Dan 229 - Strah iz otroštva

Že kar nekaj časa nisem napisal bloga, tako da prav paše malo pisat. Zadnje čase se predvsem posvečam prodajnim aktivnostim. Ker nisem prej nikoli v življenju prodajal stvari, deloval kot kakšen zastopnik ali nekdo, ki mora sodelovati z veliko nepoznanimi ljudmi, mi to predstavlja nov izziv. Pojavljajo se mi namreč razni strahovi in dvomi vase, čeprav sem si miselne vzorce na to temo že precej izpisoval in odpuščal. Vseeno pa je razlika med samim spoznanjem o tem, da me recimo ni treba biti strah, da me bo nekdo zavrnil, in med tem, ko dejansko pred nekom stojim in moram to spoznanje aplicirati v praksi tako, da dejansko ustavim misli in posledično strahove, ki si jih ob tem ustvarjam. Biti moram vztrajen in dosleden in se nežno a vztrajno potiskati skozi strahove in čustva odpora do prodajnih aktivnost. Tako z vsakim korakom postane lažje in bolj sproščeno, še posebej, ker si lahko pomagam s samoodpuščanjem misli, s katerimi samega sebe sabotiram. Tako bom danes pisal in izgovarjal samoodpuščanja še na razne takšne misli, ki sem jih zasledil, da bom hitreje in lažje opravil samokorekcijo v praksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi med klicem stranke pozabil, kaj sem hotel povedat ali kaj bi moral povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi strank smejala in me poniževala, ker bi pozabil, kaj sem hotel povedati in da bi se posledično počutil osramočeno, manjvredno, kot zguba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in osramočenega, kadar pozabim, kaj vse naj bi povedal stranki. Ko opazim in se zavem, da sodim sebe ali druge, kadar pozabim/pozabijo, kaj sem hotel/so hoteli povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne sodbe popolnoma nepotrebne in brez predmetne, ker z njimi le sabotiram sebe in druge. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom sodil kot manjvrednega in osramočenega, ko bom pozabil, kaj vse bi naj povedat stranki in da tudi drugih ne bom sodil kot manjvredne in osramočene, ko se jim bo to zgodilo. Namesto tega se bom usmeril v dihu povedati do, kar se mi bo zdelo najbolj zdravorazumsko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil klicanje strank dojemati kot nastop, pri katerem je glavni namen stranke, da me sodi in presoja, kako se bom izkazal. Spoznal sem, da imam ta vzorec iz otroštva, ko sem videl/dojemal, da me oče neprestano sodi in presoja in sem se posledično začel soditi in presojati še sam, da bi lahko nekaj naredil tako, da bi oče to odobraval in pohvalil. Ko opazim in se zavem, da nekaj dojemam kot nastop in da nekoga dojemam kot očeta, ki me bo sodil in presojal - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba soditi in presojati in s tem prilagajati sodbam in pričakovanjem drugih, zato ker ima vsak človek svoje sodbe in pričakovanja, ki jih tako ali tako večino časa ne morem vedeti in tudi če bi jih, so sodbe teh ljudi zgolj odraz njihovih lastnih mnenj in predsodkov, ki pa itak niso v korist ne njim ne meni, kadar temeljijo na umsko-čustvenih blodnjah in tem, da se oni sami primerjajo z mano in se postavljajo v meni superioren ali inferioren položaj. Zato se obvezujem, da ne bom več klicev strank dojemal kot nastop, ob katerem se bi moral presojati in soditi.

Bom nadaljeval naslednjič...

Dan 228 - Združevanje političnih skupin z načelom

Kar lahko v zadnjem času z opazovanjem družbe spoznamo je to, da smo ljudje počasi začeli dojemati, da se moramo politično angažirati in ponovno vklopiti v sisteme upravljanja družbe, ker bomo le tako lahko na miren in demokratičen način povrnili družbo v stanje, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, ker dosedanji "voditelji" tega pač niso jemali kot nekaj prioritetnega. To je seveda razumljivo, saj so "voditelji" vedno odraz in zrcalo celotne družbe in tega, kaj ljudje sprejemamo in dopuščamo. Tako je v zadnjem času nastalo in še nastaja vedno več političnih strank, kot so Iniciativa za demokratični socializem, Demokratična stranka dela in Trajnostni razvoj Slovenije iz Združene levice ter Solidarnost in druga gibanja, ki še niti niso ustanovljena kot stranke, si pa tega želijo. To je vse lepo in prav, da so ljudje zainteresirani za sodelovanje v politiki, toda problem je v tem, da takšna razkropljenost in razdeljenost ljudi še vedno kaže na to, kako močno smo ljudje podvrženi egoizmu. Ko se pogovarjam z ljudmi iz omenjenih strank in drugimi, večinoma vsi prihajamo do sklepov in spoznanj, da je takšno deljenje nepotrebno in nesmiselno, ker si nas itak velika večina želi istega cilja: ustvariti družbo, v kateri bo vsem zagotovljeno dostojno življenje. Očitno pa je, da se še vedno nismo sposobni združiti v eno politično združenje (niti "Združena" levica), v katerem bi vsi delovali skladno z načelom, ki je najboljši za vse:

Upoštevajmo in obravnavajmo druge tako, kot bi hoteli biti sami na njihovem mestu.

Ugovor proti združevanju strank je seveda lahko ta, da so programi teh strank različni. To dejansko sploh ni problem. Zakaj? Dokler so ideje in predlogi ter programi strank v skladu z zgornjim načelom, potem se med seboj dopolnjujejo in je v določenih primerih zgolj potrebno izbrati tisti specifični predlog, ki bo praktično preverjeno najbolj učinkovito vodil v takšno družbo, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Če pa kakšen predlog že v osnovi nasprotuje zgoraj omenjenemu načelu, potem v nobenem primeru ni primeren za obravnavo. Problem različnih idej o programu torej sploh ni problem, dokler razumemo, da mora biti vsaka ideja in vsak program, ne glede na to, kdo ga poda, v skladu z načelom, ki je najboljši za vse. Mogoče se to ne sliši logično, toda dejstvo je, da ko smo samoiskreni in ko upoštevamo vse praktična dejstva in zgolj praktična dejstva, potem dokaj hitro ugotovimo, da je rešitev, ki je najboljša za vse in s tem tudi najboljša za vsakega posameznika, v glavnem vedno samo ena. Seveda to ne moremo uvideti, če delujemo na podlagi sebičnih interesov.

Obstaja torej še en veliko večji problem od tega, da imamo ljudje različne predloge o tem, kako priti do cilja = družbe, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To je problem egoizma in iracionalnega odločanja. To pomeni, da se ravnamo na podlagi svojih čustev, namesto na podlagi zdravega razuma = logičnega, racionalnega sklepanja. Tudi sam sem pri sodelovanju v strankah in političnih gibanjih opazil, da so ravno osebne zamere in prepričanja, ki  temeljijo na ignoranci in čustvenih reakcijah, glavni krivec za to, da se ljudje še vedno ne znamo združiti in sporazumeti zdravorazumsko, po praktičnem načelu, da bi skupaj podprli rešitev, ki je dejansko najboljša za vse.

Zato je moja odgovornost in odgovornost vseh nas, ki se tega zavedamo, da stojimo kot zgled združevanja in delovanja na podlagi zdravorazumskega odločanja v skladu z načelom, kjer se ne podrejamo čustvom, egoizmu in ignoranci do drugih in da tako na podlagi lastnega zglednega ravnanja tudi drugim pomagamo spoznati, kako lahko vsi odpravimo lasno podrejenost svojim sebičnim čustvom in posledično dosežemo sporazum političnega združenja, v katerem bomo dejansko vsi delovali tako, kot je najboljše za vse.

Osebno že vrsto let delam ravno na tem, da se preneham podrejati lastnim sebičnim čustvom in da se dejansko začnem usmerjati skladno z načelom, najboljšim za vse. Glede na moje dosežke v obliki samosprememb, ki sem jih dosegel s pomočjo samoiskrenega opazovanja lastnih umsko-čustvenih vzorcev, njihovega samoodpuščanja in praktične samokorekcije, lahko mirno rečem, da se ljudje vsekakor lahko precej hitro in enostavno začnemo spreminjati in odpravljati to lastno podrejenost sebičnim čustvom. To je v prvi vrsti najbolj koristno za nas same, saj se s tem razbremenimo škodljivih navad, travm iz preteklosti in drugih nepotrebnih umsko-čustvenih vzorcev, ter tako postanemo bolj zadovoljen, samodirektiven človek, ki ga je izredno težko manipulirati in izrabiti za kakšen sebični interes. S tem dosežemo tudi velik vpliv na svojo okolico, ko začnemo delati v korist vseh in ne samo sebe, ker to ljudje hitro opazijo in nas pri tem tudi podprejo. Tako lahko tudi drugim pomagamo do enakega osebnega stanja in samospoznanja. Posledično eden po eden začnemo spreminjati svet v takšnega, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Nekako podobno, kot opisuje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek.

Če bi se radi naučili učinkovite samopomoči z omenjenimi orodij in postali tudi sami del rešitve družbenih problemov, vas vabim, da se prijavite na brezplačni spletni tečaj DIP Lite. V njem se boste naučili učinkovite samodirekcije in osnov o delovanju človeškega uma in čustev. Prav tako pa uporabe orodij za učinkovito osvobajanje od podrejenosti lastnim nepotrebnim umsko-čustvenim vzorcem in strahovom, zaradi katerih se tako pogosto omejujemo in ravnamo preveč sebično. Tečaj je sicer napisan v angleščini, vaje pa je mogoče opravljati tudi v slovenščini.

Bodimo torej sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bomo lahko združili z načelom, ki je najboljši za vse!

Dan 227 - Praktično ustvarjanje raja na Zemlji

Ste že kdaj slišali za sistemske zlorabe? Če že niste zanje slišali, ste jih pa zagotovo videli, če že ne kar občutili. Sistemske zlorabe so predvsem takšne, kjer zaradi neučinkovitega in neprimernega načina sistemske in družbene organizacije prihaja do različnih zlorab ljudi in življenja, ki bi se jih vsekakor dalo preprečiti. Če se osredotočimo zgolj na zagotavljanje temeljnih človekovih pravic vsakemu posamezniku, je hitro jasno, da smo ustvarili zelo neučinkovit družbeni sistem, kjer prihaja do vsemogočih nedopustnosti, kot so revščina, neustrezna in prepočasna obravnava, nezmožnost sodelovanja in prejemanja v družbenem sistemu v enakovredni meri in podobno. Ljudje recimo revščino dojemamo že kot nekaj samoumevnega in se sploh ne zavedamo, da jo sami ustvarjamo in sprejemamo skozi družbeni sistem, ki smo ga ustvarili.

Rešitve za takšne sistemske probleme so precej enostavne, ko enkrat razumemo, da v resnici nismo ničemur podrejeni, razen fizičnim zakonom stvarstva, da se lahko vedno spremenimo, tako kot vsi ostali in da smo mi sami odgovorni, da spremenimo sebe in da s svojo spremembo posledično začnemo uvajati družbeno ureditev, v kateri ne bo več sistemskih zlorab.

To lahko dosežemo edino tako, da vsem zagotovimo Temeljne človekove pravice, kot so te opisane v spodnjem posnetku:

Te pravice lahko trenutno vsem zagotovimo le tako, da vsem omogočimo dostop do denarja tako, da ustrezno preuredimo obstoječ kapitalistični sistem, kot je to nakazano v Predlogu za Zagotovljen življenjski dohodek. Boljše rešitve za dosego omenjenega cilja dejansko ni. Seveda pa je predlog splošen, ker ga je potrebno še prilagoditi specifikam vsake posamezne države, v kateri se uvaja. Da pa se sploh lahko začne uvajati, moramo najprej ustanoviti politično združenje, v katerem bomo stremeli k točno temu cilju, ki je najboljši za vse. Ker smo sistem ljudje, pridemo nazaj k samemu sebi, saj moramo najprej sami postati zgledni predstavniki tega, kar želimo uvesti. Zato je logično, da bomo na vodilne položaje združenja volili predvsem tiste ljudi, ki bodo izpolnjevali določene merljive pogoje zglednosti. Recimo: opravljen tečaj DIP Lite ali opravljanje tečaja DIP Pro, v katerih se s pomočjo mentorjev usklajujemo s temeljnim Principom, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na njihovem mestu. To seveda vključuje proces samoiskrenega samoodpuščanja neprimernih umsko-čustvenih in vedenjskih vzorcev in izvajanje praktične samokorekcije po načrtu, ki si ga zapišemo v javnem spletnem dnevniku. Svoj proces usklajevanja in stopnjo usklajenosti s tem temeljnim Principom torej kažemo tudi tako, da redno pišemo javno dostopen spletni dnevnik, iz katerega so razvidne naše namere in naš proces samokorekcije. Tako smo samoodgovorno ustvarili preverljivo metriko, na podlagi katere lahko izbiramo najbolj primerne kandidate za vodilne položaje v političnem združenju (ali kjerkoli drugje), skozi katerega bomo zagotovili dostojno življenje vsem. Ureditev tega združenja je lahko recimo takšna, kot to prikazuje spodnji diagram:

Tudi statut političnega združenja je že osnovan, vendar ga je potrebno še dodelati.

Tako imamo vse na pladnju in sedaj točno vemo, kako lahko praktično ustvarimo raj na Zemlji za vse njene prebivalce. Problem je seveda le še vsak izmed nas. Dokler se raje predajamo sebičnim čustvenim energijam, poželenjem in škodljivim navadam ignorantskega potrošništva, lahko za vse življenjske težave krivimo le samega sebe, ker jih sami dopuščamo in pomagamo ustvarjati.

Vabljeni k sodelovanju pri ustvarjanju raja na Zemlji za vse!

Dan 226 - Kapitalistična tombola

V kapitalizmu je vse ena velika tombola, kjer ima vsak mogoče 10% možnosti, da se bo rodil v družino, kjer bo lahko dostojno odraščal, ali pa da bo dobil zaposlite s človeka vredno dostojno plačo in dostojnimi pogoji dela, ali pa da bo dobil izdelek zadovoljive kakovosti, ko bo nekaj kupil.

Danes sem prejel kupljen prenosnik v vrednosti približno 430€, ki ga potrebujem za delo. Takoj, ko sem ga začel uporabljati, sem ugotovil, da tipka za presledek na desni strani ne deluje, kot bi morala. Pritisk prime samo občasno, kar pomeni, da je skoraj nemogoče pisati, ker moraš kar naprej popravljati natipkano. Ko sem pobrskal po spletu, sem ugotovil, da ima veliko prenosnikov tega podjetja to težavo. Seveda imajo drugi modeli druge težave. So pač narejeni zgolj za to, da lastnikom korporacije prinesejo čim več dobička, med tem ko se ti požvižgajo na kvaliteto osnovnih funkcij izdelka, tako kot na zlorabljene delavce tam nekje v Aziji, ki jih sestavljajo. Zamislite si, koliko truda, material in delovnih ur gre v vsak tak izdelek, kot je recimo prenosni računalnik, ki potem niti osnovnih funkcij ne opravlja zadovoljivo!

To je tako, kot če bi kupil nov avto, recimo Peugeota, ker pač nisi mojster kraje denarja in si lahko privoščiš samo ekonomičen avto. Potem ugotoviš, da je v volanu zrak. Ali pa, da luči delujejo samo občasno in da se to dogaja na večini modelov... Bo pač treba menjati, dati na popravilo in po možnosti kaj doplačati. Tako se bo porabilo še več dela, znoja, materiala in živcev. Kaj pa to nas briga, važno, da se denar obrača! Na Zemlji pa je itak dobrin neomejeno, k' ne da. Včasih se ti celo posreči, da nek izdelek ustrezno deluje do konca svoje garancije, torej celi 2 leti in crkne šele par tednov po njenem koncu! Kaj si ti nor, vrhunski dosežek človeške civilizacije!

Vse to lepo kaže na to, kako smo ljudje podrejeni svojim strahovom pred tem, da bi prevzeli odgovornost zase in dejansko ustvarili družbo, kjer kaj takega ne bi bilo sprejemljivo, ker itak ni vzdržno. Rešitev je otročje enostavna, ko se spravimo zraven z zdravo pametjo:

1. Uzakoniti moramo minimalno plačo vseh zaposlenih v vrednosti vsaj 1000€, da se ljudi ne more zlorabljati, da lahko vsi dostojno živimo in da lahko dejansko kupimo, kar sami proizvajamo.

2. V podjetjih moram biti primarni cilj proizvodnja samo parih funkcionalno smiselno različnih izdelkov vrhunske kvalitete, ki se jih izpopolni do popolnosti in zanje izdela proces popolno reciklaže. Za to moramo ustanoviti nadzorni nacionalni urad za standarde in najvišjo možno kakovost izdelkov, ki bo vsak izdelek spremljal in redno pregledoval. Pravite, da je izdelkov preveč, da bi bilo to izvedljivo? Ja, se popolnoma strinjam! Različic izdelkov je ogromno in velika velika večina vseh je popolnoma odveč in neprimernih, ker se pri njih neprestano menja embalaža in malo popravlja oblika zgolj zato, da bi si mislili, kako je pa zdaj nov model tako zelo boljši in ah in sploh, zato moramo staro zadevo vreči takoj stran in kupiti novo, ker smo tako čustveno bolj srečni. Namesto da bi raziskali lastna čustva in misli in lastno odvisnost od potrošništva in ugotovili, da imamo samega sebe za norca s tem, ko se predajamo lastnim čustvenim poželenjem zblaznelega potrošništva, s katerim samega sebe uničujemo.

Popolnoma nesprejemljivo je, da se recimo proizvaja 150 kao različnih modelov prenosnih računalnikov, ki so že narejeni z namenom, da se pokvarijo takoj, ko preteče garancijski rok. Večina jih pa itak že defektnih pride do strank. Nesprejemljivo je, da se porablja ogromne količine surovin, električne energije in človeškega dela samo zato, da se neprestano proizvaja pokvarljivo robo za namen obračanja denarja, ki ga večinoma itak vidijo samo lastniki nekih korporacij.

Ustvarili smo družbeni sistem tombole, kjer je vse podrejeno dobičku in obračanju denarja, ker nas je vse tako zelo strah, da nam ja ne bi bilo treba prevzeti odgovornost zase in narediti kaj boljšega. Strah nas je samoiskrenosti, strah nas je denarja, strah nas je šefa, strah nas je novic po televiziji, strah nas je sosedov, strah nas je, da nas bo še bolj strah, če se bomo spremenili in postali človek, ki vneto podpira in razvija kakšno konkretno rešitev družbenih problemov, kot je recimo Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek. Seveda nas je strah, kako nas ne bi bilo, kaj bodo pa sosedje rekli?! Saprabolt! Pa menda ja ne bomo razočarali naših kolegov, ki trdno verjamejo, da smo nemočni, da gre svet itak v maloro in da je najbolj važno to, da se maš fajn in da vse probleme ignoriraš z iskanjem zabave v alkoholu, seksu, fuzbalu ali čim podobnim! Kruha in iger! Koga briga, če je kruh zastrupljen z gensko spremenjeno koruzo... Važno, da šprica kri na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini!

Skratka, dajmo se raje ukvarjat s praktičnimi rešitvami, s katerimi bomo preprečili zlorabe in vsem zagotovili dostojno življenje. Najprej pričnemo s samim sabo, tako da začnemo samoiskreno pisati in uporabljati samoodpuščanje, da se spremenimo in naredimo samokorekcijo. Tako prenehamo buljiti v TV in zapravljati denar za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Nato se začnemo vključevati v konstruktivne skupine, tudi politične, ker moramo skupaj z drugimi ustvariti svet, ki je za vse sprejemljiv in v katerem ni zlorab. Sam se ne bo, pa tudi vesoljcem smo se tako zagabili, da so storili množični samomor. Rešitev smo torej MI. Jaz sem rešitev, ti si rešitev. Če ne bom jaz spoštoval življenja, če ne bom jaz delal za dobro vseh, ne samo za svojo dobro in če ne bom jaz premagal lastnih strahov pred spremembo, potem jih ne bom nihče, ker se itak vsi samo izgovarjamo drug na drugega.

Dan 225 - (Ne)Učinkovito zastopništvo

Začel sem z aktivnostmi v sklopu prodaje napredne učne tehnologije TechnoTutor, kar pomeni, da se moram soočati s potencialnimi strankami in se naučiti učinkovite predstavitve izdelka, pa tudi znati zainteresirati ljudi, ki o tem še ničesar ne vedo. Ob tem izvajam tudi anketo na domu, pri čemer sem opazil, kako si dovolim, da se sabotiram z določenimi mislimi in čustvenimi reakcijami. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kako me bodo ljudje dojemali, ko bodo odprli vrata in se jim bom predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati o tem, da bom pozabil, kaj moram povedati, ko bodo odprli vrata.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svojo sposobnost odločnega nastopa in predstavitve. Ko opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost spontanega odločnega nastopa in predstavitve - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se edino sam lahko to preprečim s tem, ko si dovolim misliti o tem, da nečesa ne zmorem ali da nisem pripravljen. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vase-dvomljive misli takoj ustavim z globokim vdihom in izdihom, ob čemer bom vzpostavil popolno samozaupanje ob zavedanju, da se vedno znam spontano predstaviti in stati za dejstvi, ki jih poznam o sebi, o izdelku ali o čemerkoli drugem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da privzemam umsko-čustveno stanje strank nase in da se jim avtomatično podrejam v strahu, da ne bi bil sprejet. Spoznal sem in razumem, da ljudje vedno uporabljamo svoja čustva za manipuliranje sebe in drugih in da moram zato sam stati kot samodirektiven človek, ki ne dopušča, da ga drugi manipulirajo in ki se ne podreja manipulacijam drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal umsko-čustvenim stanjem drugih. Namesto tega se bom odločno usmerjal k zastavljenim ciljem, za katere vem, da so najboljši za vse tako, da bom tudi drugim kar se da učinkovito predstavil, zakaj je nekaj najboljše tudi zanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini. Ko opazim in se zavem, da mislim/verjamem, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem dovoljujem, da me tudi drugi dojemajo vsiljivo, kar nima smisla. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom k strankam pristopil s samozaupanjem in razumevanjem, da jim delam uslugo, ker jim osebno predstavljam učno tehnologijo, ki bo z gotovostjo izjemno koristila celotni družini, če jo bodo le pravilno uporabljali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek, kjer dojemam, da sem doživel poraz in da zato nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo, čeprav objektivno vem, da je izjemno koristna. Ko opazim in se zavem, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ogromno ljudi ne bo zainteresiranih iz različnih razlogov, kar je v redu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ob negativnih odzivih strank ustvarjal negativnih čustev in misli, da nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo. Namesto tega se bom zavedal, da človek v danem trenutku enostavno ni dojemljiv za to/naklonjen temu, kar predstavljam in da je zato bolje, da se osredotočim na naslednjega človeka, ki bo pokazal zanimanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati. Ko pazim in se zavem, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da spontanost pride s samozaupanjem in da je že moje izhodišče pri tem, da se moram na nekaj v naprej pripraviti to, da si ne zaupam, da bo nekaj lahko predstavil spontano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom zgolj pripravil gradivo z opornimi točkami in da bom vzpostavljal spontano samodirekcijo ob tem, ko si bom zastavil jasen cilj, kaj želim doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem zgolj človek in da je normalno in dobro, da delam veliko napak, da se iz vsake lahko kaj novega naučim in da ob tem ni nobene potrebe po tem, da bi se sodil/obsojal, čutil osramočenega, nesposobnega, da bi mi bilo žal za "izgubljeno priložnostjo" ali da bi se ob tem kakorkoli drugače "pomanjševal". Namesto tega se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da napake jemljem kot nekaj zabavnega, kjer se lahko naučim novih praktičnih pristopov in se pošalim na svoj račun.

Dan 224 - Strah pred nastopom in neizpolnjevanjem pričakovanj

Danes bom še enkrat iz drugega zornega kota raziskal dvome in strahove, ki se mi pojavljajo ob misli na nek javni nastop pred ljudmi.

Ponavadi, kadar resno pomislim na to, da bi lahko tako nastopil, precej hitro, v parih sekundah, začutim nervozo in strah. Posledično se mi sprosti adrenalin, kar opazim kot nemirnost in rahlo tresenje ali trzanje okončin. Takšen strah pred nastopom imam že od otroštva, ko sem nastopal na kakšni šolski prireditvi ali bil kako drugače izpostavljen pred ljudmi. Pri tem me je bilo predvsem strah tega, da bo nekdo od mene nekaj zahteval, jaz pa ne bom primerno izpolnil pričakovanj, ker niti ne bom razumel, kaj se od mene pričakuje, ali pa tega ne bom znal narediti in bom zato grajan ali posmehovan in označen za manjvrednega. Na nek način sem ponotranjil pričakovanja drugih, četudi nisem točno vedel, kaj pričakujejo. Glede na to sem se potem sodil in obsojal kot manjvrednega in se počutil osramočeno, če sem dojemal, da nisem izpolnil pričakovanj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pričakovanja pred nastopom v smislu, da se moram izkazati kot popoln človek brez napak, ki vse ve in naredi točno to in še več, kot od njega drugi pričakujejo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne pričakovanja nerealna in nepotrebna, ker nihče ni popoln, ker nihče ne ve vsega in ker vsi delamo napake, zato ni nobene potrebe po tem, da bi me bilo tega strah ali da bi se počutil osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si pred nastopom ne ustvarjam nobenih pričakovanj, namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumevanju, da sem zgolj človek, tako kot vsi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega), da bi se potem počutil osramočeno, ker bi se mi drugi posmehovali. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi se mi med nastopom zgodilo kaj sramotnega (da bi bil neroden, da bi se mi kaj zareklo, da bi povedal kaj nelogičnega, nesmiselnega, neresničnega) in da bi se potem počutil osramočeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se to tako ali tako lahko vedno zgodi in se tudi kdaj bo zgodila in da je popolnoma nesmiselno, da bi se potem počutil osramočeno in da bi me bilo tega strah, ker sem zgolj človek, tako kot vsi in noben človek ni popoln.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati in označevati nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja, ko zgolj hodim po ulici, zlagam perilo, se pogovarjam z znancem ali neznancem in komu kaj razlagam. Ko opazim in se zavem, da nastop pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., dojemam in označujem kot nekaj več, nekaj bolj pomembnega in posebnega od drugih stvari, ki jih dojemam kot vsakdanje - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to zgolj iluzija, ki si jo ustvarjam s tem, da si hkrati s tem ustvarjam pričakovanja v smislu, da se moram pokazati/dokazati pred drugimi ljudmi kot nekdo, ki si nastopa zasluži in ki je zaradi tega nekaj več od ostalih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal in označeval nastopa pred ljudmi, kamerami, mikrofonom, na odru, itd., kot nekaj več, nekaj drugačnega, posebnega, bolj pomembnega od vsakdanjega življenja in da si ob tem ne bom ustvarjal dodatnih pričakovanj v smislu, da se moram kakorkoli dokazati drugim ljudem. Prav tako si  ne bom ustvarjal čustev manjvrednosti in večvrednosti zaradi samega dejstva, da sem nekje izpostavljen na način, ki ga drugi vidijo kot nastop in nekaj posebnega.

Dan 223 - Odvečna jeza na druge

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem postal jezen in živčen, ker sem se nekaj dogovoril z X, kar potem ni bilo po dogovoru.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se kot zguba, ker sva se z X nekaj dogovorila, kar potem ni bilo po dogovoru. Zavedam se, da je nepotrebno, da se tako počutim, kadar si drugi premislijo, saj sem se sam držal dogovora, na druge pa nimam vpliva. Zato se obvezujem, da se ne bom več počutil kot zguba, kadar si bodo drugi premislili in se ne bodo držali dogovora, v katerem sem sodeloval.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi in obtoževati osebo X, ker se ni držala dogovora. Zavedam se, da je tudi vsako obtoževanje in sojenje sebično, ker se s tem postavljam v superioren položaj in krivim druge za svoje čustvo manjvrednosti ob tem, ko mislim, da sem zguba zaradi dejanj drugih. Zato se obvezujem, da ne bom več krivil in sodil drugih, kadar se ti ne bodo držali dogovora.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si pomagati drugim z namenom, da bi se sam bolje počutil o sebi in se dojemal kot superiornega, ker pomagam. Zavedam se, da je takšno delovanje še vedno sebično, ker se v njem podrejam pozitivnim čustvom, namesto da bi dihal in se ravnal po zdravem razumu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom dojemal kot dobrega človeka in se delal superiornega nad ostalimi, kadar bom pomagal drugim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati jezen, kadar vidim druge, da se nočejo spremeniti in delati tako, ko je najboljše za vse in s tem za njih. Ko opazim in se zavem, da se jezim na drugimi, kadar opazim/dojemam, da se nočejo spremeniti v njihovo dobro in v dobro vseh - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s to jezo zgolj meglim lasten um in da mi to popolnoma nič ne bo koristilo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom jezil na druge ob tem, ko bom videl/dojemal, da se nočejo spremeniti in delati tako, kot je najboljše za vse in najboljše za njih.