Dan 169 - Moje doživljanje spoznavanja neznanke

V svojem življenju nisem spoznal veliko ljudi (v živo), ker si te priložnosti večinoma nisem privoščil, ker me je bilo strah in sram govoriti z neznanci in podobno. Veliko teh samo-omejitev sem že odstranil, danes pa se bom osredotočil na svoje reakcije, ki sem jih opazil, ko sem se imel priložnost pogovarjati in nekoliko spoznati s sopotnico na vlaku.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vzpostavljati in se poosebljati s karakterjem sramežljivosti v trenutku, ko se soočim z možnostjo (spontanega) pogovora s sočlovekom, kjer me takoj postane strah tega, da se bom osmešil, če kaj rečem. Ko opazim in se zavem, da vzpostavljam in se poosebljam s karakterjem sramežljivosti, kadar se soočim z možnostjo (spontanega) pogovora s sočlovekom - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni potrebno obsojati lastnih besed in lastnega izraza, še preden to sploh storim, ker mi to v nobenem primeru nič ne koristi, saj s tem le zatiram lastni življenjski izraz. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal in se poosebljal s karakterjem sramežljivosti in da ne bom več obsojal svojih besed in svojega izraza, kadar bom imel priložnost (spontano) govoriti s sočlovekom, neznancem. Namesto tega bom zavedno dihal in se zavedal, da je vsak človek kot živo bitje zgolj drug izraz mene samega in da je zato najboljše, da z drugimi ravnam tako, kot bi ravnal sam s sabo oz. kot bi želel, da drugi ravnajo z mano. Tako drugih ljudi ne bom ignoriral in/ali pogledal stran, ampak jih bom pozdravil in jih sprejel, kot sprejemam samega sebe, ter se z njimi pogovarjal, ker je to odlična priložnost za to, da še bolj spoznam sebe in hkrati nekoga drugega in se s tem "razširim" kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvrednega, vzburjenega, veselega, srečnega, kadar mi neka ženska nameni pozornost. Hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil pozornost žensk jemati kot bolj pomembno samo zato, ker ženske povezujem z možnostjo seksa.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil svoj pogovor ali interakcijo z ženskami takoj povezovati s seksom in z možnostjo seksa in si dovoliti, da me ta želja po seksualni energiji usmerja. Ko opazim in se zavem, da dopuščam, da me pri interakciji z žensko usmerja želja po seksualni energiji - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem dopuščam, da se napaja z energijo moja podzavest, s čimer se napajajo tudi moji umski vzorci, s čimer si bom zgolj otežil življenje in proces odpravljanja reakcij. Zato se obvezujem, da se ne bom podrejal željam/hotenjem po seksualni energiji. Namesto tega bom zavedno dihal in apliciral pogled na sočloveka, kjer vse ljudi vidim kot okostnjake brez spola in si s tem pomagal obravnavati vse ljudi enakovredno in brez seksualne energije, povezane s spoloma.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel biti takoj odkrit do drugih ljudi in predvsem žensk, ki navežejo stik z mano, glede tega, da že imam partnerko, zato ker me je bilo strah, da bi s tem izgubil možnost/zanimanje žensk za druženje in pogovor z njimi. Spoznal sem in zavedam se, da je vsakršno zanimanje žensk zame, ki bi temeljilo predvsem na seksualnih željah, neiskreno in osnovano na čustvenih energijah, kar vedno vodi v še večje čustvene reakcije in nestabilne odnose. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi izgubil zanimanje žensk in možnost pogovora/druženja z njimi, če bi jim povedal, da že imam seksualno partnerko. Namesto tega bom z drugimi ženskami odkrit, ker bom na tak način lahko ustvarjal najbolj samo-iskrene, stabilne in podporne odnose.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil uporabljati domišljijo za to, da sem si predstavljal kako bi bilo, če bi se družil z določeno žensko/osebo, pri kateri opažam določeno lastnost, ki mi je na njej všeč. Zavedam se, s tem projiciram svojo dojeto pomanjkanje te opažene lastnosti na to žensko/osebo, kjer si potem predstavljam in ustvarjam željo po tem, da bi se z njo družil zato, da bi tako prišel do te meni všečne lastnosti, ki sem jo na njej opazil, namesto, da bi si to lastnost dal sam in jo sam poiskal v sebi. Ko opazim in se zavem, da sem na neki ženski/človeku opazil lastnost, ki mi je všeč in za katero dojemam, da jo sam nimam - se ustavim in diham. Zavedam se, da moram to lastnost v sebi najti/ustvariti sam, saj se bom v nasprotnem primeru podredil tej ženski/osebi, ker bom verjel, da jo potrebujem, zato da bi prišel do te lastnosti, kar pa ne drži. Obvezujem se, da ne bom več uporabljal domišljije za to, da bi si predstavljal kako bi bilo, če bi se družil z neko žensko/osebo zato, da bi prišel do neke meni všečne lastnosti, ki sem jo na njej opazil. Namesto tega se bom zazrl vase in poiskal ter ustvaril to lastnost v sebi. Tako namesto, da bi bil ljubosumen na neko drugo osebo, ji bom hvaležen, da mi je pomagala pokazati, kaj mi še manjka in kako se lahko izpopolnim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti posebej pozoren na strukturo kože ljudi in predvsem žensk in da sem jih sodil, primerjal in presojal njihovo "lepoto" na podlagi tega, kakšno strukturo kože imajo. Spoznal sem in zavedam se, da s tem sodelujem v svojem zblojenem polarnem umskem konstruktu lepote in grdote, ki sem si jo sam namislil in s katero ustvarjal razdor med ljudmi v svojem umu s tem, ko jih primerjam in označujem za večvredne in manjvredne, glede na to, kako "lepi" ali "grdi" so, glede na njihovo strukturo kože ali kakšne druge lastnosti telesa. Zavedam se, da s tem povzročam zlorabo, saj zlorabljam ljudi v svojih mislih in jih posledično potem tudi diskriminiram v realnosti. Ko opazim in se zavem, da se osredotočam na videz ljudi, še posebej žensk, in da jih sodim/primerjam glede na njihovo zunanjo podobo/izgled, kot na primer na podlagi njihove strukture kože, starosti, urejenost ter podobnosti mojim ali družbenim namišljenim "idealom lepote in grdote" - se ustavim in diham. Obvezujem se, da ne bom več sodil ljudi, še posebej žensk, na podlagi strukture njihove kože ali drugih lastnosti njihove zunanje podobe. Namesto tega se bom usmeril v dihu in si pomagal s tem, da jih bom dojemal kot brezspolna živa bitja in se med pogovorom osredotočil na njihove oči in/ali glas, preko katerih lahko z njimi navežem stik kot z živim bitjem, ki nima določene oblike ali zunanjega izraza.

Dan 168 - Kako deluje pranje možganov? In kako ga preprečiti

Prejšnji blog je v angleščini.

Z izrazom 'pranje možganov' mislim na efekt spremembe mišljenja in obnašanja drugih ljudi, ki ga nekdo lahko namerno doseže s premišljenim in neprestanim podajanjem določenih informacij, ki pri ciljni publiki sprožajo določene pričakovane miselno-čustvene reakcije, k se jim le-ti nato vedno bolj podrejajo, dokler se ne začno obnašati točno tako, kot je želel tisti, ki jim 'pere možgane'.

Skozi svoj proces samo-iskrenega opazovanja delovanja lastnega uma in svojih lastnih čustvenih reakcij sem ugotovil, da je vsak izmed nas sam tisti, ki dopušča, da mu nekdo lahko 'opere možgane'. To pa zato, ker se ljudje do sedaj nismo dobro zavedali dejstva, da se v resnici neprestano podrejamo svojim mislim in čustvom, ki pa si jih tudi sami ustvarjamo. Slednje nam postane očitno šele takrat, ko se zazremo vase v samo-iskrenosti, ko se začnemo opazovati skozi dan tako, da se osredotočimo na zavedno dihanje in opazujemo svoje misli in čustva in si jih vsak dan tudi izpišemo tako, da ugotovimo, zakaj smo nekaj mislili in zakaj smo si ustvarili določeno čustvo, kot je jeza, strah, žalost, skrb, zamera, užaljenost, zavist, itd.

Sam to počnem bolj ali manj vsak dan že več let in v tem času sem se začel zavedati mnogih spoznanj o sebi, ki pa prav tako veljajo za vse ostale ljudi in cel svet. Bolj kot odstranjujem svoje miselne vzorce in čustvene reakcije, bolj spoznavam sebe in kdo jaz v resnici sem kot živo bitje. Spoznavam, kako smo vsa živa bitja v resnici popolnoma enakovredna in kar je mogoče še bolj presenetljivo, kako se dejansko vsi ljudje na svetu zelo podobno podrejamo lastnim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem. Kar sem torej spoznal o sebi in o delovanju mojega lastnega uma in čustev, praktično velja za vsakega človeka. Potrditev tega dejstva lahko dobim vedno znova pri sodelovanju in interakciji s soljudmi. Dejstvo je, da so vse naše dojete omejitve vedno povezane z našimi čustvi in miselnimi vzorci, ki smo si jih skozi odraščanje ustvarili sami, zato ji lahko tudi odstranimo. V skupini Desteni smo orodja za namen procesa odstranjevanja lastne podrejenosti svojim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem že precej izpopolnili. V osnovi jim pravimo: zavedno-dihanje, samo-iskrenost in samo-odpuščanje z uporabo pisanja in fizična samo-korekcija v praksi.

Človek in človeško telo je ob rojstvu skoraj nepopisan list, z nekaj osnovnimi umsko-zavestnimi sistemi, ki jih podedujemo od staršev. Tako smo v veliki meri popolnoma sami odgovorni za to, kdo postanemo, čeprav se tega večinoma ne zavedamo, ker ne dajemo skoraj nobene pozornosti temu, kako si skozi odraščanje začnemo ustvarjati lastne (sebične) miselne vzorce in posledične čustvene reakcije ter navade. Seveda imajo velik vpliv na nas naši starši in okolica, ki nas vzgaja. Toda v končni fazi vedno sami odločimo o tem, kaj bomo sprejeli vase, kot del naše osebnosti. Temu do zdaj ljudje večinoma nismo posvečali pozornosti zato, ker tega ni zares počel skoraj nihče drug v naši okolici, v družini, med prijatelji, znanci... Zato smo ljudi v naši okolici začeli preprosto posnemati. Vse njihove miselne vzorce in čustvene reakcije, kot so jeza, strah, sebičnost, zamera, žalost, veselje, tekmovalnost, ljubezen, ljubosumje, itd, smo brezpogojno privzeli za svoje, kot "naraven" sestavni del naše človeške "narave" ([url="http://blazcegnar.blogspot.com/2014/02/dan-130-tudi-ti-ne-ves-kaksna-je-narava.html"]v blogu na tej povezavi govorim o tem, kaj je resnična človekova narava[/url]), brez da bi sploh razumeli, kako si jih ustvarjamo in zakaj. Mnogi še vedno s težavo razumejo, da si čustva vsi ustvarjamo sami in da se, kadar se jim podrejamo, obnašamo kot avtomatski robot, ki je predvidljiv vsem, ki že razumejo, kako si ljudje ustvarjamo čustva in miselne vzorce razmišljanja. Točno to podrejanje lastnim čustvom je vzrok temu, da dopuščamo drugim, da nam lahko 'operejo možgane'. Mi se podrejamo našim čustvenim reakcijam in miselnim vzorcem, ki se v nas izvajajo kot računalniški program, drugi sebični posamezniki, ki to razumejo, pa vedo, katere "gumbe" morajo pritisniti, da se bomo mi odzvali na določen predvidljiv način. To počnejo z uporabo medijev, novic, filmov in ostale propagande. Vse vojne v zgodovini so tako bile vzpodbujene tako, da so določeni sebičneži uporabljali razne tehnike 'pranja možganov', da so pripravili ljudi do tega, da so pod vplivom svojih čustev jeze in strahu začeli pobijati in zlorabljati drug drugega, pri čemer so od tega imeli korist zgolj in samo le ti, sebičneži na "vplivnih" položajih, kot so recimo določeni bankirji.A preden začnemo koga obsojati, najprej poglejmo vase in se prepričajmo, da nismo sami sebični. Kako lahko torej z gotovostjo dosežemo, da nam nihče ne more 'oprati možganov'? Le tako, da odpravimo lastno sebičnost, lastno podrejanje samo-ustvarjenim miselnim vzorcem in čustvenim reakcijam, s katerimi se razdvajamo najprej v samem sebi in nato še od drugih tako, da sovražimo, zamerimo, krivimo, ignoriramo, se podrejamo strahu, ljubezni, žalosti, jezi, sebičnosti, želji po večvrednosti in vsem ostalim energetskim čustvom, ki si jih ustvarjamo. Zakaj to počnemo? Nam to sploh resnično koristi?

Dokler se podrejamo čustvom in miselnim vzorcem, nismo samo-direktivni. To pomeni, da ne živimo po principih, ki bi si jih sami postavili na podlagi razumevanja samega sebe in praktičnega delovanja sveta. Dokler se podrejamo čustvom in čustvenim reakcijam, bomo vedno podrejeni tistim, ki se jim ne. Oziroma tistim, ki vsaj do določene mere razumejo, kako drugi se, saj nas bodo lahko posledično manipulirali in nam 'prali možgane'. To bo vedno vodilo v naše lastno trpljenje. Prav tako bo v naše lastno trpljenje vedno vodilo vsako naše obnašanje, ki je sebično, ker s tem povzročamo konflikt med nami in drugimi, ker ne spoštujemo življenja drugih enako, kot svojega. Trpljenja se lahko zares osvobodimo šele takrat, ko začnemo živeti po principu: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam. To drži zato, ker je ta princip obnašanja najboljši za vse, torej tudi za vsakega posameznika. Nikakor pa tako ne moremo živeti, dokler se podrejamo lastnim čustvom in sebičnim miselnim vzorcem.

Za to, da spremenimo svoje navade in da se osvobodimo svoje podrejenosti lastnim čustvom in sebičnim težnjam, je potreben proces pisanja, kjer vsak dan apliciramo zavedno dihanje, samo-iskrenost in samo-odpuščanje. S tem se lahko prerodimo v samo-direktivno živo bitje, ki podpira dobrobit življenja v vseh pogledih, namesto njega zatiranje in uničevanje, kot se to na primer očitno dogaja z uživanjem alkohola in drugih drog, bežanjem pred samim sabo v razne oblike zabave, kot so TV, šport, igre, spolnost in kar je še takšnih stvari. Tako bežijo pred samim sabo in se zasvajajo s čustvi mnogi ljudje, tudi sam sem se, dokler nisem ugotovil, da se mi ni potrebno, ker se mi ni potrebno podrejati lastnim čustvom, lastnim strahovom in sebičnim miselnimi vzorcem, ker s tem zgolj in samo zatiramo sebe kot živo bitje. Pa tudi druge, ki jih posledično v to nagovarjamo, da se v svoji podrejenosti čustvom ne bi počutil osamljene.

Za vse to smo razvili že zelo dobro preizkušeno rešitev, s katero se lahko z nekaj volje in vztrajnosti vsakdo osvobodi vseh preteklih lastnih čustvenih in umskih bremen in se prerodi v novo živo bitje z jasnimi načeli, ki so vsem v korist. Takšnemu človeku ne more nihče 'oprati možganov'. Takšen človek je vedno vsem enakovreden. To trdim z gotovostjo zato, ker to sam doživljam na sebi in ker ob tem spremljam in sodelujem tudi z mnogimi drugimi ljudmi s celega sveta, ki so prišli do enakih spoznanj. Pridruži se nam še ti. Z veseljem pomagamo vsem, ki jih kaj takega že zanima.

Dan 163 - Osramočen pred kamero

Prejšnji blog je v angleščini.

Ta teden moram posneti video čestitko, v kateri bom nekomu čestital za rojstni dan. Opazil sem, da pri tem še vedno dobim tremo in da se začnem soditi in obsojati, se počutiti osramočenega. V bistvu me je že pred samim snemanjem strah tega, da bi se kasneje na posnetku videl in začel soditi in počutiti ponižanega. Ta strah imam že od otroštva, trenutno pa ne znam natančno opredeliti, kdaj in zakaj sem ga ustvaril.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je že pred snemanjem samega sebe strah, da se bom kasneje videl na posnetku in sodil/obsojal kot smešnega in se zato počutil ponižano in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram pred kamero napravljati in delati drugačnega, "boljšega" kot sem sicer, ker drugače ne bom dovolj "dobro" izpadel in se mi bodo drugi smejali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega in osramočenega, kadar me drugi vidijo na posnetki in se mi smejijo ali me sodijo kot neumnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil besedi "neumen človek" pripenjati negativno čustvo in se ob njej počutiti manjvrednega, osramočenega, kadar me nekdo označi za neumnega. Spoznal sem in zavedam se, da je neumno dejanje v bistvu dejanje, ki ga nekdo ne naredi iz uma, ampak spontano, zato je neumno obnašanje spontano, torej ni premišljeno v naprej, še vedno pa je to spontan fizičen izraz živega bitja. Zato je neumno obnašanje dejansko bližje samemu življenju, kot pa umno/umsko obnašanje, ki je egoistično in podrejeno čustvom. Zato se obvezujem, da besedam "neumnost" in "neumno obnašanje" ne bom več pripenjal negativnega čustvenega naboja in se ob njih ne bom več počutil osramočeno in manjvredno, namesto tega sem bom zavedal, da je neumno vedenje spontano in kvečjemu nepremišljeno in da nima nobenega smisla, da se tudi ob nepremišljenem ravnanju / obnašanju sodim in počutim manjvrednega/osramočenega, ker takšno moje čustveno stanje ne bo ničesar spremenilo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil gledati video posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil in presojal ter primerjal z drugimi in z lastnimi idejami o tem, kaj je primerno in kaj ni, kaj je sramotno in kaj ni. Kadar opazim in se zavem, da gledam posnetke samega sebe z namenom, da bi se sodil, presojal in primerjal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ravno s takšnim izhodiščem dovolim, da se sodim in obsojam in si ustvarjam čustvo strahu pred osramočenostjo, ker dejansko vem, da si bom slej ali prej sam ustvaril ta občutek osramočenosti, ker se neprestano sodim, obsojam in primerjam. Zato se obvezujem, da posnetkov samega sebe ne bom več delal in gledal z namenom, da bi se sodil, presojal, obsojal in primerjal z drugimi v smislu, kaj je dobro/sprejemljivo in kaj je sramotno/neprimerno/smešno.

Odpustim si, da si nisem dovolil biti sproščen pred kamero, ko se snemam ali kadar se opazujem na posnetku, brez da bi se obsojal, sodil in primerjal.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da z sojenjem, obsojanjem in primerjanjem samega sebe, ko se snemam ali gledam na posnetku, nikoli ne dosežem nič koristnega. Zgolj to, da se počutim manjvredno, osramočeno ali večvredno, kadar se mi zdi, da sem "dober" ali "boljši" kot kdo drug.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se počutil večvrednega in boljšega od drugih, da bi si z dobrim občutkom "zvišal" lastno vrednost v lastnih očeh in v očeh drugih. Ko vidim in se zavem, da se želim posneti, se gledati na posnetku in se soditi, presojati in primerjati zato, da bi se dobro/bolje počutil in se videl kot večvrednega/boljšega od drugih - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem sodelujem v pozitivni polarnosti občutka osramočenosti, s čimer podpiram tudi prav to negativno polarnost osramočenosti, ki je ne želim občutiti. Zato se obvezujem, da se ne bom več snemal, gledal svojih posnetkov in se sodil, presojal in primerjal zato, da bi se bolje počutil o samem sebi in da bi se počutil superiornega, boljšega od drugih, kot tudi ne v negativni polarnosti občutka osramočenosti in manjvrednosti. Namesto tega bom ob snemanju in gledanju samega sebe dihal v zavedanju, da je vsakršno sojenje, obsojanje in primerjanje v smislu pozitivnega/negativnega občutka popolnoma nekoristno in nepotrebno.

Dan 160 - Čustvena reakcija na suženjske službe

Opazil sem svoj umski vzorec, ki sem si ga sprožil ob čakanju na sodelavce, da me poberejo in da se skupaj odpeljemo na gradbišče, kjer opravljam počitniško delo. Na trenuten sistem zaposlitve sem reagiral z obsojanjem in s čustvom jeze, ker je organiziran nesprejemljivo, saj ljudje drug drugega izkoriščajo za sebične koristi in se drug drugemu podrejajo in nadrejajo, brez dejanskega zavedanja svoje enakovrednosti. S tem sem začel v mislih soditi in obsojati sistem in ljudi in si tako dovolil, da si posledično ustvarim čustvo jeze. To mi ni prav nič pomagalo pri ničemer, saj sem svojo pozornost iz realnosti preusmeril v um in tako v veliki meri izgubil stik s praktično realnostjo in si ustvaril stres ob občutku jeze. Veliko bolje bi bilo, da sistema in ljudi sploh ne bi začel soditi in se ob tem jeziti, ker to ničesar ne spremeni in stvar le še poslabša. Sproščeno bi stal na postaji v zavednem dihanju, ker v tistem trenutku tako ali tako nisem mogel početi kaj drugega. Vendar to ne pomeni, da bi postal do stanja sveta / sistem zaposlovanja apatičen, ravno nasprotno. Pomembno je, da se naučimo v vsakem dihu življenja podpirati in uresničevati dostojno življenje za vse, ker bomo le tako lahko vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje.

Torej, za odpravo tega vzorca bom uporabil samo-iskreno samo-odpuščanje, ki ji bo sledila praktična samo-korekcija v vseh trenutkih, kjer bom opazil, da se mi takšen vzorec pojavlja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi sistem zaposlovanja in druge ljudi za to, da je sistem zaposlovanja nesprejemljiv, nepravičen in neenakovreden. Ko opazim in se zavem, da sodim in valim krivdo za nepravičnost sistema zaposlovanja na druge - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sam del tega sistema in da je edina dejansko konstruktivna rešitev ta, da se sam zavzemam za družbo in sistem zaposlovanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje za vse zagotovljeno. Obvezujem se, da ne bom več sodil in obsojal drugih za to, da je sistem nepravičen in nesprejemljiv, namesto tega se bom sam zgledno zavzemal za sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, kot ga recimo predstavlja predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čustveno reagirati z jezo na misel, da je sistem zaposlovanja nepravičen in nesprejemljiv. Zavedam se, da sem čustveno reagiral z jezo zato, ker sem takoj začel krivdo za nesprejemljivost sistema valiti na druge, namesto da bi samo-iskreno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden pri ustvarjanju boljšega sistema. Obvezujem se, da ne bom več sodil in krivil drugih za to, da imamo nepravičen in nesprejemljiv družbeni sistem, namesto tega bom v takšnem trenutku vedno pogledal nase in se prepričal, da sem sam zgleden in učinkovit pri ustvarjanju sistema, kjer je dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno in da si pri tem ne ustvarjam nepotrebnih čustvenih reakcij.

Dan 159 - Od žrtve do rešitelja problema

Opazil sem vzorec, da pogosto reagiram na druge, kadar zaznam v njihovem izražanju prelaganje krivde name za svoje občutke / stanje. Pogosto se v čustvenih reakcijah postavim v vlogo žrtve, s čimer si onemogočim, da bi zgledno stal kot primer rešitve problemov. Prav tako se v tako čustvenem stanju z drugimi ne morem pogovarjati konstruktivno, ker jih nato dejansko tudi sam krivim za svoje občutke.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s samo-obsojanjem in občutkom manjvrednosti ter z jezo, kadar opazim / dojemam, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje. Zavedam se, da takšna reakcija ni potrebna, ker z njo ne bom ničesar spremenil in da smo vsi odgovorni za svoja čustva, ker jih sami ustvarjamo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil kot manjvrednega in se potem jezil na druge, ker se tako počutim, kadar bom opazil / dojemal, da nekdo krivi mene za svoja čustva ali svoje stanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se zlorabljenega, se videti kot žrtev in se počutiti užaljenega, kadar vidim / dojemam, da nekdo krivi in prelaga odgovornost name za svoja čustva in svoje stanje. Ko se zavem, da se počutim zlorabljenega, da se vidim kot žrtev in da se počutim užaljenega, kadar vidim / dojemam, da me nekdo krivi / sodi - se ustavim in diham. Zavem se, da se s tem samo izmikam odgovornosti, da bi situacijo učinkovito usmeril tako, da bi stal kot primer rešitve problema. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil zlorabljenega, se videl kot žrtev in se počutil užaljenega, kadar bom videl / dojemal, da me nekdo krivi za svoja čustva / svoje stanje. Namesto tega bom samo-odgovorno stal kot primer rešitve problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe videti kot žrtev in se počutiti užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno. Ko opazim in se zavem, da se vidim kot žrtev in da se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno, kadar vidim / dojemam, da me nekdo ponižuje, žali, obsoja in obravnava manjvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si sam ustvarjam te občutke in da za njih niso krivi drugi, ne glede na to, kaj govorijo, počnejo in kako me obravnavajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več videl kot žrtev in se počutil užaljeno / prizadeto, manjvredno in jezno. Namesto tega bom upošteval stanje sočloveka in stal kot primer rešitve problema.

Dan 158 - Kapitalizem je edini znani dober sistem, ki smo ga zmožni?

Rešitve za boljši sistem od trenutnega, nerazumno izkoriščevalskega kapitalizma, že obstajajo in so znane. Predvsem priporočam v branje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek in predlog Enakovrednega denarnega sistema.

Vendar pa je dejstvo, da problem ni v tem, da ne bi poznali boljše oblike sistema, kjer bi vsi lahko živeli dostojno in zabavno življenje. Takšno prepričanje je bolj izgovor za to, da ne bi prevzeli odgovornost za trud k boljšemu sistemu, s čimer pokažemo tudi lastno ignoranco in nezanimanje za rešitve osebnih in družbenih problemov. Problem je torej v posamezniku, v nas, ki si skozi odraščanje in življenje ustvarimo prepričanje, da je človeška osebnost nespremenljiva, da je človek po "naravi" podrejen čustvom (torej egoizmu) in da zato ljudje nismo sposobni izboljšati sebe in postati živo bitje, ki živi po principu "ne obravnavaj drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega". Takšno prepričanje si ljudje ustvarimo predvsem zaradi pomanjkanja zavedanja o tem, kako si ustvarjamo lastne misli in čustva. Oboje namreč jemljemo kot nekaj samoumevnega in se z njimi poosebljamo v trenutku, ko nam misli "padejo" na pamet in ko čustva doživimo. S tem se jim nezavedno podrejamo in dovolimo, da nas vodijo. Dejstvo pa je, da si misli in čustva vedno ustvarjamo sami, zato smo zanje popolnoma odgovorni. Kakor sem spoznal v lastnem raziskovanju svojih miselnih vzorcev, lahko tudi vedno samo-iskreno ugotovimo, ZAKAJ razmišljamo in čustvujemo, tako kot to pač počnemo, v kateremkoli določenem trenutku. Če sem tako bil prepričanja, da se moje "narave" ne da spremeniti in da sem podrejen lastnim čustvom, sem nato v samo-iskrenosti raziskal, zakaj tako razmišljam. Ugotovil sem, da sem to uporabljal kot izgovor za to, da mi ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornosti za samega sebe in za to, da postanem dober človek. Dober v smislu, da ne obravnavam drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan sam na mestu drugega, pa tudi dober v smislu, da aktivno sodelujem pri ustvarjanju družbenih odnosov (sistema), kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Ko sem si ta vzorec odpustil, sem na podoben način nadaljeval z ostalimi vzorci, ki sem jih pri sebi opazil in jih tudi odpravil, s čimer še vedno nadaljujem. Tako sem si dokazal, da se vsak človek lahko spremeni sam in da je naša resnična narava zgolj ta, da smo učljivi in da si sami ustvarjamo lastno osebnost in lastne navade. Tako se tudi sami odločamo, na kakšen način se bomo odločali. Se bomo podrejali čustvom ali se bomo ravnali po principih, ki so najboljši za vse nas? Odločitev in odgovornost zanjo je popolnoma v naših rokah.

Naše življenje se v trenutku izboljša, ko prevzamemo odgovornost za svojo izobrazbo in lastno prevzgojo v človeka, ki se ne podreja čustvom, ampak živi po principih, ki so najboljši za vse nas. Tako lahko po tem s svojim zgledom pomagamo tudi drugim do takšnega osebnega stanja. Ta osebni proces lastne osvoboditve podrejenosti čustvom najlažje izvajamo z orodjem samo-iskrenega samo-odpuščanja s praktično samo-korekcijo, pri čemer si pomagamo s pisanjem in zavednim dihanjem. Primere uporabe lahko najdete na tem blogu in mnogih drugih.

Kogar opisani osebni proces že zanima, se lahko pridruži tudi mednarodni skupini, kjer si pomagamo in sodelujemo na projektih: http://destonians.com/

Svet bomo spremenili v vsem prijaznega le tako, da bomo z lastnim zgledom sodelovali pri izvajanju specifičnih projektov, ki so potrebni, da lahko vsem ljudem zagotovimo dostojno in zabavno življenje. Zato te vabim, da se nam pridružiš in postaneš človek, ki je del rešitve in ne del problema.

Dan 157 - Nerazumno, čustveno potrošništvo

V današnji družbi lahko vse bolj opažamo sindrom nerazumnega potrošništva. Lahko bi mu rekli tudi impulzivno ali statusno potrošništvo, vendar pa gre v vseh primerih zgolj za čustveno potrošništvo, kjer se posameznik odloča za nakup na podlagi lastnih čustev, namesto na podlagi zdravorazumske potrebe po izdelku ali storitvi. Ta pojav je posledica posameznikovega nezavedanja lastnih čustev in njihovega vpliva na to, kako in kdaj se odločamo za nakup in kako izbiramo.

Podjetniki so s pomočjo psihologov že davno tega ugotovili, da se ljudje večinoma ne zavedajo svojega ustvarjanja lastnih čustev in posledičnega nezavednega podrejanja le-tem. Tako so začeli nezavednega človeka manipulirati s propagandnimi sporočili, s katerimi gledalca vzpodbujajo k temu, da bi si ob gledanju reklame nezavedno ustvaril določena čustva, na podlagi katerih bi se nato odločil za nakup reklamiranega izdelka. Tipično so reklame zasnovane tako, da v gledalcu skušajo vzbujati čustvo manjvrednosti, nezadostnosti in samo-obsojanja (predvsem lepotni izdelki) ali čustvo strahu pred izgubo priložnosti za prilaščanje nečesa "novega", "boljšega", lahko tudi strah pred izgubo zdravja ali "uglednega" družbenega statusa, če si določenega izdelka ne bomo kupili.

Ob samo-iskrenem pregledu reklam in lastnih čustvenih reakcij nanje lahko ugotovimo, da veliko taktik oglaševanja namerno, a prikrito, poskuša v nas vzpodbujati razne namišljene in nerazumne strahove, čeprav je na prvi pogled reklama zavita v humor ali kakšno drugo masko. Vse te manipulacije dejansko spadajo v kategorijo tehnik pranja možganov, ki so jo skozi človeško zgodovino razvijale razne politične, vojaške in verske ustanove za svojo propagando, z namenom podrejanja množic in umetnega ustvarjanja družbenega mišljenja. Z vztrajnim ponavljanjem ekonomske propagande (pranja možganov) se nam tako kot gledalcem, še posebej, če se tega ne zavedamo, sčasoma vtisnejo v podzavest različni čustveni vzorci. Na njihovi podlagi se kot ljudje, ki smo se brez-sramno poimenovali kar potrošniki, nerazumno in čustveno odločamo za nakup in trošenje, da bi zadovoljili svojim čustvom. Bolj natančno, da bi zadovoljili lastnemu "pomanjkanju" pozitivnih čustev, ki si jih ustvarimo in doživimo ob nakupu. Resnično zadovoljevanje čustev je seveda nemogoče, ker vsa čustva izvirajo iz našega umskega stanja, ki si ga ustvarjamo sami, in ne iz praktičnega, fizičnega pomanjkanja telesa, kot je to značilno za lakoto ali žejo. To pomeni, da kot potrošnik večinoma skušamo svoje nerazumne strahove in druga negativna čustva zamenjati s pozitivnimi čustvi lagodja in moči ob tem, ko kupimo nekaj "novega", "boljšega", tako pa se podamo v neskončni cikel ustvarjanja in podrejanja lastnim pozitivnim in negativnim čustvom. Pri tem pogosto kot pogoj za spremembo svojega čustvenega stanja postavimo ravno izvedbo nakupa samega, pri čemer je objekt nakupa drugotnega pomena. Ste se že kdaj po nakupu nečesa, kar ste si želeli, počutili krivo? Odlično, to pomeni, da ste dovolj samo-iskreni, da se zavedate, kdaj ste nekaj kupili zaradi čustvenega impulza in ne zato, ker bi to bilo resnično smiselno in potrebno. Takšne lastne vzorce najlažje odpravljamo s samo-odkritim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo.

Tudi sami trgovski centri uporabljajo različne prikrite podzavestne manipulacije. Na primer: Samodejna vrata se namenoma vrtijo in odpirajo počasi, prav tako se pogosto v centrih vrti počasna glasba. Ljudje namreč večinoma pridemo v trgovino z avtomobilom. V takšnem stanju moramo hitro reagirati, zato se možgani in človekova zavest prilagodita hitremu procesiranju podatkov in hitremu odločanju. Trgovci nočejo, da bi potrošnik v takšnem umskem stanju nakupoval, saj bi prehitro opravil nakup. Zato poskušajo v centrih na ljudi vplivati tako, da se človekov um čimbolj upočasnijo z omenjenimi triki, saj si bo človek, ki je umirjen, ogledal več propagandnih (akcijskih) sporočil in si posledično lahko ustvaril več čustev, se (podzavestno) spomnil večih reklam s TV-ja in podobno. Vse to pa bo vodilo v to, da bo kupil več izdelkov, ki jih niti ne potrebuje. Posledično potrošniki, katerih podzavest je nasičena s propagandnimi sporočili, v trgovinah pogosto kupijo veliko izdelkov, ki jih sploh niso imeli namena kupiti, preden so vanjo vstopili. Prav tako kupujejo drage izdelke, kot so oblačila, avtomobili, elektronske in druge naprave zato, da bi zadovoljili svojim čustvom in ne praktičnim potrebam.

Skozi desetletja potrošniškega pranja možganov smo vzgojili ljudi in družbo, ki nakupuje popolnoma nerazumno in čustveno. Ljudem nikoli ni dovolj ravno zaradi podrejanja lastnim čustvom, zato jemljejo potrošniške kredite in delajo več in dlje kot kdajkoli prej, da bi si le lahko privoščili novega iPhone-a, "moderen" kos obleke ali sanjske počitnice. Vse to pa večinoma temelji zgolj in le na čustvih in strahovih posameznika, ki se ne zaveda, da si čustva in strahove ustvarja sam in da se jim sam podreja, k čemur ga neprestano vzpodbujajo propagandna oglasna sporočila z različnimi tehnikami pranja možganov.

Nerazumno, čustveno potrošništvo je problem, ki ga moramo nujno rešiti, ker bomo v nasprotnem primeru nerazumno potrošili vse, kar se potrošiti da in uničili Zemljo in samega sebe. Rešitev za to, kakor vedno, se skriva v nas samih. Zato smo vsi odgovorni, da spremenimo svoje navade in se prenehamo podrejati lastnim čustvom. Človek je bitje, ki se ga da vzgojiti in vsi smo odgovorni, da najprej prevzgojimo samega sebe in nato drug drugega v živa bitja, ki se ravnajo po praktičnem zdravem razumu, z obzirom do drugih in do okolja. Čustveno ravnanje ni takšno.

Zdravorazumsko obnašanje, pri katerem se posameznik ne podreja lastnim čustvom in strahovom, mora postati del splošne izobrazbe vsakega otroka in odraslega človeka. Danes je situacija ravno nasprotna, saj v šolah otroci niso deležni nikakršne izobrazbe o tem, kako se odgovorno ravna z denarjem, kaj denar sploh je in kako nastaja, kako se odgovorno odločati za nakup življenjsko pomembnih stvari, kako se izogniti manipulacijam podjetnikov itd. Enostavno se "pričakuje", da bodo za to poskrbeli starši, ki pa so seveda večinoma že sami del potrošniške družbe, ki se obnaša čustveno potrošniško, zato svoje navade ne zavedajoč se prenesejo na svoje otroke, ki se učijo s posnemanjem.

Odločilen korak pri reševanju vseh zgornjih problemov je ta, da vsak najprej spozna in razume, kako si ljudje sami ustvarjamo čustva, kako se jim sami ne zavedajoč se podrejamo in kako lahko to ustavimo tako, da postanemo samo-direktivno živo bitje z jasnimi življenjskimi principi delovanja, ki so najboljši za vse nas. Sam sem si pomagal tudi z brezplačnim spletnim tečajem, ki je prav temu namenjen in ga priporočam vsem, ki bi radi spoznali delovanje lastnega uma in čustev in postali samo-direktivno bitje, ki ga ni mogoče manipulirati.