Dan 178 - Kako sem ustavil vojno

Prejšnji blog je v angleščini.

Ljudje smo v vojni na različnih koncih sveta že od kar vemo sami zase. Čemu? Je vojna nekaj, kar vsem koristi? Vojna sploh komu koristi? Vsekakor ne tistim, ki se v njej bojujejo. Verjetno pa do neke mere kakšnim svečenikom, bankirjem ali kabalistom, ki so jo začeli in plačali.




Razjasnimo:
Kabal: skrivna politična klika ali frakcija. (Pomen je preveden iz angleščine. Zanimivo, da v SSKJ te besede še ni.)
Klika: navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih. (SSKJ)
Frakcija: 1. organizirana skupina v stranki, ki ima o posameznih vprašanjih drugačno mnenje kot večina: pripadati kaki frakciji; ekstremistična frakcija; boj proti frakcijam v stranki; razcepljenost stranke na frakcije 2. tesneje povezana skupina poslancev v parlamentu, ki so ali niso člani iste stranke ...

Ljudje smo po navadi preveč ekstrovertirani in kazalec moleči vstran od sebe (torej premalo samo-iskreni in samo-reflektivni), zato tudi vzroke za vojne iščemo izven sebe, nekje tam zunaj. Toda dejstvo je, da smo edini vzrok za vojne prav vedno mi, ljudje sami, ker jih ne preprečimo in ker v njih sodelujemo. Kako se torej vojna začne v nas, ljudeh? Je vojna zgolj fizična, ali tudi besedna in miselna? Vse se začne z mislijo, zato se tudi vsaka vojna začne z mislijo. Verjetno bo marsikdo presenečen, toda v vojnah sodelujemo vsak dan skoraj vsi.

Spoznal sem, da v sebi, v svojih misli, pogosto izvajam vojno, kadarkoli krivim nekoga drugega (na primer za moje stanje in doživljanje samega sebe), ali pa kadar tekmujem po principu, kjer lahko izgubim ali zmagam. V takšnih primerih vedno pride do vojne in sovraštva.

Lahko vojna obstaja, brez da bi tekmovali in krivili druge?

Ko krivimo druge in/ali tekmujemo, vedno ustvarimo razdor / separacijo med "nami" in "tistimi drugimi", kjer verjamemo, da so "tisti drugi" problem, z nami je pa vse v redu, čeprav smo med "nami" in "tistimi drugimi" ustvarili problem. Če verjamemo, da rešitev problema leži zgolj v "tistih drugih", kjer se morajo ti nam podrediti, se spremeniti ali umreti, potem nikakor ne vidimo svoje lastne so-odgovornosti, da sami stojimo kot primer praktične rešitve, ki je najboljša za vse. Zanimivo dejstvo: ta  rešitev je vedno nenasilna. Zanimivo dejstvo: Ljudje v trenutnem kapitalizmu tekmujemo vsak dan. Torej smo neprestano v vojni.

Kaj je rešitev obsojanja in tekmovanja?

Rešitev je ta, da najprej prenehamo obsojati in tekmovati na način, kjer mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti (obstaja torej koristna oblika tekmovanja, kjer na koncu vsi zmagamo, ker imamo vsi od tega korist). To storimo s samo-dopuščanjem in samo-korekcijo. Prav tako pa moramo vedno sami prevzeti svoj del odgovornost za to, da stojimo kot praktični zgled rešitve, ki je najboljša za vse. Seveda je to nemogoče, če smo sebični. Zato potrebujemo samo-iskrenost in razumevanje, da je najboljše za vse vedno takšno ravnanje, kjer ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je najboljši katalizator / pospeševalec vojne?

Strah. Dokler se podrejamo lastnim strahovom, se ne moremo odločati in ravnati konstruktivno, po zdravem razumu, ker v stanju strahu vidimo le osebne sebične interese. Tudi in še posebej, kadar verjamemo, da mora umreti nekdo drug za to, da lahko mi preživimo, je to ekstremno sebično. Sebičnost ima svoje posledice, tako kot vsako (ne)ravnanje, ki pa so zelo nezaželene, ker s sebičnostjo povzročamo razdor / separacijo med nami in drugimi. V takšnem umskem iluzornem stanju se je zelo enostavno prepričati, da je naše življenje vredno več od življenja kateregakoli drugega živega bitja. Zdrav razum gre s takšno sebično sodbo po zlo (in po zlu), saj lahko ravnamo najboljše za vse le tako, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želimo biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je rešitev za strah?

Strah nas je vedno tega, da bomo nekaj izgubili. Toda dejstvo je, da če nekaj lahko izgubimo, potem tega zares nismo nikoli imeli. Zakaj bi se potem bali in si ustvarjali strah pred tem, da bomo nekaj izgubili, če pa se bo to tako ali tako zgodilo slej ali prej? Nam to kaj koristi? Čisto nič, ravno nasprotno, saj kot smo že ugotovili, v takšnem stanju vidimo le osebne sebične interese, s čimer povzročamo zgolj še več škode vsem. Toda takšno spoznanje nam koristi šele takrat, ko ga apliciramo tudi v praksi. Za to pa je potreben proces samo-odkritega pisanja o vseh primerih, kjer nas je nečesa strah (da bomo torej nekaj izgubili), samo-odpuščanja vseh teh strahov in praktične samo-korekcija, kjer si posledično ne ustvarjamo več strahu, ampak se samo-direktivno usmerimo po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse.
Zanimivo dejstvo: Refleksni strah pred poškodbo ali smrtjo je seveda koristen. Zato je potrebno razumeti, da zgoraj govorim o umskem strahu, ki je namišljen.

Vojno lahko resnično ustavimo in preprečimo zgolj tako, da ustavimo vojno v nas samih, ki jo izvajamo vsak dan. Če tega ne počnemo ali pa ne želimo početi skozi proces samo-odkritega spoznavanja svojih vzorcev razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij, njihovega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, potem smo zgolj še eden od človeških kabalistov, ki se podrejajo svojim iluzornim strahovom pred izgubo svojih sebičnih želja in hotenj po udobju in moči na račun in v škodo soljudi, ki jih vidimo kot sebi manjvredne. To je iluzija, katere mati je naša zlobna umska domišljija. Je ne priporočam. Posledice sebičnega obnašanja so karmično zelo neprijetne, kot lahko v samo-iskrenosti ugotovi vsak sam na lastnih primerih. Ali pa še bo.

---

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite. (BREZPLAČNO!)

Pridružite se skupini ljudi, ki s svojim praktičnim zgledom in timskim delom vpeljujemo praktične rešitve za zagotovitev dostojnega in zabavnega življenja vsem: Destonians
(To smo tisti, ki smo že opravili tečaj DIP Lite na zgornji povezavi na bolj poglobljenem nivoju, zato z veseljem pomagamo pri razumevanju orodij za samopomoč.)

Vabljeni tudi v našo mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino. 

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 175 - Kako ravnam z brezdomci in z denarjem?

Danes bom pisal na temo denarja in brezdomcev. O mojih občutkih in mislih, kadar na ulici srečam brezdomca. Še vedno doživljam v sebi razcepljenost glede tega, kako naj se obnašam ob takšnih situacijah. Dejstvo je, da so ti ljudje v nesprejemljivem in obupnem položaju, ker naša celotna družba še vedno ignorira specifične probleme revnih, saj v nasprotnem primeru ne bi nihče stal na ulici in prosil za denar. Dejstvo pa je tudi, da problemov brezdomcev in revežev v naši družbi ne bomo rešili tako, da jim bomo zgolj dajali odvečen drobiž, ker v sistemu živimo tako, da vedno ustvarjamo nove reveže in brezdomce, ker še vedno nismo zagotovili sistemske rešitve, kot jo recimo predstavlja Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD), kjer to ne bi bilo mogoče. Zato je seveda nujno, da pomagam vpeljati sistem, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Toda to se ne bo zgodilo čez noč, brezdomcev pa je čedalje več vsak dan. Praktična rešitev bo torej ta, da si čustvene reakcije, ki se mi pojavljajo takrat, ko srečam brezdomce/reveže, odpustim in odpravim. Hkrati pa, da jih vedno obravnavam tako, kot bi želel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Torej kadar bom imel pri sebi drobiž, ki ga v samo-iskrenosti ne potrebujem nujno, dal brezdomcem/revežem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem sodil/dojemal reveže/brezdomce kot uboge in manjvredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil videti sebe kot večvrednega od brezdomcev/revežev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati sebe z brezdomci in drugimi ljudmi na podlagi tega, koliko denarja ima kdo in/ali kako je kdo oblečen, namesto da bi vedno vse sprejemal kot sebi enakovredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah sprejeti reveža/brezdomca kot sebi enakovredno živo bitje, ker me je bilo strah se soočiti z lastnim strahom pred tem, da bi tudi sam postal brezdomec/revež.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah pogledati reveža/brezdomca v oči in se z njim pogovarjati zato, ker sem se sodil kot hudobnega, ker jim nisem bil pripravljen vedno pomagati in jih jemati kot sebi enakovredne, tako kot bi si sam želel, da me bi obravnavali drugi, če bi bil brezdomec/revež.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel prevzeti svoj del odgovornost do vseh brezdomcev, revežev in drugih zlorabljenih tako, da se vedno odločno zavzemam za sistemsko rešitev, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, kot jo predstavlja recimo Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem si dovolil kakorkoli soditi in presojati brezdomce/reveže, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, zakaj so brezdomci/reveži in jih najprej zares razumel in ugotovil, kaj so njihove težave in jim nato nudil podporo po mojih zmožnostih, dokler ne zagotovimo sistemske rešitve, kjer brezdomstvo ne bo več mogoče. Kadar opazim in se zavem, da sodim/presojam reveže/brezdomce v naprej, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, kakšno življenje so živeli in kako so prišlo v tak položaj - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsakršna moja sodba moj egoizem in moja sebičnost, s čimer poskušam opravičevati svoj dojeto superiornost in kriviti reveže/brezdomce za njihov položaj, zato da se mi ne bi bilo potrebno soočiti z očitnim problemom zlorabe življenja, ki ga tudi sam dopuščam. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil/presojal revežev/brezdomcev, ampak bom v vsakem dihu stal za rešitvami, ki brezdomstva in revežev ne bodo dopuščale, kot je Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki jih bom tudi sam pomagal praktično vpeljati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah dajati denar drugim, brez da bi zato kaj dobil v zameno, ker se potem počutim opeharjenega in me je zato sram. Ko opazim in se zavem, da se počutim opeharjenega in da me je sram, kadar dam denar brezdomcu/revežu/nekomu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to refleks strahu, ki sem si ga ustvaril pred tem, da bi me nekdo prevaral in da bi zato ostal brez denarja. Zato se obvezujem, da si ne bom več dopuščal strahu in sramu ob tem, ko bom revežem/brezdomcem/nekomu dal denar in ko ne bom dobil nič v zameno, ker se bom zavedal, da s tem dajem drugim tako, kot bi želel prejeti sam, kadar bi ostal brez denarja in dostojnega življenja in bi moral prositi druge za pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ostal brez denarja. Prav tako si odpustim, da si nisen sprejel in si dovolil spoznati, da me je strah, da bi ostal brez denarja predvsem takrat, kadar ga dajem za nekaj/nekomu in ob tem čutim negativno čustvo v smislu, da denarja nočem dati in da se mi to ne zdi smiselno, čeprav vem, da se za tem zgolj skriva moj pohlep v smislu, da bi denar rad dajal zgolj za stvari/namene, ob katerih občutim pozitivna čustva, kot so vznemirjenje, poželenje, veselje, pričakovanje in podobno. Spoznal sem in zavedam se, kako močno povezujem denar z lastnimi čustvi in da sem na ta način zlorabljal denar zgolj za namene, ob katerih sem doživljal pozitivna čustva, ne glede na vse negativne posledice, ki jih je takšno moje obnašanje imelo na druge ljudi, na naravo in svet. Zato se obvezujem, da bom vedno zelo pozoren na to, kdaj si ob uporabi denarja ustvarjam pozitivna ali negativna čustva in da ne bom več dopuščal, da me ta čustva usmerjajo. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu tako, da bom svoj denar vedno uporabljal smotrno tako, da ne bom zadoščal svojim čustvenim poželenjem, ampak samo fizičnim potrebam in za namene/projekte, v katerih sodelujem in s katerimi bomo skupaj spremenili sistem v takšnega, kje bo dostojno življenje vsem zagotovljeno.

Dan 174 - Kako preprečiti propad socialne države

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem posnel avdio blog, v katerem razpravljam na temo propadanje socialne države po principu problem-rešitev. Na tak način vadim samo-direkcijo, govorništvo in usmerjenost k rešitvam. S tem predvsem podpiram samega sebe, seveda pa lahko najde v tem podporo in navdih kdorkoli.

Omenjene povezave:
Destonians
DIP Lite

Dan 172 - Misli ob pogledu na mimoidoče ženske

Danes bom pisal na temo misli energij, ki jih opažam pri sebi, kadar sem zunaj in hodim med ljudmi ter jih opazujem, še posebej v povezavi z ženskami, ker sem kot moški ponotranjil veliko umskih vzorcev do nasprotnega spola, povezanih s seksom. To pogosto opazim takrat, ko mi pogled uhaja za ženskami in ko si želim, da bi za njimi gledal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si s pogledom najti/opaziti/videti žensko s postavo, ki jo definiram kot privlačno, zato da bi imel priložnost občutiti poželenje ter vzburjenost in v končni fazi čim boljši orgazem, če bi mi kdaj uspelo s takšno žensko tudi seksati. Ko opazim in se zavem, da si želim s pogledom najti žensko s privlačno postavo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem podrejam želji po energetski vzburjenosti in orgazmu, s čimer napajam vse svoje umske konstrukte in zato s tem ne stojim za odločitvijo, da se ne bom več podrejal želji po energetski vzburjenosti in želji po orgazmu. Obvezujem se, da ne bom ve s pogledom iskal žensk s privlačno postavi in/ali za njimi pogledoval. Namesto tega bom dihal v zavedanju, da stojim za odločitvijo, da se ne bom več podrejal seksualnim energijam in želji po vzburjenost/orgazmu, ker s tem zatiram samega sebe kot živo bitje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti, da bi mi ženske s postavo, ki jo dojemam kot privlačno, vračale pogled, se mi nasmihale in/ali pokazale zanimanje zame, se želele z mano pogovarjati in se družiti z mano ter v končni fazi seksati z mano, zato da bi se počutil vzburjeno, vznemirjeno in večvredno. Ko opazim in se zavem, da si želim, da bi mi ženske, ki jih dojemam kot privlačne, vračale pogled, se mi nasmihale in/ali pokazale zanimanje zame in se želele z mano pogovarjati in v končni fazi z mano seksati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se s tem podrejam seksualnim energijam, s katerimi se slepim in zlorabljam samega sebe kot živo bitje, ker dajem energetskim občutkom večjo pomembnost od mene samega. Zato se obvezujem, da bom vsako željo po tem, da bi se mi ženske, ki jih dojemam kot privlačne, nasmihale in/ali kazale zanimanje zame, se želele z mano pogovarjati in se družiti z mano ter v končni fazi seksati z mano, takoj ustavil z zavednim dihanjem in zavedanjem, da se zlorabljam in ponižujem na nivo sužnja lastnih energetskih poželenj, kadar to dopuščam.

Opustim si, da si nisem dovolil in sprejel ustaviti in odstraniti vseh želja po energetski seksualni vzburjenosti, privlačnosti, vznemirjenosti in orgazmu, zato ker me je strah, da mi bo potem seks postal nezanimiv, brez pomena, nepotreben in nezabaven. Ko opazim in se zavem, da oklevam pri tem, da bi popolnoma ustavil vsako željo po energetski seksualni vzburjenosti, privlačnosti, vznemirjenosti in orgazmu, ker me je strah, da bi potem seks bil nezanimiv, dolgočasen, nepotreben, nezabaven - se ustavim in diham. Spoznal sem, da na tak način iščem izgovor za to, da bi se še naprej lahko podrejal seksualnim pozitivnim čustvom, namesto da bi prevzel odgovornost za to, da se naučim uživati v fizičnem izražanju brez kakršnegakoli podrejanja energetskim čustvom poželenja, vzburjenja, privlačnosti, vznemirjenja in energetskega orgazma. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi seks postal dolgočasen brez seksualnih energij in se usmeril v zavednem dihanju v to, da se naučim uživati v fizičnem seksualnem izražanju, brez kakršnegakoli podrejanja seksualnim energijam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je seks, pri katerem se podrejam seksualnim energijam in željam po energetskem orgazmu, boljši od fizičnega seksa, kjer se izražam fizično, brez kakršnegakoli podrejanja seksualnim energijam, brez da bi si sploh dal priložnost ugotoviti, kakšen dejansko je seks, pri katerem se ne podrejam seksualnim energijam in poželenjem po energetskem orgazmu. Ko pazim in se zavem, da avtomatsko verjamem, da je energetski seks boljši od ne-energetskega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se s tem zgolj izgovarjam, zato da bi se še naprej lahko podrejal seksualnim energijam, ker nočem prevzeti odgovornosti za to, da bi se samo-direktivno naučil seksualno fizično izražati, brez kakršnegakoli podrejanja seksualnim energijam. Zato se obvezujem, da ne bom več energetskega seksa avtomatsko označeval za boljšega od fizičnega in iskal za to izgovore ter se izmikal samo-odgovornosti. Namesto tega bom zavedno dihal in se usmeril tako, da si ne bom ustvarjal seksualnih poželenj, ampak se bom pri seksu osredotočal na fizičen dotik in izraz, brez uporabe domišljije.

Dan 171 - Realnost vs iluzija - kdo bo koga?

Ljudje se večinoma slabo zavedamo, kako zelo pogosto si dovolimo, da si v svojem umu ustvarjamo iluzorne umske konstrukte, ki temeljijo predvsem na naših čustvih. To pomeni, da stvari, dogodkov in odnosov z drugimi ljudmi ne vzamemo / dojemamo preprosto takšne, kakršni so, ampak si ob njih v našem umu ustvarjamo še dodatne miselne in čustvene iluzije. To lahko najbolj očitno opazimo v odnosih med moškimi in ženskami. Dva naključna človeka, moški in ženska, se po naključju srečata in se malo razgovorita. Pri tem sproščeno uživata. Med tem na primer moškemu, ki se tega večinoma niti ne zaveda dobro, iz podzavesti že udarjajo seksualna poželenja, zato postane pozoren na to, če obstaja mogoče kakšna možnost za seks. Ženska se med pogovorom večkrat nasmehne, ker uživa v pogovoru, moški pa si začne to iluzorno interpretirati tako, da verjame, da je ženski všeč in da ga zapeljuje. Potem se razideta in moški si pod vplivom čustev poželenja in občutka večvrednost, ker se mu je ženska nasmihala, začne ustvarjati razne domišljijske iluzije o tem, kako je ženski všeč in kako jo bo osvajal in mogoče z njo celo seksal. Ker na srečo ima njeno številko, jo čez nekaj dni pokliče in gresta na pijačo. Seveda moški, ves pod vtisom svojih prej ustvarjenih iluzornih predstav in čustev, do ženske pristopi bolj samozavestno in jo prične osvajati in bolj ali manj posredno nagovarjati na seks. Ženska pa o tem do zdaj recimo sploh ni razmišljala, zato ga užaljeno zavrne, saj noče imeti opravka s seksualnim obsedencem. Moški posledično brez, da bi se tega dobro zavedal, od občutka superiornost in poželenja preide v nasprotno polariteto občutkov, kjer se počuti manjvredno, razočarano in jezno, ker ni dobil tega, kar si je iluzorno predstavljal in želel. Seveda je lahko vloga spolov tudi obrnjena. Dejstvo je, da si znamo podoben primer vsi predstavljati, če ga že nismo ravno doživeli.

Na podoben način si ljudje ustvarjamo iluzorne predstave v umu do večine stvari, pri čemer si pozitivna in negativna čustva večinoma ustvarjamo avtomatsko, brez da bi se tega sploh dobro zavedali. Pa nam to resnično koristi? Nam takšna čustvena nihanja in napačne predstave o realnosti kdaj pridejo prav? Po do sedanjem analiziranju svojega življenja lahko mirno rečem, da mi kaj takega nikoli ni prišlo prav, ker sem se s takšnim iluzornim zapletanjem v lasten um in lastna čustva vedno zgolj in samo oddaljil od realnosti in se pred njo slepil, s čimer sem v svoji neposredni okolici zgolj povzročal konflikte in se počutil razočaranega, ko stvari niso šle / izpadle tako, kot sem si to iluzorno zamišljal v svojem umu. Zakaj za vraga sem torej to sploh počel?

Ljudje se tako avtomatično obnašamo zato, ker se večinoma podrejamo svojim čustvom, kamor spadajo tudi poželenja, brez da bi se sploh zavedali, da si jih sami ustvarjamo in kako to počnemo. Tako si recimo ustvarimo občutek vzburjenja, poželenja in večvrednosti, kadar nam nasprotni spol nameni pozornost, za katero menimo, da nam je primanjkuje. Nato si v domišljiji namislimo vse mogoče situacije, v katerih bi se počutili še bolj čustveno pozitivno - in že nas odnaša v domišljijo, ki nima nobene praktične veze z realnostjo. Prav tako se do sedaj skoraj nihče ni zavedal, da sta obe polarnosti čustev, ki jih občutimo in delimo na pozitivna in negativna, vedno neločljivo povezani med seboj. Zato je neizbežno, da bomo kot posledico tega, da smo si v nekem trenutku ustvarili pozitivno čustvo, posledično v prihodnosti občutili tudi nasprotno polariteto tega čustva, ker se na tak način čustvena energija uravnoveša po naravnem zakonu. Tako se, kadar čustvujemo, nehote priklenemo na čustveni vlak smrti, kjer se enkrat počutimo pozitivno, veselo in "živo", spet drugič pa negativno, jezno, depresivno, žalostno, itd. Kadarkoli čustvujemo, smo lahko prepričani, da bo temu tako in da polarnosti energetskih čustev ne bomo mogli ubežati. (Sem preveril na lastni koži.) Vsaj tako dolgo ne, dokler si bomo ustvarjamo kateregakoli od pozitivnih ali negativnih energetskih čustev. Zakaj je temu tako?

Najbolj enostavno bo, da si pogledamo naslednji primer človeka, ki si je ustvaril čustvo sreče ob ustvarjeni iluziji "lepote" in čustvo gnusa ob posledični avtomatski definiciji "grdote". V naravi, v fizični realnosti, so stvari takšne, kot so. Potem pa pride človek, ki je začel definirati pisane sveže rožice kot nekaj "lepega" in "privlačnega", zato si posledično ob tem ustvari pozitiven občutek sreče, kadar ga obdajajo pisane, sveže "lepe" rožice. Ker se ne zaveda, da si je ta občutek ustvaril sam, si napačno predstavlja, da so za ta njegov občutek sreče krive prav te pisane, sveže "lepe" rožice. Nato pa pride dan, ko zaradi prevelikega onesnaževanja vse rožice na njegove vrtu ovenijo in se posušijo. Ko ta človek pogleda takšne posušene, rjave rožice, ugotovi, da se prav nič ne skladajo z njegovo definicijo pisanih, svežih rožic, ki jih je označil za "lepe" in "privlačne", zato se mu zdijo "grde", "odbijajoče". Zato se neizbežno in nehote počuti ravno nasprotno, obda ga gnus. S tem se dela nesrečnega in žalostnega, čeprav v svojem nerazumevanju samega sebe verjame, da ga takšnega delajo prav te, "gnusne" rožice. Tako zelo pade v depresijo, da nerazumnega onesnaževanja sosednje tovarne, ki je rožice zastrupilo, sploh ne opazi, ker je preveč zaposlen s svojo žalostjo, na katero se je nevede in neizbežno sam obsodil v tistem trenutku, ko je pisane, sveže rožice označil za "lepe" in si ob tem ustvaril pozitiven občutek sreče. Da bi problem "rešil", se odseli drugam, stran od tovarne, ker se mu to zdi najbolj enostavno. Ne zaveda pa se, da ni naredil nič, ker je svoj problem dojemanja rožic odnesel s seboj, kjer ga bo doživel še enkrat in vedno znova, problem onesnaževanja tovarne pa je pustil kar tam, ker mu je bolj pomembno "odpravljanje" lastnega problema žalosti in depresije ob gledanju "grdih" rožic, čeprav se sploh ne zaveda, kako si je takšno čustveno stanje ustvaril. Če si ga ne bi, bi lahko pomagal odpraviti problem onesnaževanja tovarne, namesto da beži pred samim seboj.

Bodimo samo-iskreni in se zazrimo vase, ter v svojem življenju poiščimo par primerov, kjer smo občutili kakšnega od pozitivnih ali negativnih čustev. Za vsako čustvo, ki smo si ga kdaj ustvarili, lahko najdemo v svojem življenju primer, ki je podoben zgornjemu, v smislu neizbežnega doživljanja obeh polarnosti čustev, saj lahko hitro ugotovimo, da smo vedno doživljali obe strani čustev - tako pozitivno, kot negativno. Mnogi ljudje bi rekli, da so prav čustva ta, ki nas delajo "žive", med tem ko se sploh ne zavedajo, na kakšen način in zakaj si jih ustvarjajo in kakšne posledice imajo čustva na življenje človeka, ki se jim podreja. Po večletnem samo-iskrenem pregledovanju lastnega življenja lahko mirno rečem, da mi takšen čustveni vlak smrt ni nikoli koristil, saj sem mu bil popolnoma podrejen, pa še ostali so mi lahko posledično 'prali možgane', ker nisem imel kontrole nad samim seboj in nad lastnim ustvarjanjem čustev, saj se niti nisem zavedal, da si čustva prav sam ustvarjam.

Zakaj bi se torej do smrti podrejali čustvenim turbolencam z neprestanim skakanjem iz pozitivnih v negativna čustva in spet nazaj in spet naprej in gor in dol, kjer nas premetava naokrog kot kakšen sod po razburkanem morju lastnih čustev, dokler ne treščimo ob kakšne skale in ostanemo pohabljeni do smrti, ker nad sabo nikoli nismo zares imeli nadzora? Je to sploh mogoče, da se človek ne podreja čustvom? Je mogoče, da človek živi tako, da si čustev sploh ne ustvarja? A ni tak človek potem zombi? Živi mrtvec, vedno istega obraza, istega izraza, brez veselja, brez zagona, brez vizij in radosti? Ne, daleč od tega. Ljudje smo živi mrtveci predvsem sedaj, ko se podrejamo lastnim čustvom, da nas premetavajo sem in tja, ker se ne zavedamo, da si jih sami ustvarjamo in da jih lahko zato sami usmerjamo in ustavimo. Zase še ne morem trditi, da imam vsa čustva pod nadzorom in da si jih nikoli ne ustvarjam. Lahko pa povem, da sem se uspešno znebil že mnogih čustvenih reakcij in iluzornih umskih definicij, s katerimi sem se omejeval in si predvsem grenil življenje. In z gotovostjo lahko trdim, da mi še za nobeno odpravljeno podrejenost čustvom in iluzorno miselno definicijo (čemur lahko na kratko rečemo umojeb oz. mind-fuck) ni žal, ker se sedaj veliko lažje, bolj sproščeno in bolj svobodno izražam. Predvsem pa si veliko manj dopuščam, da bi me kaj vrglo s tira (ki si ga sam postavljam) v morje čustvene nestabilnosti. Tako sem s seboj veliko bolj in vedno bolj zadovoljen, ker uživam v svojem izrazu med tem, ko se posvečam stvarem, ki mi resnično koristijo. Pa ne samo meni, ampak vsemu življenju, ker sem se v življenju posvetil iskanju in implementiranju rešitev, s katerimi bomo lahko vsem zagotovili dostojno življenje. Živimo namreč v svetu, kjer se večina ljudi podreja svojim čustvenim turbolencam, ki so seveda vse po vrsti iluzorne in sebične, zato pa imamo povsod toliko zlorab in trpljenja. To lahko odpravimo predvsem z uporabo orodij zavednega dihanja, samo-iskrenosti in samo-odpuščanja z vsakodnevnim pisanjem in s pomočjo vztrajne samo-korekcije v praksi. Več o teh orodjih se lahko naučite na brezplačnem spletnem tečaju na tej povezavi, ki je zaenkrat na voljo zgolj v angleščini. Priporočam ga vsem, ki se nočejo do smrti podrejati lastnim čustvenim turbolencam in se z njimi omejevati in si greniti življenja. Lahko kaj izgubite, če vsaj poizkusite? Čisto nič, razen kakšne depresije, občutka manjvrednosti, strahu, jeze, obupa ali kaj podobnega. Če vam ta čustva ustrezajo, potem v teh orodjih in tečaju verjetno ne boste videli posebne vrednosti. V slednjem primeru ste vsaj ugotovili ali pa dobili potrditev, da ste neke vrste avto-mazohist. S tem v vsakem primeru tega bloga niste prebrali zamanj. Krasno.

Dan 170 - Sanjska podpora

Danes sem imel sanje, v katerih se mi je razkril umski vzorec, kjer postanem nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj storim in si potem premisli oz., kadar ne razumem najbolje, kaj nekdo od mene želi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil postati nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj zanj storim takrat, ko sem zaposlen z nečim, še posebej, če ga ne razumem najboljše ali pa če si vmes premisli. Ko opazim, da postajam nervozen in jezen, kadar nekdo želi, da nekaj zanj storim med tem, ko sem zaposlen - se ustavim in diham. Zavedam se, da je takšna čustvena reakcija nepotrebna, zato se obvezujem, da ne bom več reagiral z jezo in nervozo, kadar kdo nekaj želi od mene. Namesto tega bom dihal in se dogovoril za ustrezno praktično rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi kot nevljudne in jih kriviti za mojo čustveno reakcijo jeze, kadar me zmotijo, ko sem z nečim zaposlen. Ko opazim in se zavem, da sodim ljudi kot nevljudne in krive za mojo čustveno reakcijo jeze, kadar me zmotijo, ko sem zaposlen - se ustavim in diham. Zavedam se, da je moj čustvena reakcija povsem nepotrebna, zato se obvezujem, da ne bom več sodil ljudi kot nevljudne/nesramne/vsiljive/moteče, kadar bodo želeli govoriti z mano oz. kadar bodo želeli, da nekaj storim zanje, med tem ko bom zaposlen. Namesto tega bom dihal in se dogovoril za praktično rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se, kadar nekoga ne razumem/ne slišim najbolje in ga kriviti za svojo jezo, ker ga ne razumem/slišim. Ko opazim, da se jezim, ker nekoga ne razumem/ne slišim - se ustavim in diham. Zavedam se, da ni ta, ki ga ne razumem/slišim, kriv za mojo čustveno reakcijo jeze. Zato se obvezujem, da se ne bom več jezil (na sogovorca), kadar ga ne bom dobro razumel/slišal. Namesto tega bom dihal in ga vprašal še enkrat in primerno izboljšal pogoje pogovora.

Drugi del sanj mi je pokazal vzorec, kjer se zaradi svoje neodločnost/pomanjkanja samozaupanja v svoje izkušnje podrejam idejam koga drugega, čeprav vem, da ideja ne bo uspela in imam celo boljši predlog.

Odpustim si, da si nisem dovolil imeti samo-zaupanja v lastne izkušnje, kadar opazim, da ideja/težnja nekoga ni najboljša/najbolj primerna. Ko opazim in se zavem, da omahujem, da nisem odločen in da ne zaupam lastnim izkušnjam - se ustavim in diham. Spoznal sem, da nimam nobenega razloga za to, da ne bi zaupal lastnim izkušnjam in jih tudi jasno predstavil drugim, kadar vidim/dojemam, da njihove ideje niso najboljše/najbolj primerne in da imam sam boljši predlog, in bil hkrati odprt za predloge in dodatna pojasnila drugih, ki jih do takrat sam morda nisem upošteval. Obvezujem se, da bom zaupal svojim praktičnim izkušnjam in da jih bom odločno predstavljal drugim, kadar bom s tem lahko pomagal in da se ne bom več podrejal idejam drugim, kadar vidim, da niso najboljše/najbolj primerne v smislu praktičnih rešitev. Prav tako se obvezujem, da v takšnih primerih ne bom reagiral z jezo ali posmehom in druge sodil/obsojal, če bodo vseeno vztrajali in želeli izvesti nekaj, kar po mojih izkušnjah ni najboljše. Namesto tega bom dihal in jim predstavil nezaželene posledice, ki sem jih doživel sam pri tem, ko sem počel kaj podobnega in tako razložil, zakaj bi bil kak drug način bolj primeren.