Dan 73 - Pozornost v družbi

Dan 72 je v angleščini.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil tekmovati z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi. Ko opazim in se zavem, da tekmujem z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem podpiram vzorec primerjanja in iskanja pozornosti v drugih, namesto da bi si to kar iščem dal sam. Obvezujem se, da ne bom več tekmoval z drugimi moškimi za pozornost žensk v družbi. Namesto tega se bom usmeril v dihu in si sam dal to kar iščem v drugih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se in se počutiti manjvrednega, kadar ženski ali nekomu nisem zanimiv in ne dobim pozornosti in kadar se ženska ali nekdo odloči družiti, pogovarjati se s kom drugim in ne z mano. Ko opazim in se zavem, da se obsojam in počutim manjvrednega zato, ker se nekomu ne zdim zanimiv in se noče pogovarjati, družiti z mano - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več obsojal in se počutil manjvrednega, kadar kakšni ženski ali nekomu ne bom zanimiv in kadar se nekdo ne bo želel pogovarjati ali družiti z mano. Namesto tega se bom usmeril v dihu in reakcije odstranil s samoodpuščanjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se odtujenega, nesprejetega, izločenega, manjvrednega, kadar nisem vključen v družbo, pogovor ali kadar dojemam, da se drugi bolje poznajo in so bolj povezani med samo, kakor jaz. Ko opazim in se zavem, da se počutim odtujenega, nesprejetega, izločenega, manjvrednega, kadar nisem vključen v družbo, pogovor ali kadar dojemam, da se drugi bolje poznajo in so bolj povezani med sabo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se dojemam negativno zaradi želje po sprejetosti od drugih in želje po enakem zanimanju in povezanosti z drugimi. Obvezujem se, da se ne bom več počutil izločenega, odtujenega, nesprejetega, izločenega in manjvrednega, ampak se bom sprejemal sam kot enakovreden. Hkrati se obvezujem, da se bom sam vključeval in sprejemal samega sebe kot enakovrednega v družbi in vsak občutek odtujenosti, izločenosti takoj odstranil s samoodpuščanjem ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljenega, manjvrednega in to jemati osebno, če se nekomu ne zdim zanimiv, če me ne kdo neha/noče poslušati ali če kdo drugo odvzame pozornost mojemu sogovorniku/sogovornici. Ko opazim in se zavem, da se počutim užaljeno/manjvredno in da jemljem osebno, če se nekomu ne zdim zanimiv, če me ne kdo neha/noče poslušati ali če kdo drugo odvzame pozornost mojemu sogovorniku/sogovornici - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več počutil užaljeno in manjvredno in da ne bom več jemal tega osebno in da bom vsako reakcijo odstranil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel spoštovati samega sebe kot enakovrednega v družbi. Obvezujem se, da se bom spoštoval in sprejemal kot enakovrednega v vsaki družbi.

Dan 70 - Soditi ženske po videzu

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti imeti/biti z mlado, lepo in postavno žensko zato, da bi si dokazal, da sem dovolj dober zanjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati/soditi se kot manjvrednega in nesposobnega, ker nikoli v življenju nisem bil z žensko, ki bi jo vsi definirali kot lepo, postavno, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti si biti z idealno žensko, kot sem si jo zamislil v glavi, namesto da bi spoznal in se zavedal, da sem si to sliko ustvaril na podlagi slik iz revij in TV-ja, kjer je slika 'lepega' umetno zrežirana.

Odpustim si, da si nisem dovolil razumeti in spoznati, da s sojenjem in primerjanjem žensk s svojo idealno sliko ženske v glavi, ustvarjam separacijo med živimi bitij in jih sodim glede na njihov videz, ki je gensko preddoločen, s čimer ustvarjam zlorabo in separacijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zavidati drugim moškim, ki so z ženskami, ki jih dojemam kot lepe, postavne, privlačne, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti, hoteti si, da bi starši, sorodniki, prijatelji, znanci bili ponosni name in mi zavidali ob tem, ker bi bil z žensko, ki jo vsi definirajo kot privlačno, seksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega, nesposobnega ob tem, ko nekomu moja partnerka ni všeč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti, hoteti imeti možnost, da bi si sam izbral partnerko in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti in izbirati si partnerko na podlagi videza, zato da bi se bolje počutil o sebi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da si želim dvigniti samopodobo, samospoštovanje tako, da bi bil z žensko, ki jo dojemam kot privlačno, lepo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoštovati samega sebe in biti samozavesten ne glede na to, kdo je moj partner in kaj pravijo/kakšno mnenje imajo drugi o meni/njej.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da bi me drugi spoštovali in mi zavidali skozi to, kakšno partnerko imam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvrednega, nesposobnega, zato ker je moja partnerka starejša od mene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je prav, naravno, da imam partnerko, ki je mlajša ali približno enako stara kot jaz in ne dosti starejša.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si občutek vzburjenja in poželenja ob tem, ko pogledam ženske, ki jih dojemam ko privlačne.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in razumeti, da se ob vsakem občutku vzburjenja, poželenja ob pogledu na žensko/sliko, ki jo dojemam kot privlačno, vzburljivo, seksi, zlorabljam tako, da sam ustvarim umsko polarnost, s katero ustvarim energijo poželenja, da bi se lahko počutil dobro, pozitivno in s tem napajam svoj ego, um in zlorabljam telo in druge zgolj zato, da bi imel pozitiven občutek. Ko opazim in se zavem, da si želim ustvarjati občutek vzburjenja, poželenja ob gledanju žensk/slik, ki jih dojemam ko privlačne, seksi - se ustavim in diham. Zavedam se, da skozi to polarnost zlorabljam sebe in druge, ker se podrejam energiji občutkov. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal poželenja, vzburjenja ob gledanju žensk/slik, ki jih dojemam kot privlačne, vzburljive, ampak bom vsako željo po tem odstranil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu.

Dan 69 - Odgovornost za svoje delo, dolžnosti in odpor

Primer poteka miselnega konstrukta:

-> pomislim na delo za faks
->-> občutim tesnobo
->->-> nočem sprejeti odgovornosti
->->->-> mislim/strah me je, da ne bom znal/mi ne bo šlo/mi ne bo uspelo
->->->->-> postanem nervozen
->->->->->-> rad bi odložil delo, da bi mi odlegel odpor, tesnoba, nervoza
->->->->->->-> delo odložim na kasneje ali pa se prisilim in sem zraven nervozen

Samo-odpuščanje in korekcija:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil delo odlagati za pozneje, namesto da bi odpravil tesnobo/odbor. Ko opazim in se zavem, da delo odlagam na kasneje, ker do njega občutim odpor/tesnobo - se ustavim in diham. Spoznal sem, da odpor do dela dobim zaradi definicij in strahu pred tem, da ne znam, da mi ne bo uspelo in da bo zelo dolgo trajalo, preden bom končal in tudi zaradi strahu pred občutkom odpora, manjvrednosti, nemoči, jeze in strahu samega ob tem, ko dojemam da bi nekaj ne gre in da porabljam preveč časa za stvari, ki bi jih moral že znati/vedeti, kako delujejo. Obvezujem se, da bom odpravil vse definicije, odpor, občutke in strahove v povezavi z delom za faks, obveznostmi s pisanjem in samokorekcijo in da se ne bom več poskušal odriniti teh občutkov skozi kompenziranje z dobrimi občutki preko odlaganja dela. Namesto, da se zamotim z dobrimi občutki, si bom obojne izpisal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob delu ter ob misli na to, da mi nekaj ne gre, da ne znam dovolj in da ne delam dovolj hitro, da bi moral kaj že znati in ob misli na to, da nečesa še ne znam in da trenutno ne vidim rešitve problema - postati nervozen, živčen in biti v strahu pred prihodnostjo. Ko opazim in se zavem, da sem ob delu ali ob razmišljanju o njem postal živčen, nervozen in/ali da mej je strah pred prihodnostjo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si nervozo ustvarjam s razmišljanjem o tem, da dela nisem sposoben opraviti, da mi ne bo uspelo in s tem, ko se sodim kot manjvrednega. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal nervoze in živeti v strahu pred prihodnostjo tako, da bom vsako misel o tem, da mi nekaj ne bo uspelo, da mi ne gre, da ne znam dovolj, da nisem dovolj hiter, da bi moral že znati itd. takoj odpustil in odpravil s samoodpuščanjem in dihanjem ter pisanjem ter si tako utišal um in se pripeljal v sedanjost ter se usmeril v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah prevzeti odgovornost za delo, za obveznosti, za dolžnosti in aktivnosti, ki jih počnem. Ko opazim in se zavem, da me je strah prevzeti odgovornost za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da si strah ustvarjam skozi dvom v samega sebe, skozi razmišljanje o prihodnosti in o tem, kako ne vem kako bo nekaj naredil, namesto da bi se usmerjal v dihu. Obvezujem se, da si ne bom več dopuščal strahu pred prevzemanjem odgovornosti za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in da si ne bom dopuščal dvomljivih misli v samega sebe in si bom vse strahove in samo-sabotirajoče misli izpisal ter prevzel odgovornost zase, za svoje delo, obveznosti, dolžnosti in aktivnosti in se usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil 'prevzemanju odgovornost' pripisovati negativen občutek strahu in odpora, ter to definirati kot nekaj težkega, nezaželenega, mučnega. Ko opazim in se zavem, da sem na 'prevzemanje odgovornosti' reagiral negativno, s strahom, odporom - se ustavim in diham. Zavedam se, da se tako reagiral, ker še nisem odpravil vseh negativnih definicij glede prevzemanja odgovornosti. Obvezujem se, da si bom vsako negativno/pozitivno reakcijo glede prevzemanja odgovornosti odpustil in odpravil skozi pisanje ter se usmeril v dihu prevzemati odgovornost zase.

Kar je 'dobro' za ekonomijo je uničujoče za življenje nasploh

Zdaj živimo v sistemu, kjer poskušamo uveljavljati in izvrševati aktivnosti, ki so 'dobre' za ekonomijo, da bi dosegli čim večjo ekonomsko rast in se tako poskušali boriti proti dolgovom in propadanju sistema. Spomnim se, kako so nam razlagali, da se ekonomija in ekonomisti ter gospodarstveniki ukvarjajo s tem, kako najbolje gospodariti z dobrinami, vsaj v teoriji naj bi se s tem ukvarjali vsi, ne samo ekonomisti in gospodarstveniki. Takrat, že od nekdaj in že od samega začetka je to bila laž, s katero smo slepili sami sebe, ker je v kapitalizmu že od nekdaj v ospredju zgolj in le pridobivanje denarja in dobička, posledice česar so z vsakim dnem bolj očitne. Če se v ospredje in kot motivator postavi denar, dobiček ali karkoli drugega od življenja samega, se s tem že v osnovi ustvari ločitev med življenjem in tem, za čemer se stremi v praktičnih opravilih, ki jih mi kot 'življenje' opravljamo. Danes v vsakem opravilu stremimo k denarju, dobičku, k ločenosti od življenja, k temu, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo, kar pa je popolnoma ločeno od življenja. V današnji ekonomiji, gospodarstvu, življenje nima nobenega pomena, nobene veljave, ni nikakršna vrednota, ker če bi življenje bila vrednota, če bi življenje samo po sebi predstavljalo bistvo vsega, potem bi si odpisali dolgove, potem bi ekonomijo ter denar prilagodili spoznanju, da je najbolj pomembno življenje, da je najbolj pomembno to, da lahko vsi dostojno živimo v enosti in enakovrednosti in da živimo v sožitju in ravnovesju z naravo. Mi pa z našo ekonomijo in gospodarstvom počnemo popolnoma nasprotno: zaničujemo življenje, pobijamo, zastrupljamo, izrabljamo, trošimo... Ker živimo v glavah, ker smo podrejeni lastnim prepričanjem in občutkov in ne vidimo več realnosti in bistva življenja v njej.

Danes smo se na faksu s profesorjem v sklopu računalništva pogovarjali o umetni inteligenci, kjer nam je ta predstavil zanimiv primer, ki lepo pokaže, kako v današnjem kapitalističnem sistemu podpiramo to, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo in hkrati to, kar je uničujoče za življenje. Izveden je bil projekt, kjer so iz medicinskih kartotek pacientov pridobili podatke, jih vnesli v računalnik in ga sprogramirali tako, da ta poišče logične povezave med njimi. Nato so dobljene ugotovitve predstavili zdravnikom. Večina ugotovitev jim je bila že poznanih, kot na primer ta, da povišana telesna temperaturo poveča utrip srca in s tem poveča možnost za okvare srca. Računalnik pa je tudi ugotovil povezavo med tem, da splošna anestezija pri operaciji otrok v razvoju poveča možnost za okvare srca, kar je zdravnikom in zdravstvu predstavljalo novo spoznanje, ki se ga prej niso zavedali. To ugotovitev so kasneje predstavili širši javnosti, kjer so ugotovili, da je neka druga raziskovalka prišla do enakih ugotovitev, le da je za te raziskave porabila na milijone dolarjev. V projektu z uporabo računalnikov pa so do enakih odkritji prišli neprimerno ceneje in hitreje. Zaradi tega so k računalničarjem pristopili ljudje, ki so odvisni od denarja takšnih raziskav, ki jih je opravljala raziskovalka in jim povedali, da to kar počnejo ni dobro, ker škoduje njihovim raziskavam. Seveda jim, ker se v njih obračajo ogromne količine denarja, dobička in če bi takšne raziskave zastonj opravljali računalniki, potem bi ljudje ostali brez denarja. Na tak način se dela in vzpodbuja to, kar je 'dobro' za ekonomijo in gospodarstvo in hkrati to, kar je uničujoče za življenje, ker se zavira napredek, razvoj, odkritja in na splošno vse, kar bi komurkoli odvzelo denar ali zmanjšalo dobiček. Takšnih primerov je ogromno in še zdaleč niso redki, kaj šele izjemni.

Drug primer s področja zdravstva, ki ga nam je prav tako omenil profesor, je primer iz ZDA, kjer so računalničarji ustvarili računalniški sistem, ki je v določenem primeru uporabe antibiotikov bolje postavil diagnozo in priporočil primerno zdravilo od samih zdravnikov, ki so na tem področju najboljši strokovnjaki. Zdravniki so se nato tako zbali za svoj 'ugled', torej za svoj denar, dobiček, da so na sodišču zahtevali in dosegli prepoved uporabe računalnikov pri postavljanju diagnoz, češ da se ne ve, kdo bo odgovoren za smrt bolnika, če se bo zdravnik odločil upoštevati predlog, ki ga je podal računalnik, kar je absurd. Tako se preprečuje kakršenkoli napredek, ki bi olajšal, izboljšal in podpiral življenje, samo zaradi denarja, dobička in torej kapitalističnega sistema.

Ostali takšni primeri, kjer ljudje zaradi kapitalizma zavračamo razvoj in s katerimi sem sam seznanjen, je na primer izum avtomobila na vodno gorivo, številna zdravila in postopki, ki z veliko uspešnostjo pozdravijo raka vseh vrst, tehnologija za brezžično pošiljanje in dostavljanje električne energije, dokaj enostavni generatorji električne energije z dovolj moči, da napajajo celotno gospodinjstvo, s pridobivanjem energije iz napetosti v ozračju ali iz zemlje in sonca, itd. Vse to se ne uporablja, ker bi s tem določene korporacije izgubile denar, dobiček. In ker denar in dobiček postavljamo in jemljemo kot vrednoto, ki je bolj pomembna od življenja, se takšno stanje sprejema in dopušča.

Zakaj tako slepo verjamemo v denar in kapitalizem, da nočemo in ne vidimo nobene druge rešitve? Je denar povezan z našim razmišljanjem in našimi občutki? Smo denarju podrejeni na enak način, kot smo podrejeni lastnim prepričanjem in občutkom? Zakaj se ne spremenimo? Zakaj še vedno gonimo eno in isto, vsak dan, vedno znova in kar naprej? To je značilnost robotov, značilnost norcev. Nekje sem slišal, da je norec tisti, ki kar naprej ponavlja iste vzorce, hkrati pa pričakuje drugačne rezultate. Ljudje vsak dan izvajamo enake vzorce, vedno znova in kar naprej, hkrati pa pričakujemo, da se bo svet (sam?) spremenil in da bomo živeli bolje. Ali pa tudi tega ne pričakujemo več, ker vdano ponavljamo ukaze v glavi, ki nam jih dajejo naša čustva in naša prepričanja? Postali smo roboti. Kako robotu razložiš, da je robot in ne živo bitje?

Čas je, da spoznamo življenje: www.desteni.org
Čas je, da sspremenimo sistem v takšnega, gi bo v ospredje postavil enost in enakovrednost življenja: www.equalmoney.org.

Dan 68 - Zakaj pustimo čustvom in emocijam, da nas usmerjajo?

Ko sem se prvič spoznal s principom zavednega dihanja, kjer se v vsakem trenutku zavedamo svojega dihanja in se tako prizemljimo v sedanji trenutek, kjer se zavedamo fizičnega sveta okrog sebe in hkrati tudi svoje notranjosti (svojih misli, občutkov), sem ugotovil, da se zelo težko obdržim v tem stanju, ker se skozi svoj um hitro zavedem nazaj v misli, razmišljanja in občutke, s katerimi si meglim in onemogočam sproščen in objektiven, realne pogled na resnični, fizični svet. Najbolj zanimiva in presenetljiva ugotovitev pa je bilo spoznanje, da moje obnašanje in odločitve vodijo in usmerjajo občutki in emocije, ki jih občutim v sebi. Spoznal sem, da so ti občutki lahko tako močni, da se fizično težko premaknem v smeri 'proti' njim, torej v smeri stran od pozitivnih občutkov, proti negativnim. Za primer lahko vzamem učenje za faks:

Naslednji dan sem imel izpit in moral bi se učit. Začel sem se opazovati z uporabo zavednega dihanja. Ugotovil sem, da se mi ob misli na učenje poraja negativen občutke odpora, hkrati pa se mi kot polarni občutek, ki poskuša negativen občutek uravnovesiti, poraja pozitiven občutek želje po igranju iger. Spoznal sem, da bolj kot v mislih opravičujem ta dva občutka in bolj kot jima dajem pomen in veljavo, bolj se jima podrejam in težje se usmerim k učenje (k negativnemu občutku), ker me pozitiven občutek (igranje iger) vse bolj privlači. Iz tega sem spoznal, da se v resnici delam sužnja lastnim občutkom, ki si jih sam ustvarjam skozi lastne definicije in misli, razmišljanja, prepričanja, verovanja itd.
Nato sem za opisan primer uporabil tehniko samo-odpuščanja, ki sem jo spoznal v tečaju Desteni'I'Process (na tej povezavi najdete brezplačno različico: DIP Lite). V osnovi gre za to, da sem si odpustil vse polarne definicije, prepričanja, verovanja, skratka misli, s katerimi sem v sebi ustvarjal trenje v obliki razdvojenosti samega sebe skozi polarne definicije, kjer nekaj definiram kot pozitivno in nekaj kot negativno, s čimer si ustvarjam pozitivne in negativne občutke. Ob izpisovanju samo-odpuščanj definicij je moč občutkov padala, sorazmerno z mojim zavedanjem o tem, kako sem si jih ustvaril skozi misli, definicije, verovanja, itd., ter sorazmerno z mojo učinkovitostjo odpuščanja teh misli, definicij, verovanj, prepričanj. Tako sem se lahko usmeril k učenju brez pretiranega občutka odpora.

Skozi takšne primere sem spoznal, da se ljudje neprestano pustimo usmerjati svojim pozitivnim in negativnim občutkom, kjer tega največkrat sploh ne opazimo, ker se niti ne zavedam, da te občutke sami ustvarjamo skozi misli, prepričanja, verovanja, definicije, ki se jih prav tako pogosto sploh ne zavedamo. Naše misli sprejemamo kot nas same, kot nekaj samoumevnega in skoraj nikoli ne podvomimo v njih. Ne vprašamo se, zakaj se počutim tako kot se, od kje prihajajo moje misli in zakaj mislim in definiram stvari na določen način. Zato smo ljudje zelo lahko vodljivi, ker nas lahko nekdo, ki do določene mere razume delovanje uma in občutkov, manipulira, ker se sami tega delovanja ne zavedamo. Po tem principu delujejo reklame in v bistvu cel sistem, v katerem živimo.

Dejstvo, da se ljudje podrejamo in pustimo usmerjati lastnim mislim in občutkom, kaže na to, kako zelo ujeti smo v svoj egocentrični um, ki deluje le po principu lastnega interesa, pri čemer se ustvarja zloraba, ki jo danes vidimo vsepovsod v obliki neupoštevanja enakovrednosti vsega življenja. Takšno stanje človeka je nedopustno, ker s tem, ko se podrejamo in pustimo voditi lastnim občutkom, dajemo energiji občutkov in misli večjo veljavo od življenja samega, torej od nas samih kot življenja, ker smo se nesposobni odločati kot življenje, po principu zdravega razuma, v enosti in enakovrednosti z drugimi, tako kot je najboljše za vse življenje. Namesto tega se pustimo usmerjati našim občutkom, kjer smo podrejeni lastnemu egocentričnemu umu, ki deluje le na podlagi lastnega interesa do te mere, da s tem samega sebe fizično uničujemo (kot je to nazorno razvidno iz recimo destruktivnih navad pitja alkohola, ali pa kar vojne in pobijanja). In vsega tega se sploh ne zavedamo, ker se ne zavedamo svojih misli in tega, kako skozi njih ustvarjamo svoje pozitivne in negativne občutke.

Vsak izmed nas mora samo-iskreno pogledati vase in se rešiti podrejenosti lastnim mislim, umu in občutkom, da bomo lahko v sebi in drug v drugem prepoznali življenje ter enost in enakovrednost le-tega. V nasprotnem primeru se bomo še naprej uničevali, dokler se dokončno ne iztrebimo.

Skozi DIP tečaj sem ugotovil, da je najbolj učinkovit princip prerojevanja samega sebe kot življenja to, da se z ječo svojega uma in občutkov spoznamo preko samo-iskrenega pisanja in uporabo samo-odpuščanja. Tako lahko vzorce in svojo podrejenost njim odstranimo in se tako počasi vračamo k življenju kot samo-usmerjanju z razumevanjem enosti in enakovrednosti življenja.

Dan 67 - Življenje kot vrednota

Celotno 'življenje' in denarni sistem je danes osnovan in vzdrževan na podlagi strahu pred preživetjem in izgubo varnosti, ali z drugimi besedami, na boju za preživetje. Ta pa je neposredno povezan z denarjem. V kapitalizmu ljudje v sebi neprestano nosimo strah pred preživetjem in strah pred izgubo varnosti, torej strah pred izgubo osnovnih dobrin in potrebščin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Iz tega strahu se v nas rodi in poraja pohlep, kjer si poskušamo zagotoviti in nakopičiti čim več denarja, da bi se počutil bolj varno, hkrati pa se to navezuje in prepleta tudi s človeško odvisnostjo od pozitivnih (in negativnih) občutkov, kar se na primer kaže v ljudeh tudi tako, da postanemo odvisni od občutka zadovoljstva in vzburjenja, ko povečamo svoje premoženje ali kupimo nov produkt. Tako se lahko pripeljemo do stanja, kjer nam ne glede na količino denarja in premoženja, ki ga posedujemo, nikoli ni dovolj in si vedno želimo še več in še več, čeprav nimamo nobenega praktičnega razloga za to. Pri tem se s čustvi in občutki tako zaslepimo, da vidimo le še naš naslednji 'fiks', dober občutek, pri tem pa zanemarimo vse posledice, ki jih s tem povzročamo drugim ljudem, naravi in okolju.

Naučili in navadili smo se enostavno sprejemati stanje, kjer imajo redki pravico odločati o tem, koliko denarja bo nekdo dobil, če sploh. Ljudje smo vrednost življenja samega nadomestili z denarjem, kjer je slednji bolj pomemben od prvega in je edina možnost za preživetje in dostojno življenje neposredno odvisna od količine denarja, ki ga ljudje prejmemo, če do njega sploh imamo dostop. Glede na dejstvo, da smo vsi ljudje, kot tudi ostale oblike življenja, enakovredni in imamo posledično enakovredno pravico do dostojnega soobstoja, bi bilo edino pravično in sprejemljivo to, da imamo vsi enakovreden dostop do denarja, ker denar je življenje in življenje smo mi. Življenje je naša edina resnična in prava vrednota in edino življenje dejansko imamo, ko se rodimo na ta svet. In ker smo življenje po nepotrebnem nadomestili z denarjem in ga podredili denarju, moramo tako vsakemu zagotoviti dostop do zadostne količine denarja, da lahko dostojno živi, brez strahu pred izgubo življenja. Vsaj tako bi bilo, če bi naša vrednota dejansko bila življenje. Vendar se to do sedaj še ni zgodilo, ker naša vrednota v resnici ni življenje kot tako. Čemu smo ljudje dali večji pomen od življenja samega? Našim občutkom, mislim, skratka našemu egu, ki smo si ga skozi odraščanje ustvarili v nas skozi naučene besede, ki sestavljajo naša verovanja, prepričanja in posledično vzorce ravnanja, ki temeljijo na iluziji energije občutkov in misli, ki niso resnični. Ljudje smo naše življenje in naše usmerjanje samega sebe podredili občutkom in mislim, ki si jih ustvarjamo in ki se nam porajajo v glavi in telesu. Pa sploh vemo, od kod prihajajo in kako jih ustvarjamo?

Ljudje verjamemo, da je v človeški naravi, da se bojujemo za preživetje in da ne moremo ustvariti in obstajati v sistemu, kjer se nikomur ne bi bilo treba boriti za preživetje in neprestano živeti v strahu pred preživetjem in v strahu pred izgubo varnosti. Ljudje verjamemo, da smo pohlepni in da bomo kot takšni vedno obstajali in s tem opravičujemo trenutni kapitalistični sistem kot edini sistem, ki je primeren za človeka, čeprav je jasno, da z njim uničujemo ne le sebe, ampak tudi vse okrog nas, cel planet. Na podlagi česa verjamemo, da je to tako in da se ne moremo spremeniti? Na podlagi lastnih misli in občutkov? Kako lahko verjamemo lastnim mislim, prepričanjem in občutkom, če pa sploh ne vemo in ne razumemo, kako jih ustvarjamo in kje in kako smo se jih dejansko naučili?

Spoznal sem, da se ljudje neprestano izmikamo samo-odgovornosti, zato da bi se lahko osredotočili le na naš ego, torej na naše dobre občutke in naše ideje, prepričanja, preko katerih si jih ustvarjamo. Verjamemo, da so ti občutki nekaj naravnega in nekaj, na kar nimamo vpliva, ter tako prelagamo odgovornost zanje in se jim podrejamo. V resnici pa si jih ustvarjamo sami, ustvarjamo in podrejamo se lastnim energetskim občutkom strahu, vznemirjenja, ljubezni, sovraštva, jeze, itd., brez da bi sploh razumeli kako in zakaj, ter jim tako dajemo večji pomen od fizičnega, praktičnega življenja samega, zato se ne zmenimo za druge, ne zmenimo se za trpljenje drugih, ne zmenimo se za posledice naših dejanj, ki izvirajo iz naše odvisnosti in podrejenosti našim občutkom in prepričanjem in nočemo prevzeti odgovornost zanje, ker tega še nikoli nismo storili in ker se nam zdi veliko lažje, da se prepuščamo občutkom, da nas vodijo, kot pa da bi se morali dejansko usmerjati sami, glede na zdrav razum ter po principu kar je najboljše za vse življenje. S takšnim ravnanjem pa vsak dan dokazujemo in kažemo, da nam ni mar za življenje, za našo resnično vrednoto, da nam ni mar za to, kar resnično obstaja, ker nam je bolj mar za naše misli in občutke, ki so le energijski naboj v nas. Zaradi tega posledično dopuščamo vojne, lakote, revščino, zlorabe, neenakovrednost in vse ostale zlorabe, ki jih vsak človek nosi in dopušča v sebi.

Spoznal sem, da živim v iluziji mojega ega, uma, v iluziji misli, prepričanj, verovanj in občutkov, s čimer zlorabljam življenje in s čimer zapravljam čas s stvarmi, ki niso resnične, ker obstajajo le kot energija v mojih mislih in občutkih, ki si jih ustvarjam. Zato sem se odločil, da se nočem več podrejati samo-ustvarjenim občutkom in vzorcem, katerih povod in cilj nista življenje, ampak iluzija egoizma, energije in uma. Odločil sem se, da iluzijo zamenjam za resnično življenje, kjer bom v vsakem dihu živel kot življenje in podpiral praktično življenje v enosti in enakovrednosti, kot najvišjo in edino resnično vrednoto. To pomeni, da bom v sebi in drugih sprejemal le življenje in nič manj, zato ker vse ostalo ni vredno življenja.

Dan 66 - Občutek sramu in samoobsojanje pred kamero