Dan 206 - Božja moč

Poslušal sem pesem In My Heart od Moby-a, kjer se ponavlja zgolj tale stavek:

Lord, I want to be up in my heart
Be, ohh, just in my heart, oh Lord

V prevodu bi se lahko glasil takole:

Gospod (Bog),  želim biti zgoraj, v svojem srcu

Biti, oh, zgolj v svojem srcu, Gospod

Celoten komad lahko poslušate na YouTube.

Ob tem sem se začel zavedati, kako se ljudje ločujemo od božanstev, kako se ljudje podrejamo raznim lastnim idejam o tem, da obstaja nekaj večjega od nas. In kako s tem prelagamo odgovornost za samega sebe, kako se s tem predajamo rutinskim vzorcem obnašanja, namesto da bi se zavedali, da imamo vso moč v svojih rokah, da je zgolj od nas osebno odvisno, kdo smo in kaj počnemo. Vsak posameznik ima popoln vpliv na samega sebe in na to, kaj je in kaj počne. S tem pa ima vsak posameznik tudi izredno moč vplivanja na svet, še posebej kadar se poveže z drugimi. Vendar pa se večina ljudi še vedno zelo slabo zaveda, kakšno moč ima že samo vsak zgleden posameznik, kaj šele zgledna skupina ljudi. K takšnemu zamorjenemu, razdeljenemu, apatičnemu, podrejenemu in zavedenemu stanju človeštva so skozi tisočletja našega obstoja pripomogle različne vplivne skupine posameznikov, ki so se združili v raznih političnih kabalih z namenom, da bi si ljudi podjarmili in jih kontrolirali v svojo sebično korist. Tem ljudem je uspelo večino ljudi prepričati, da smo brez moči, da sami ničesar ne moremo, da smo si preveč različni, da bi se povezali in da posameznik nima vpliva na družbo in realnost in da bo zato za vse probleme poskrbel nekdo drug. Tako so si nas podredili, da nas lažje kontrolirajo, manipulirajo in izkoriščajo za sebične koristi. To se najbolj očitno odraža v raznih verskih skupnostih.

Kaj je v bistvu učinek vere v "boga", ki je ločen od človeka in ima večjo moč od ljudi? Kdo ima od vere največjo korist? Če zgolj sledimo denarju, je odgovor na to vprašanje zelo enostaven. Bistvo vsake verske prevare v nekega "Boga", ki je vplivnejši od ljudi, je ta, da si posameznik, ki to verjame, sam odvzame moč iz svojih rok, da bi postal največ, kar lahko. S tem, ko se človek enkrat podredi ideji o "Bogu", se bo podredil tudi tistim ljudem, ki znajo druge prepričati, da vedo, kaj "Bog" hoče.

Ko sem tako v samo-iskrenosti preveril samega sebe, sem ugotovil, da še nisem zares odstranil svojo lastno podrejanje temu, da obstaja nek "Bog", v kakršnikoli obliki že, ki je večji in močnejši od mene. Da torej obstaja nekaj, čemur ne morem biti enakovreden in čemur se bom vedno primoran podrejati. Fizičnim zakonom verjetno res. Vse ostale ideje podrejenosti, ki izvirajo iz mojih misli, pa so čista iluzija.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da obstaja nek "Bog", kateremu bom vedno podrejen in kateremu ne morem biti enakovreden. Ko opazim in se zavem, da kogarkoli ali karkoli dojemam kot meni superiornega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so vse ideje o "Bogu" zgolj moje ideje o tem in da imam v resnici vso moč o tem, kdo jaz sem in k čemu stremim, sam v svojih rokah, ne glede na to, kaj počnejo drugi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom nikomur in ničemer podrejal, ker s tem samemu sebi jemljem moč iz rok, da bi se sam usmerjal točno tako, kot želim in kot vem, da bo najboljše za vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil nikoli podvomiti v idejo "Boga", ker me je bilo strah prevzet odgovornost za usmerjanje samega sebe, ko bi si priznal, da ni nikogar drugega, ki bi me lahko vodil. Ko opazim in se zavem, da me je strah podvomiti v "Boga", ker me je strah samo-odgovornosti za vodenje samega sebe - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem se tako ali tako že od nekdaj vedno usmerjal in bil odgovoren zase sam, ne glede na to, če sem v to verjel ali ne. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred samo-odgovornostjo za samo-usmerjanje po Principu, ker s tem zgolj ustvarjam neželene posledice zase in za druge, ker se izmikam samo-odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom, kot da so "Bog", ki me usmerja in govori, kaj naj počnem. Ko opazim in se zavem, da samega sebe dojemam podrejeno svojim lastnim vedenjskim navadam, mislim in čustvom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da vse to ustvarjam sam in da imam že od nekdaj vso moč v svojih rokah, da se spremenim, da postanem točno to, kar želim in da počnem točno to, kar vem, da bo najboljše za vse življenje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom. Namesto tega si jih bom samo-iskreno odpuščal in jih nadomeščal s takšnimi, ki so vedno usklajeni s Principom, ki je najboljši za vse nas, s čimer bom stremel k svojemu največjemu potencialu, hkrati pa pomagal tudi drugim, da to dosežemo skupaj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga". Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga" - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem namerno prelagam odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarjam, na neko namišljeno entiteto, da bi se bolje počutil. Zato se obvezujem, da ne bom več prelagal odgovornosti zase in za to, kdo sem in kaj počnem, namesto tega se bom usmerjal z razumevanjem, da imamo vso moč za to v svojih rokah in da bom svoj največji potencial lahko dosegel le tako, da se bom samovoljno uskladil s Principom, ki je najboljši za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi, zato da sem opravičil lastno sebičnost in se bolje počutil. Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem zgolj opravičujem lastno sebičnost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom prelagal odgovornosti za stanje sveta na "Boga" in na druge ljudi, namesto tega bom stremel k prevzemanju popolne odgovornosti ne le zase, ampak tudi za cel svet in kar se v njem dogaja tako, da bom k vsemu pristopal kot enakovreden, saj bom le tako lahko postal največ, kar lahko in najbolje pripomogel k samo-odgovornemu ustvarjanju sveta, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno in kjer bodo vse zlorabe življenja preprečene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebična čustva in želje dojemati kot bolj pomembne zame od tega, da se vedno ravnam po Principu, ki je najboljši za vse nas. Ko opazim in se zavem, da svoje sebične želje in čustva dojemam kot bolj pomembne od lastnega ravnanja po Principu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da te moje sebične želje in čustva v resnici niso najboljše zame, saj z njimi zase in za druge ustvarjamo posledice, ki so meni in drugim dejansko veliko bolj škodljive, kot pače bi se vedno usmerjal po Principu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren nato, da ne bom svojim sebičnih želja in čustev dojemal kot meni koristne, saj zelo dobro razumem, da lahko resnično dosežem svoj največji potencial zgolj tako, da se z vsakim dihom in izdihom usklajujem s Principom.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem jaz sam Bog, enakovreden vsem, kar obstaja, in da sem že od nekdaj popolnoma odgovoren zase, za to kdo sem in kaj počnem in za vse, kar se v svetu dogaja. Zato se obvezujem, da se ne bom več slepil pred tem dejstvom, da ne bom več prelagal odgovornosti in da bom v vsakem vdihu in izdihu stremel k popolnemu samo-usmerjanju po Princpu, ki je najboljši za vse nas.

Dan 205 - Tehnična podpora

V službi sprejemam klice strank, kjer nudim tehnično podporo. Opažam, da včasih pred klici še vedno pomislim na to, da bom mogoče dobil kakšen težek problem, ki ga ne bom znal rešiti. V tistem trenutku si ustvarim občutek strahu, kot posledico dvoma v lastno sposobnost ustreznega reševanja problemov.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pred sprejetjem klica stranke pomisliti / razmišljati o tem, da mogoče ne bom znal rešiti problema, da ne bom vedel kaj storiti in da ne bom imel nikogar na razpolago, ki bi mi lahko pomagal. Ko opazim in se zavem, da sem pred klicem podvomil v samega sebe - vdihnem in izdihnem in se usmerim z odločnostjo in zavedanjem, da sem sposoben ustrezno ukrepati ob vsaki težavi, tudi kadar sam ne več, kaj točno naj bi naredil, ker vem, da lahko slej kot prej nekoga vprašam ali pa problem usmerim tako, kot se mi v danem trenutku zdi najbolj smiselno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da pred klici ne bom več podvomil v samega sebe in ne bom več pomislil na to, da mogoče ne bom vedel, kako rešiti nek problem, saj se bo tudi to sigurno kdaj zgodilo, kar pa ne pomeni, da sem zato manjvreden, neprimeren, da me mora biti sram ali karkoli podobnega. Namesto tega se bom odločno usmeril v dihu z namenom, da stranki pomagam kar se da učinkovito.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti se soditi kot prepočasnega in nesposobnega, kadar mi zmanjka idej o tem, kako bi lahko rešil problem. Ko opazim in se zavem, da mi je zmanjkalo idej o tem, kako bi lahko rešil problem - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi popolnoma nič ne koristi, če se začnem obsojati in če se delam živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom obsojal in delal nestrpnega, kadar mi bo zmanjkalo idej o tem, kako rešiti problem. Namesto tega bom sproščeno vdihnil in izdihnil in preveril, kje lahko dobim pomoč ali kako lahko problem najbolje usmerim, da bom prišel do ustrezne rešitve.

Dan 204 - Reakcija

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s čustvom užaljenosti, manjvrednosti in občutkom žrtve, ko sem opazil/dojel, da me X presoja in sodi, ker sem se počutil samozavestno in pozitivno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za to, da se počutim užaljeno, manjvredno in kot žrtev, ker je izpostavila, da sem čustven/energetski.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil braniti svoj pozitivno čustveno stanje z izgovorom, da se upravičeno lahko tako počutim, ker sem počel nekaj, kar je dobro za vse ali ker sem presegel neko svojo omejitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil za svoja negativna čustva užaljenosti in manjvrednost kriviti X in to uporabiti za izgovor, da je najin odnos neučinkovit. Ko opazim in se zavem, da za svoja čustva krivim X in to uporabljam kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit - se ustavim in diha. Zavedam se, da s tem zgolj prelagam odgovornost za svoja čustva na X, namesto da bi prevzel popolno odgovornost in takoj apliciral samo-odpuščanje in samo-korekcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom za svoja (negativna) čustva krivil X in da jih ne bom uporabil kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit, da bi s tem lahko krivdo prevalil na X in da mi ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti za svoja čustva.

Odpustim si, da si nisem dovolil takoj ustaviti čustva užaljenosti in manjvrednosti, ko je X izpostavil/-a moje čustveno stanje na način, kot ga sam nisem dojemal. Ko opazim in se zavem, da čustveno reagiram z užaljenostjo in manjvrednostjo, kadar nekdo izpostavi svoj pogled name na način, ki ga jaz nisem dojemal/opazil - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima smisla, da reagiram z užaljenostjo ali manjvrednostjo, ker bom s tem le povečal reakcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom takoj ustavil reakcijo užaljenosti in manjvrednosti, kadar bo nekdo izpostavil nek moj vzorec, pa naj bo ta resničen ali ne - z dihanjem in s samo-odpuščanjem.

Dan 203 - Skupaj, za dostojno življenje vseh

Vsi si želimo dostojnega življenja in če ga želimo uresničiti za vse, je najbolj pomembno, da najprej začnemo samo-iskreno opazovati samega sebe, svoje vzorce razmišljanja, čustvovanja in ravnanja. Zgolj tako lahko prevzamemo odgovornost zase, z uporabo pisanja, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kjer svoje delovanje uskladimo s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. O tem pišem pogosto. Prav tako pa je hkrati s tem pomembno, da se ljudje začnemo združevati v skupino, katere cilj bo uresničitev Dostojnega Življenja za Vse po Principu. Nihče ne more sam spremeniti družbenega sistema, brez da bi hkrati sodeloval z drugimi.

Tako se pojavi problem, kako osnovati takšno skupino ljudi, ki se jim lahko zaupa, da ne bodo sebični in da bodo složno, z lastnim zgledom, stremeli k vpeljevanju praktičnih rešitev za zagotovitev Dostojnega Življenja za Vse. Edini učinkovit način, kako preveriti človeka, če res stremi k nesebičnosti in k omenjenem cilju po Principu je ta, da se opazuje njegova dejanja, njegovo govorjenje in njegovo pisanje. Skozi pisanje osebnih dnevnikov namreč posameznik razvija samo-direkcijo in kaže svoje namere. Tako lahko kdorkoli preveri, do kakšne mere se pisanje posameznika sklada s tem, kar ta posameznik resnično živi v praksi. Dokler se ljudje ravnamo po čustvih, namesto po Principu, se nam ne da zaupati, da bomo preprečevali vse zlorabe življenja in da ne bomo sebični. Že samo ustvarjanje čustev in njim podrejanje ter ravnanje ali odločanje posameznika na podlagi lastnih čustev, je sebično, kot sem že pisal v tem članku. Zato je ključnega pomena, da se vsi začnemo zavedati, kako deluje naš umsko-čustveni sistem in kako si sami ustvarjamo čustva. Le tako lahko prevzamemo odgovornost za svoja čustva s samo-odkritim samo-odpuščanjem, kjer se nato uskladimo s Principom, po katerem se ravnamo objektivno in racionalno, v korist vseh živečih. Tako prevzamemo samo-odgovornost in moč nazaj v svoje roke, s čimer si omogočimo, da začnemo aktivno stremeti k zglednemu preprečevanju vsakršnih zlorab življenja, saj je to najboljše za vse.

Ko smo si s tem na jasnem, ugotovimo, da za učinkovito vpeljavo ustreznih sprememb v družbi, ki so usklajene s Principom, potrebujemo organizacijo združenih ljudi, ki bodo lahko učinkovito pomagali tudi vsem ostalim prevzeti odgovornost zase in za družbo, da skupaj ustvarimo družbeni sistem, v katerem bo Dostojno Življenje zagotovljeno Vsem. Trenutno je očitno, da je za to najboljša oblika organizacije ljudi politična stranka, katere člani bodo delovali po Principu. Ko enkrat razumemo, da je ravnanje po Principu edino ravnanje, ki je najboljše za vse nas, potem spoznamo, da različnih strank sploh ne potrebujemo in da bodo te sčasoma, ko se bodo ljudje vedno bolj zavedali Principa, prenehale obstajati. O tem sem pisal že v tem članku. Edina prepreka, ki nam zaenkrat še vsem ljudem preprečuje, da bi se združili v takšno skupno družbo/stranko ljudi, v kateri se vsi ravnamo po Principu, je naša lastna apatična sebičnost. Zato mora vsak to lastno apatično sebičnost preseči in odstraniti z uporabo samo-iskrenega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije. Kako ta proces poteka, lahko spremljate tudi v mojih dnevnikih ali dnevnikih mnogih drugih, ki že prevzemajo odgovornost zase in stremijo k Dostojnemu Življenju za Vse po Principu.

Sam se sprašujem, kako bi takšen postopek združevanja ljudi pod skupnim Principom, ki je najboljši za vse nas, lahko kar se da učinkovito uvedli v praksi. Za ta namen sem pripravil diagram, ki temelji na mojih izkušnjah o tem, kako to učinkovito doseči:

Povezave iz diagrama:
Video temeljnih človekovih pravic - Equal Life Foundation
Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD)
Tečaj DIP Lite - Naučite se učinkovite samodirekcije in samopomoči

Dan 202 - Osebno in politično izhodišče

S političnega vidika je skozi zgodovino človeška družba prehajala skozi več stopenj ali načinov organiziranja družbe. Od barbarskih v stilu: vlada tisti, ki je fizično močnejši. Do aristokratskih v stilu: vlada tisti, ki ima najbolj "modro" kri in največ denarja. Pa do predstavniško demokratičnih v stilu: vladajo tisti, ki jih je družba za to izvolila. Slednje naj bi veljalo še danes, čeprav v praksi pogosto zaznamo povsem drugo stanje, bolj aristokratsko. Večina bi se vseeno verjetno strinjala, da je na področju organiziranja družbe prišlo do napredka. Če že nič drugega, smo večinoma sprejeli vsaj to, da fizično obračunavanje ni primeren način izbiranja kandidatov, katerim bo zaupana skrb za organizacijo družbe, ki bo vsem v korist. Danes naj bi se kandidati za takšno čast potegovali z argumenti in prepričljivimi govori ter obljubami o tem, kaj bodo storili, če bodo izvoljeni.

Vsem dosedanjim oblikam ali sistemom organizacije družbe pa je skupno predvsem naslednje: ljudje smo v njih vedno prelagali lastno odgovornost za zgledno uveljavljanje principov in praktičnih rešitev, s katerimi bi vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje, na druge. Pa naj so to bili alfa samci, grofje, knezi, kralji in kraljice ali pa poslanci. V vseh primerih, ne glede na način (sistemskega) organiziranja družbe, se je večina ljudi vedno odrekla osebni-odgovornosti za zagotavljanje družbenega stanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Če se ne bi, bi danes živeli v družbi, kjer se večino zlorab prepreči, še preden se zgodijo, kjer nihče ni lačen, brez strehe nad glavo in kjer ima vsak možnost, da k družbi prispeva na tistih področjih, ki mu najbolj ležijo in ki ga najbolj osebno zanimajo. Dejstvo je, da smo danes vedno dlje od takšne družbe. Ko se zazremo v zgodovino in se iz nje kaj naučimo, lahko ugotovimo, da je največje blagostanje med ljudmi vedno obstajalo takrat, ko so se ljudje najbolj zavedali svoje enakovrednosti in enakovredne so-odgovornosti za to, da se vsem zagotovi dostojno življenje. To se je vedno zgodilo takrat, ko so se ljudje zavedali, da je njihova dostojnost življenja odvisna od dostojnosti življenja so-ljudi.

Kakšen naj bo torej osebni Princip ravnanja vsakega posameznika, da bomo ustvarili družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno? Tak Princip, ki je najboljši za vse nas, lahko strnemo takole: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, ko ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. Se je v praksi mogoče tako ravnati, če ne dojemaš so-človeka kot sebi enakovrednega in če sebe dojemaš kot večvrednega ali manjvrednega od kogarkoli drugega? Ne.

Zgornji Princip moramo seveda osebno praktično uveljavljati v vsakem trenutku svojega življenja, kar niti ni težko, če smo samo-iskreni in samo-direktivni. Samo-direktivni smo takrat, ko se ravnamo po Principu, namesto, da bi se podrejali svojim sebičnim umsko-čustvenih impulzom, ki jih v sebi ustvarjamo, sprejemamo in dovoljujemo, kadar verjamemo, da smo mi osebno večvredni in bolj pomembni od kateregakoli drugega človeka, živega bitja ali dela realnosti. Sebičnost torej izhaja iz osebnega prepričanja, da so naša osebna umsko-čustvena hotenja bolj pomembna od so-odgovornega zagotavljanja dostojnosti življenja vsem so-živečim. Človek s takšnim osebnim prepričanjem in vedenjem zavestno povzroča in dopušča zlorabo soljudi (življenja), saj noče upoštevati nesprejemljivih posledic svojega ravnanja (jih ignorira), ker je preveč podrejen svojim sebičnim umsko-čustvenim hotenjem in poželenjem. To ni sprejemljivo. Takšno osebno umsko stanje ni normalno in ga je potrebno popraviti, pozdraviti, saj bo v nasprotnem primeru takšen človek povzročal trpljenje tako sebi, kot drugim. Zato je takšno osebno umsko-čustveno stanje bolestno in če poznamo točen pomen besed, tudi psihopatsko in sociopatsko [1]. Človek, ki se podreja sebičnim prepričanjem, boleha za shizofrenijo. To ni sprejemljivo in tudi ne potrebno, saj takšno osebno stanje zelo enostavno popravimo in ozdravimo tako, da prevzamemo samo-odgovornost za lastne misli in čustvene reakcije. To storimo s samo-odkritim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, ki si jih nato odpustimo, čemur sledi praktična samo-korekcija. To je proces, v katerega moramo vložiti trud in čas. Sebe kot človeka moramo ustvariti zavestno, ne pa pustiti, da nas usmerjajo neki čustveni impulzi. Rešitev za človeške probleme in probleme družbe se torej "skriva" v prevzemanju samo-odgovornosti za lastna razmišljanja in ravnanja. Veliko ljudi si želi odrešenika ali hitre rešitve v obliki čudežne tabletke. Toda takšne rešitve ne odpravljajo resničnega vzroka problema zlorab v družbi, saj smo vzrok za vse zlorabe sveta mi sami. To pa zato, ker zlorabe sami povzročamo, ali pa jih dopuščamo (ignoriramo) in ne preprečimo. Za samo-korekcijo in spreminjanje lastnega podrejenega umsko-čustvenega stanja v samo-direktivnega, kjer se v vsakem trenutku življenja ravnamo po Principu, uživanje zdravil in obisk psihiatra torej ni potreben. Razen v res izjemnih primerih, kadar nimamo več nadzora nad sabo. In bodimo iskreni, vsi lahko v sebi najdemo primere in nagnjenja k psihopatsko-sociopatskemu in shizofrenemu razmišljanju in ravnanju. Zato smo vsi odgovorni, da takšna lastna nagnjenja ustavimo in preprečimo in da hkrati pomagamo to storiti tudi drugim. (Če ste besede psihopat, sociopat in shizofrenik dojeli kot pretirane, je to verjetno zato, ker ste nanje čustveno reagirali in ker ne poznate njihovega točnega pomena. S klikom na besedo si lahko ogledate njeno definicijo v SSKJ oz. poiščete razlago na dnu članka.)

In kako je to povezano s politiko in (sistemsko) organiziranostjo družbe? Popolnoma. Družbo sestavljamo posamezniki z osebnimi prepričanji in vzorci ravnanja. Družbeno politični sistem prav tako sestavljamo posamezniki. Družbeni sistem ni nekaj, kar obstaja na občini, v parlamentu ali na banki. Družbeni sistem obstaja v nas samih, kot skupek principov, po katerih se ravnamo. Kot skupek principov, po katerih vsak posameznik ustvarja odnose z drugimi. Če so ti principi v večini ljudeh sebični, potem imamo večinoma sebično družbo, ki ustvarja in dopušča zlorabe. Če pa večina ljudi živi samo-direktivno, po zgoraj omenjenem Principu, potem je neizbežno, da bomo živeli v družbi, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Kaj nam torej preprečuje, da bi v takšni družbi živeli? Mi sami, dokler smo sebični in dokler v vsakem trenutku ne živimo po Principu.

Ko tako razumemo, da moramo najprej sami živeti po Principu, potem tudi razumemo, kakšna je politična rešitev in kako lahko to spoznanje apliciramo v politiki. Če razumemo Princip, tudi razumemo, da ne potrebujem različnih političnih strank z različnimi političnimi programi. Zakaj? Zato, ker če je naša resnična, samo-iskrena želja, da kot politik pomagamo ustvariti družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, potem morajo vse naše politične rešitve in predlogi ustrezati Principu. To pomeni, da so vse naše možnosti (političnega) delovanja omejene na takšne rešitve, s katerimi bomo nesebično tudi vsem ostalim ljudem pomagali prevzeti odgovornost zase, da bodo tudi oni spoznali, da je najboljše za vse nas, kadar sodelujemo tako, da se ravnamo po Principu in da je (politična) rešitev, ki je najboljša za vse nas, v resnici in v praksi vedno samo ena. Tista, ki najbolj ustreza Principu.

Zato je moj osebni cilj, da z osebnim zgledom čim bolj učinkovito sodelujem tudi v politiki in pomagam vsem, ki se (že) zanimajo tudi za (politične) praktične družbene rešitve, da spoznajo to, kar sem spoznal sam: nujo po osebni odgovornosti za usklajevanje lastnega delovanja z nesebičnim Principom. Pa tudi nujo po postopni odpravi različnih strank z različnimi političnimi programi, saj je takšno ideološko razdeljevanje ljudi med seboj nepotrebno, nesmiselno in sebično.

Naša politika mora postati nesebična, praktična, vse-vključujoča, so-odgovorna, transparentna, zgledna in sočutna. Tega si vsi želimo že od nekdaj. V bistvu ima veliko strank to tako ali tako že v programu. Zakaj za vraga imamo potem različne stranke? Zaradi sebičnosti ljudi.

In kakšen ekonomsko-politični sistem dejansko upošteva Princip? Recimo tale: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

[1] Iz SSKJ2*: sociopat - kdor se moteče vede do drugih ljudi, družbenega okolja: družba včasih nevede ustvarja nasilne sociopate; psihopat in sociopat / sociopati nenehno manipulirajo, da bi dosegli osebno korist.

Dan 201 - Čustva so vedno sebična

Skozi osebni proces samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih sem prišel do spoznanja, da je čustveno delovanje vedno sebično. Kadarkoli smo čustveni, kadarkoli se podrejamo svojim čustvom in se usmerjamo na podlagi svojih čustev (ali bolj natančno: svojih čustvenih reakcij), delujemo sebično. Sebično zato, ker v afektu ali čustvenem stanju upoštevamo predvsem svoje čustvo, realno okolico pa zanemarjamo in ignoriramo.

To lahko preveri vsak sam. Čustva v svojem dojemanju delimo na dva pola: pozitivna in negativna čustva. Pozitivnih si večinoma želimo (ljubezen, sreča, poželenje, občutek večvrednosti, moči, varnosti, nepremagljivosti, itd.), negativnih pa ne maramo (strah, jeza, žalost, zamera, zavist, itd.). Ne glede na to, ali neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali negativno, vsako čustvo odraža našo notranjo nestabilnost, saj si ob čustvih dovolimo, da nas usmerja naboj energije, ki ga občutimo okrog želodca in v prsih, namesto da bi se sami stabilno usmerjali. Večinoma se niti ne zavedamo, da smo si ta čustva (energetske naboje) sami ustvarili v telesu s pomočjo misli in razmišljanja. Čustva so torej vedno posledica misli.

Skozi odraščanje si ob določenih dogodkih ustvarimo določene misli, s katerimi si sprožimo določene čustvene reakcije. Tega se takrat slabo zavedamo, ker nam nihče ni razložil, kako deluje naš um in kako delujejo čustva. Zato si skozi odraščanje ustvarimo razne umsko-čustvene reakcije, ki potem postanejo naše navade. Recimo: vedno se razburimo z jezo, kadar nam nekaj ne uspe. Ali pa vedno reagiramo s strahom na psa, ker nas je enkrat ugriznil. Ali pa vedno si ustvarimo čustvo sramu, kadar nekdo govori o nas poniževalno. To so vse vzorci, ki si jih sami ustvarjamo popolnoma brez potrebe. Dejstvo je, da nam na nič v zunanjem ali notranjem svetu ni potrebno reagirati z mislimi ali s čustvi. Pa poskusite, če vam bo to uspelo vsaj eno uro? Kot boste ugotovili, ne bo šlo.

To ne pomeni, da so čustva del narave človeka in da se tega ne da spremeniti. To zgolj pomeni to, da sploh ne vemo, kako si čustva in umsko-čustvene reakcije ustvarjamo in zakaj. Če bi to resnično vedeli, bi jih lahko preprosto ustavili. Ker pa tega še ne moremo, to pomeni, da nikoli nismo zares raziskali, kako razmišljamo in kako si ustvarjamo čustva in zakaj se jim podrejamo v svojem praktičnem obnašanju.

Ljudje večinoma mislimo, da naše razmišljanje nima nobene realne posledice, dokler ga obdržimo zase v našem umu. Temu še zdaleč ni tako, saj si, kot smo ugotovili, s pomočjo misli ustvarjamo čustva, ki pa imajo na nas ponavadi velik vpliv, tudi zelo fizičen, ki ga zelo težko zanemarimo ali ignoriramo v vsakdanjem življenju. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati, kako natančno deluje naš um in kako si ustvarjamo čustva, da se bomo lahko imeli pod nadzorom, da se bomo lahko usmerjali natančno tako, kot želimo. In ne tako, kot želijo naša čustva, ki smo si jih dejansko nevede sami ustvarili.

Čustven človek je nestabilen. Čustvenemu človeku se ne da zaupati, da se bo ravnal po principu: "ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam". Dokler svoja ravnanja opravičujemo s čustvi, smo nepredvidljivi in sebični, saj je čustveno delovanje vedno sebično, ker so čustva sama po sebi vedno sebična. To pa zato, ker si čustva ustvarjamo vedno v mislih v povezavi s samim sabo, kar pomeni, da zunanji svet ignoriramo. Tudi ko mislimo na nekoga v naših mislih, se to še vedno dogaja v naših mislih zato, da bi ob tem nekaj občutili, da bi s tem nekaj pridobili predvsem zase. Da lahko to razumemo, se moramo opazovati samo-iskreno skozi konkretne primere, kjer si natančno zapišemo, kdaj in kako smo čutili določeno čustvo in zakaj smo si ga ustvarili. Dejstvo je, da za vsako čustvo natančno vemo, zakaj smo si ga ustvarili, s katerimi mislimi in kakšen je bil namen tega čustva.

Do takšnega samo-iskrenega samo-spoznavanja lahko začutimo odpor, kar je zopet čustvo, ki smo si ga sami ustvarili, kot obliko obrambnega mehanizma, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti s samim sabo in s tem, kar v sebi dopuščamo in sprejemamo. To nakazuje na to, da ljudje skozi čustva (pozitivna ali negativna) neprestano poskušamo bežati stran od samega sebe. Nočemo se samo-odkrito soočiti s samim sabo in se pogledat v ogledalo, si priznati, zakaj si določeno čustvo ustvarjamo in da se v bistvu sploh nimamo pod nadzorom, ko to počnemo. Praktično je seveda nemogoče, da bi zbežali pred samim sabo, ker ne glede na to, kam gremo, smo vedno sami s seboj. In dejansko vedno tudi vemo, zakaj se počutimo tako, kot se.

Zna kdo odgovoriti na vprašanje, zakaj je temu tako, da se ljudje večinoma tako močno otepamo samo-iskrenega soočenja s samim sabo? Zakaj se tako podrejamo svojim sebičnim čustvom? Zakaj se tako otepamo lastne spremembe, lastne samo-odgovornosti za to, da bi svoje življenje uskladili s Principom: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam? Zakaj nočemo svoje življenja in prostega časa posvetiti temu, da bi vsem na Zemlji zagotovili dostojno življenje? Zakaj se večina ljudi raje zlekne pred TV ali odide na pivo?

Ko smo resnično samo-iskreni hitro ugotovimo, zakaj. Zato, ker se podrejamo lastnim čustvom, ki smo si jih sami ustvarili, čeprav smo se tega slabo zavedali.

Dokler se podrejamo lastnim čustvom, smo živi robot, ki reagira na lastne pred-programirane energetske impulze. Kdor te naše impulze pozna, nas posledično lahko manipulira. Vse kar mora storiti je to, da v nas vzpodbudi tisti čustveni impulz, po katerem bomo odreagirali tako, kot si želi. To bolj ali manj počnemo vsi, saj vsi poznamo manipulacijo. Še posebej s pridom pa to izrabljajo politični kabali preko medijev, ki načrtno v ljudeh vzbujajo strahove in druga čustva, odvisno od reakcije, ki jo želijo vzpodbuditi v množici.

Čas je, da to ustavimo, da vzpostavimo popolno samo-direkcijo in da se ne podrejamo več svojim čustvom in čustvenim reakcijam, ker to nikomur ne koristi.

To dosežemo s samo-iskrenim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, s samo-odpuščanjem le teh in s praktično samo-korekcijo v vsakdanjem življenju. Sam to počnem že več let, zato sem veliko bolj učinkovit v vsakdanjem življenju, pri delu in pri odnosih z ljudmi. Čedalje manj se jezim, čedalje manj me je strah, čedalje manj se krivim, sodim, podrejam, čedalje manj sem žalosten, pa tudi manj evforičen ali vzhičen. Tako sem veliko bolj zadovoljen sam s sabo, ker imamo veliko več samo-zaupanja in samo-direkcije, ker vem kaj hočem (to, kar je najboljše za vse nas), ker vem, kdo sem (vsemu enakovredno živo bitje) in ker vem, da sem vedno zgolj in samo jaz tisti, ki imam moč spremeniti samega sebe tako, da nam bo vsem bolje.

K temu razumevanju so mi pomagali tudi drugi, ki so do takšnih spoznanj prišli že pred mano in hvaležen sem, da so mi pomagali. Zato tudi sam želim pomagati drugim spoznati, kako si lahko vsak sam pomaga postati svobodno, samo-direktivno živo bitje, ki stremi k družbi, kjer je dostojno življenje vsem zagotovljeno. Stremeti k čemurkoli drugemu (k sebičnosti) je vedno samo-destruktivno.

Kadarkoli nekoga zlorabimo (za sebično korist), zlorabimo samega sebe, čeprav nam mogoče to ni očitno na prvi pogled.

Dan 200 - Souporaba in sebičnost

Danes si bom podrobneje ogledal vzorec, ki sem ga zaznal ob svoji čustveni reakciji sramu, ko sem kolegu predlagal, da bi skupaj uporabljala njegov avtomobil, ki ga je on "plačal". Plačilo pišem v narekovajih zato, ker ga trenutno dojemamo napačno. Zakaj je temu tako, lahko preberete v tem mojem blogu, ki pa je v angleščini. Na kratko lahko povzamem: da smo nekaj plačali dojemamo takrat, ko smo za to dali svoj denar. V resnici lahko za nekaj plačamo zgolj in samo z vloženim delom in časom, ki je bilo potrebno, da je izdelek nastal, ne pa z denarjem, ki ga nekdo "plača" za izdelek. Denar so le izmišljene številke na papirju ali v računalniku, ki ne odražajo potrebnega vloženega časa in dela.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil deliti stvari na tiste, ki sem jih kupil jaz in tiste, ki jih nisem kupil jaz.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno in nesprejemljivo uporabljati stvari, ki jih nisem sam kupil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno in osramočeno, če uporabljam stvari, ki so jih kupili drugi, jaz pa ne, čeprav bi lahko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se, kot da nekoga nadlegujem, če želim uporabljati njegove stvari.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se nadlegovanega, če nekdo želi uporabljati "moje" stvari, ki sem jih sam kupil, kadar vem, da bi si ta oseba to lahko kupila.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo sram vprašati X za skupno rabo avtomobila, ker sem se ob tem definiral kot sebičnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah vprašati / predlagati X skupno rabo avtomobila, ker nisem hotel, da bi me sodil kot sebičnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi, ki uporabljajo stvari, ki so jih drugi kupili, čeprav bi si lahko kupili to sami, kot sebične.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, kako sem s tem vzorcem dejansko sodeloval v sebičnosti, kjer sem težil k temu, da mora vsak imeti svoje stvari, če si jih lahko kupi, ker sem dojemal, da je uporaba stvari, ki so jih kupili drugi, sebična. V resnici pa je ravno obratno, seveda kadar je dogovor v obojestransko korist.

Ko opazim in se zavem, da delim stvari na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je kupil / plačal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je takšen pogled na stvari sebičen, saj odraža namišljeno prilaščanje stvari glede na to, kdo naj bi jih "plačal" z denarjem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari delil na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je "plačal". Namesto tega bom obravnaval vse stvari kot naše skupne v smislu, da bom do stvari odgovoren tako, kot če bi bile moje osebne in da se hkrati ne bom na njih čustveno navezoval in čustveno reagiral na dejstvo, da se stvari kdaj razbijejo, pokvarijo in uničijo in da se mi lahko zgodi nesreča, ko bom sam kriv za to, da sem nekaj uničil.

Ko opazim in se zavem, da me je sram prositi ali predlagati nekomu, da bi skupaj uporabljala nekaj, kar nisem kupil jaz - se ustavim in diham. Zavedam se, da ta vzorec izvira iz sebičnost, kjer delim stvari na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je "plačal". Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal čustva sramu ob tem, ko bom nekoga prosil ali mu predlagal, da bi skupaj uporabljala kakšno stvar, ki je nisem jaz kupil. Prav tako ne bom več sodil ljudi kot sebične in nadležne, kadar me bodo prosili ali mi predlagali, da bi skupaj uporabljali nekaj, kar sem kupil in "plačal" jaz. Namesto tega se obvezujem, da se bom vedno opomnil o spoznanju, da so vse stvari naše skupne in da si jih moramo deliti v skupno dobro in v korist vseh, saj vse ostalo predstavlja sebičnost in hudobijo.

Dan 199 - Reakcija na obtožujoč glas

Danes sem reagiral na partnerko s čustvom manjvrednosti, ker sem dojemal, da mi nekaj govori z obtožujočim glasom. Zato bom pisal o tem nepotrebnem umsko-čustvenem vzorcu in ga odpravil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom in občutkom manjvrednosti na partnerkin glas, ki sem ga dojemal kot obtožujočega, ko me je spraševala, če sem dal oprati tudi njeno perilo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se braniti in se izgovarjati, zakaj nisem bil bolj pozoren, namesto da za to takoj prevzel odgovornost in se prepričal, da bom naslednjič bolj pozoren.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se in se počutiti manjvredno, kadar mi nekdo nekaj govori z obtožujočim glasim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati osebno obtožujoč glas nekoga, ki mi nekaj govori, in posledično nanj reagirati s čustvom manjvrednosti, strahu in s samo-obsojanjem. Ko opazim in se zavem, da dojemam ton glasu nekoga, ki mi nekaj govori, kot obtožujoč - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni potrebno jemati takšnega tona glasu osebno in nanj reagirati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal tona glasu nekoga kot obtožujočega in ga jemal osebno, namesto tega se bom usmeril v dihu, si odpustil vsako reakcijo manjvrednosti in se prepričal, da ne bom reagiral z jezo ali z reakcijo večvrednosti. Pozoren bom na svoj glas in to, da govorim z mirnim tonom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se takoj obsojati in soditi kot manjvrednega, kadar nekdo reče, da ga nisem upošteval ali da sem nekaj naredil narobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval in da sem posledično povzročil zlorabo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval ni posledično povzročil / dopustil zlorabo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da za to ni potrebe, ker lahko vsak trenutek spoznanja moje zlorabe uporabim za to, da se popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje ravnal bolj obzirno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom vsako spoznanje o lastnih napakah / zlorabah takoj preobrazil v samo-korekcijo in se prepričal, da bom v prihodnje bolj obziren.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem priznanje napake ali zlorabe, ki jo opazim pri sebi ali ki jo nekdo drug izpostavi na meni, jemal kot dokaz lastne manjvrednosti in se zato počutiti osramočenega in ponižanega. Ko opazim in se zavem, da priznanje lastne napake ali zlorabe jemljem kot dokaz lastne manjvrednosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in brez potrebe, da se ob priznanju počutim manjvredno, osramočeno in ponižano, saj to ne odpravi storjenega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom vsako dopuščeno napako in zlorabo takoj priznal in to priložnost uporabil za to, da se takoj popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje to preprečil.

Dan 198 - So najbogatejši Slovenci uspešni?

Princip: Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot nočeš biti obravnavan (ignoriran) sam.

V šolah nas ne učijo kritičnega in holističnega (celostnega) razmišljanja in obravnavanja problemov, saj to ni v interesu večine ljudi, ki s svojim denarjem lahko vplivajo na politiko in šolstvo. To so tisti, ki vse druge ljudi vidijo kot konkurenco lastni želji po čim večjem prilaščanju vsega, kar se prilaščati da (čeprav le navidezno). Od materialnih dobrin, denarja, do moči nad drugimi ljudmi.

Vsi ljudje nosimo v sebi sebične težnje, kjer gledamo le na osebni interes na račun in v škodo drugih (čeprav si tega ne priznamo), saj nam takšen "zgled" dajejo že starši in drugi, od samega rojstva naprej. Zato ne moremo kriviti drugih za stanje človeštva, ki je iz dneva v dan bolj zlorabljajoče. Vsak izmed nas je odgovoren za to, da se zazre vase v samo-iskrenosti, da si odpusti sebičnost z uporabo samo-odpuščanja in da praktično prilagodi svoje obnašanje Principu, ki je najboljši za vse nas, ne le zanj ali za manjšo skupino.

Sebičnost ljudi se odraža povsod, tudi v novicah. Ustvarili smo družbo, v kateri se tekmuje na življenje in smrt v skoraj vsaki stvari, še posebej pa pri denarju, pri ustvarjanju dobička. Tako lahko danes beremo novico: Najbogatejši Slovenci letos še bogatejši, na vrhu zakonca Login. V komentarjih lahko beremo pohvale in čestitke za uspeh. Pa so ti ljudje res uspešni?

Večina ljudi bi se strinjala, da so ti ljudje dosegli izreden uspeh, ker jim je uspelo zaslužiti tolikšne milijone evrov. Vprašanje je, čemu? Za kaj jih bodo porabili? Drži, da je toliko denarja težko zaslužiti in da temu lahko rečemo "uspeh", vendar pa je v tem primeru beseda "uspeh" definirana zelo ozkogledno in omejeno ter zato tudi sebično. Večina ljudi se namreč ne zaveda, kako deluje kapitalistični sistem s celostnega vidika. Namerno je namreč ustvarjen tako, da je v njem ustvarjenega premalo denarja, da bi ga vsi imeli dovolj in s tem lahko dostojno živeli. Še tisti denar, ki je, pa gre večinoma v roke manjšini pohlepnih. S tem smo ustvarili načrtovano pomanjkanje, s čimer smo drug drugega prisilili v krvoločno borbo za preživetje, kar ustreza voditeljem hierarhične družbe. Ko smo zaposleni z lastno utopijo uspeha v obliki kopičenja denarja za sebične interese, smo razumsko omejeni (ker ne razumemo celostnega vidika vzrokov in škodljivih posledic našega delovanja). Prav tako smo lahko vodljivi, ker se podrejamo svojim čustvom, namesto da bi delovali po zdravem razumu in po Principu. Tako se v družbi vzpodbuja ohranjanje piramidnega, hierarhičnega sistema, kjer so bogati in vplivni vedno bolj takšni, revnejši pa vedno bolj revni. Vsi skupaj pa smo zasužnjeni v lastni sebičnosti drug do drugega. Rezultat tega prikazuje spodnja slika. Da ne omenjam drugih posledic, kot so zlorabe okolja in onesnaževanje. Je to uspeh? So ljudje v članku, ki naj bi bili najbogatejši Slovenci, pripomogli h kakšnemu pravemu uspehu, ali so zgolj dodali sol na odprto rano? Da lahko na to vprašanje odgovorimo samo-iskreno, moramo stvarnost obravnavati celostno, holistično, ne le sebično.

Resnični uspeh moram biti vedno usklajen s Principom, saj sebičnosti in zlorabi življenja pač ne moremo reči uspeh, ker s tem samemu sebi kopljemo jamo v obliki posledic, ki nas bodo doletele, ko se bomo morali nepreklicno in neodložljivo soočiti z vsemi posledicami in zlorabami, ki jih dopuščamo v našem življenju. Zakaj bi čakali, da smo v to prisiljeni? Bolj modro je, da se že sedaj začnemo samo-iskreno opazovati z namenom, da odstranimo svoje sebične težnje in se začnemo praktično usmerjati po Principu, ki ni nikomur v škodo. Da lahko to storimo, se moramo najprej začeti izobraževati predvsem o sebi. O tem, kako razmišljamo, kako čustvujemo in zakaj, kako se obnašamo in kako se lahko učinkovito spremenimo in popravimo. O orodjih za to se lahko poučimo tudi na brezplačnem spletnem tečaju, kjer na zabaven način spoznamo samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samo-korekcijo, ter osnovno delovanje našega uma in čustev. To je ključ za osvoboditev lastne podrejenosti in omejenosti. Tako se začnemo zgledno obnašati in postanemo del rešitve in ne več del problema.

Hkrati s tem pa moramo seveda začeti spoznavati tudi resnično delovanje družbenih sistemov, saj lahko le tako, s celostnim razumevanjem vzrokov in posledic pri človeških odnosih, začnemo vpeljevati praktične rešitve, ki odpravljajo prvotne vzroke zlorab življenja v družbi. V nasprotnem primeri probleme le prelagam iz enega kupčka na drugega, s čimer problem le še poslabšujemo. Praktičen primer tega je danes večina naših politikov ali pa zdravnikov, ki blažijo le simptome, če sploh, z željo po čudežni tabletki, ki bo vsak problem hitro odpravila. Upanje na hitre rešitve s prelaganjem odgovornosti je vedno zelo naivno in sebično, kar lahko razberemo iz lastnih življenjskih izkušenj, kadar smo samo-iskreni.

Večina ljudi bi rada obogatela. Malo kdo pa se resnično zaveda, kakšne so praktične posledice takšnih teženj ljudi v odnosih drug do drugega. Zato moramo začeti razmišljati o tem, kako ustvariti družbo, ki ne bo parazitska, v kateri bomo lahko vsi bogati, brez da bi s tem drugim preprečevali dostojno in zabavno življenje. Prav tako se moramo začeti zavedati, kako uporabljamo svoj denar, saj v kapitalokraciji z njim glasujemo. Ga uporabljamo zgolj za sebične namene, za osebno korist? Ga zgolj odlagamo na banki in si navidezno dvigujemo ego? Jasno je, da je takšno ravnanje sebično. Če živimo po Principu, denar namenjamo za projekte, v katerih smo osebno udeleženi in s katerimi pripomoremo k spremembi sistema v takšnega, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Vse ostalo je zgolj podrejanje lastnim strahovom, čustvom in sebičnim težnjam.

Dan 197 - Vpliv na ljudi

Princip: ne obravnavaj (preziraj) drugih tako, kot nočeš biti obravnavan (prezrt) sam.

Koristna posledica prevzemanja odgovornosti za lastne miselne in čustvene vzorce (s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo) je tudi ta, da se začnemo vse bolj zavedati svojega vpliva na druge ljudi in okolico. Opazil sem, kako sem pred tem procesom bil večino časa introvertiran v svojem umu (zaposlen sam s sabo) in kako malo sem se dejansko zavedal svoje okolice, predvsem pa svojega vpliva na okolico in druge ljudi. Ljudje smo namreč zelo podvrženi zunanjim spremembam, dokler se podrejamo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam. Tako lahko recimo reagiramo z občutkom manjvrednosti, če nas nekdo graja ali že samo grdo pogleda in se pri tem ne zavedamo, da ni treba, da tako reagiramo in da se tako počutimo. Zato smo zelo labilni in zgolj reagiramo na druge ljudi. Zato nas drugi lahko manipulirajo in nas usmerjajo v primerih, kjer si usmeritve ne damo sami, saj je naše obnašanje predvidljivo glede na naše čustvene reakcije. Zdaj, ko sem v procesu samo-spoznavanja in samo-direkcije že več let, opažam, kako se veliko manj podrejam lastnim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in kako se veliko bolj sam usmerjam, glede na to, kaj želim doseči. Hkrati s tem pa me tudi drugi veliko težje manipulirajo, ker si direkcijo dajem sam in ker sem si sam določil svoj Princip obnašanja. Hkrati s tem pa tudi spoznavam, kako velik vpliv imam na druge ljudi, ki se še vedno podrejajo svojim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam in se tega ne zavedajo.

Zdaj, ko se pri interakciji z drugimi veliko manj motim z lastnimi mislimi in čustvenimi reakcijami, se lahko veliko bolj posvetim spoznavanju tega, kakšen vpliv imam na druge s svojim načinom govora in obnašanjem. Zanimivo je recimo, kako moj lasten način dojemanja samega sebe vpliva na to, kako me dojemajo drugi. Če sem v notranjosti umirjen in si zaupam, da zmorem doseči svoj cilj in se pri tem zavedam, da nisem nikomur in ničemer podrejen, potem me tudi ljudje sprejemajo kot enakovrednega človeka in me spoštujejo. Če pa sam o sebi mislim slabo in sem čustveno nestabilen, me bodo tudi drugi večinoma tako dojemali in obravnavali, saj naše notranje stanje izdajamo že z govorico telesa. Hvaležen sem si, da sem začel uporabljati princip samo-iskrenega samo-odpuščanja, ker si s tem dajem možnost za samo-korekcijo, kjer si lahko sam določam notranje stanje in moj način obnašanja, ki ni v podporo zgolj meni, ampak tudi vsem ostalim.

Prav tako se lahko sedaj, ko imam v mislih več tišine in ko sem si določil jasen Princip obnašanja, med druženjem z ljudmi, bolj posvetim njim. To pomeni, da sem bolj pozoren na njihovo umsko-čustveno stanje, kjer ugotovim, kakšna je njihova samopodoba, kakšne cilje imajo in k čemu stremijo, tudi brez da bi jih o tem neposredno vprašal. Dejstvo je seveda, da smo takšnega samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih zmožni vsi, le da se večina tega zelo slabo zaveda, ker je večina ljudi preveč obremenjena sama s sabo, z lastnimi miselnimi vzorci in čustvi, kot so hotenja, poželenja, strahovi, sodbe, itd. Ravno zaradi tega večina živi v nekem svojem svetu v svoji glavi, s čimer posledično ignorira realni svet. Zato imamo danes takšno egocentrično družbo, kjer večina ljudi še vedno gleda le na lastni sebični interes, ki vedno izhaja iz čustev, posledično pa prezira soljudi, v katerih ne vidi nobene osebne koristi. Še bolj pa takšni ljudje prezirajo praktične rešitve in samo-spremembe, ki ne ustrezajo njihovim omejenim čustvenim poželenjem. V takšni družbi ni nič nenavadnega, da se na ulici horde ljudi sprehajajo mimo revežev, kot da jih tam sploh ni. Da večina gleda TV poročila o raznih vojnah, lakoti, zlorabah in krivicah, kot da se jih te sploh ne tičejo, kot da so na nekem drugem planetu, na katerega nihče nima vpliva.

S tem, ko se lahko bolj posvetim drugim, lahko tudi svoje obnašanje do ljudi bolje prilagodim temu, da jih podprem pri ustvarjanju boljše samopodobe in da jim pomagam pri preseganju lastnih umsko-čustvenih samo-omejitev, na podlagi lastnih izkušenj in primerov.