, kadar bom opazil / dojemal, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se zlorabljenega, se videti kot žrtev in se počutiti užaljenega, kadar vidim / dojemam, da nekdo krivi in prelaga odgovornost name za svoja čustva in svoje stanje. Ko se zavem, da se počutim zlorabljenega, da se vidim kot žrtev in da se počutim užaljenega, kadar vidim / dojemam, da me nekdo krivi / sodi - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem samo izmikam odgovornosti, da bi situacijo učinkovito usmeril tako, da bi stal kot primer rešitve problema. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil zlorabljenega, se videl kot žrtev in se počutil užaljenega, kadar bom videl / dojemal, da me nekdo krivi za svoja čustva / svoje stanje. Namesto tega bom samo-odgovorno stal kot primer rešitve problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe videti kot žrtev in se počutiti užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se vidim kot žrtev in da se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si sam ustvarjam te občutke in da za njih niso krivi drugi, ne glede na to, kaj govorijo, počnejo in kako me obravnavajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več videl kot žrtev in se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno. Namesto tega bom upošteval stanje sočloveka in stal kot primer rešitve problema.