2011 - Samoodpuščanje kot čarobna palica?

(Odlomek iz moje knjige Moč samoodpuščanja, priročnik za začetnike, ki bo na voljo v bližnji prihodnosti. Enjoy!)

Ena največjih samozaslepitev na tem svetu je ta, da ljudje neprenehoma živijo v upanju in pričakovanju odrešitve, ki bo čarobno izbrisala vse probleme posameznika in s tem človeštva. To početje ni samoiskreno, ker temelji na tem, da bo naše samoustvarjene probleme rešil nekdo drug. Le zakaj bi? Vsi smo si enakovredni v odgovornosti do samega sebe in vsega, kar smo dovolili in dopustili, da se dogaja v svetu. Zato moramo sami najprej razrešiti lastne probleme, ki izhajajo iz našega umso-zavestnega sistema, s tem pa bomo tudi pričeli skupaj reševati probleme, ki smo si jih ustvarili kot človeštvo. Sebično je pričakovati, da bo nekdo to čarobno opravil namesto nas, saj smo mi kot ljudje sami izvor lastnih problemov. Zato se zavedajte, da samoodpučanje ne predstavlja čarobne palice s katero bi pomahali sem ter tja in bi se s tem že rešili vseh problemov. 

Enačiti samoodpuščanje s čarobno palico je jalovo početje.

Samoodpuščanje je orodje, ki nam pomaga pri samoiskrenem pogledu nase, kjer se odrešimo vseh preteklih bremen (navad, miselnih vzorcev, čustvenih reakcij) in začnemo na sveže. Tako se lahko neobremenjeno posvetimu temu kar je tukaj v sedanjosti vsakega vdiha in izdiha in tako delamo po principu kar je najboljše za vse. To pomeni, da s svojimi dejanji akumuliramo posledice, ki ne dopuščajo nobenih zlorab in podpirajo vse oblike življenja.

Razumeti moramo, da smo svoj ego kot umsko zavestni sistem ustvarjali vse od našega rojstva, pa do naše polnoletnosti oziroma 21. leta, pri čemer smo ob rojstvu že podedovali nekatere sisteme od naših staršev. Skozi odraščanje smo se poistovečali in se integrirali v te sisteme tako, da smo jih fizično izživljali s svojimi dejanji. Zato te naše predprogramirane umsko-zavestne sisteme ne moremo odpraviti zgolj z napisanim in prebranim samoodpuščanjem. S tem se jih le zavemo, prevzamemo odgovornost zanje in si jih odpustimo, da se z njimi več ne obremenjujemo. Nato pa moramo samokorekcijo odživeti še fizično, s praktičnimi dejanji, ob vsaki situaciji za katermo smo samoodpuščanje izvedli.

Pomembno je tudi, da se zavedamo naslednjega: Vsako dejanje, ki ga izvedemo, opravimo na pol ali pa sploh ne, ima posledice. S tem ko uporabimo samoodpuščanje in si s tem izbrišemo nek vzorec iz umsko-zavestnega sistema, naredimo prazen prostor. Vsak sistem se odraža v dejanjih in vsako dejanje za svoj obstoj potrebuje svoj prostor in svoj čas, kot na primer gledanje televizije. Če odpravimo navado gledanja TV-ja vsak dan 2 uri, s tem zase ustvarimo nov čas in prostor, ki ni zapolnjen. Tako bomo neizbežno ta čas zapolnili z nečim drugim, z nekim drugim sistemom. Lahko ga denimo zapolnimo z obiskovanjem gostilne in popivanjem ali pa z pisanjem spletnih objav o tem, kako si s samoodpuščanjem pomagamo osvobajati samega sebe od škodljivih navad, ker bomo s tem z lastnim zgledom pomagali še drugim, po principu kar je najboljše za vse. S tem primerom želim pokazati, da ni dovolj, da samoodpuščanje delamo samo na pol, saj lahko s tem naredimo več škode kot koristi. Ko uporabljamo samoodpuščanje to storimo učinkovito tako, da si ob samoodpustitvi nepotrebnega bremena ustvarimo tudi samokorekcijo. Ta nam služi kot samopodpora in navodilo samemu sebi, kaj bomo storili naslednjič, ko pridemo v podobno situcijo, da bomo ravnali samoodgovorno in po principu kar je najboljše za vse.

Ena izmed lasnosti našega ega kot umsko-zavestnega sistema je tudi ta, da vedno poskuša izpasti kot zmagovalec in dokazati svoj prav. Zato moramo biti posebej pozorni in samoiskreni, da ne zapademo v takšne miselne vzorce. Za primer bom predstavil eno od svojih izkušnenj:

S punco že delj časa živiva v dogovoru o podpiranju drug drugega pri tem, da si pomagava odpravljati škodljive umsko-zavestne sisteme. V eni od situaciji mi je tako pokazala, da sem len in da se izmikam nujnim opravilom, ki jih nato namesto mene opravi ona, s tem pa prelagam odgovornost. Dejanje sem v samoiskrenosti priznal in dejal, da ga moram predelati s samoodpuščanjem. Tega potem nisem naredil, kar sem vedel že med pogovorom. To pomeni, da sem si dovolil in dopustil zapasti v umski vzorec, kjer moj ego poskuša na vsak način izpasti kot moralni zmagovalec, kar pa je njegov edini cilj, saj se v resnici hoče le ohraniti v takšnem stanju kot je. S tem sem sabotiral samega sebe, ker sem se slepil pred lastnim vzorcem umsko-zavestnega sistema, ki mu dopuščam in dovoljujem da me nadzira in drži v samoomejenosti, namesto da bi dejansko prevzel odgovornost zanj in ga odpravil ter prevzel samodirekcijo, ker je tako najboljše za vse.

Uporaba samoiskrenega samoodpuščanja torej predstavlja proces korekcije samega sebe, ki ga neprestano hodimo v vsakem sedanjem trenutku vsakega vdiha in izdiha. Tako si gradimo samozaupanje in samoodgovornost po principu enosti in enakovrednosti, s čimer pričnemo kopičiti posledice, ki so najboljše za vse. Ko te posledice seštevamo v skupini, kjer vsi delamo po istih principih, torej to kar je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti, vztrajno in neomajno spreminjamo svet, ki je poln vojn, zlorab, zamer, čustveih reakcij, škodljivih navad, nerazumevanja, egoizma, škodoželjnosti in samozaslepitev, v nov svet z novo ureditvijo, kjer je največja vrednota življenje, kjer vsak del stvarstva razume svojo vlogo enosti in enakovrednosti, kjer si vsi lahko zaupamo, ker vsi počemo tako, da je najboljše za vse. S tem ustvarimo raj na Zemlji in povsod kjer obstajamo, saj so naši principi življenja neomajno naravnani tako, da se vse posledice kupičijo v realnost, ki je najboljša za vse kar obstaja. To počnemo Destonijci in to predstavlja skupina Desteni. Raj in dostojnost za vse na Zemlji je torej potrebno uresničiti s fizičnimi dejanji, to pa predstavlja proces, skozi katerega vsi hodimo. Tako kot smo potrebovali leta in leta, da smo se poistovetili in privadili vseh škodljivih umsko-zavestnih sistemov, ki smo jih dovolili in sprejeli v naša življenja, tako bodo potrebna leta, da se jih osvobodimo in jih odpravimo, ter da pričnemo zares živeti in se ravnati po enostavnem principu delovanja tako, da je najboljše za vse v enosti in enakovrednosti. Ampak ko se v naslednjih letih tega naučimo in privadimo, bo odpravljanje preteklih napak šlo vse lažje in lažje in kar naenkrat bomo vsi živeli v Enakovrednem Denarnem Sistemu in to brez pomoči kakršnihkoli čarobnih palic, nezemljanov, odrešenikov, karizmatičnih diktatorjev in podobnih utvar. Vse bomo ustvarili sami, s skupnimi prizadevanji. Priduži se nam še ti, če si že spoznal(a), kako pokvarjeno in neuporabno je vse, kar smo do sedaj poveličevali in povzdigovali v lastni neiskrenost. Le zakaj se nebi? Izgubiš lahko le vse tisto, kar te obremenjuje in s tem pridobiš vse, kar je vredno življenja.

2011 - Upanje onemogoča izboljšanje sveta

Večina ljudi upa, da se bo svet izbojšal. To pa pomeni, da nihče nič ne naredi za to. Povprečen človek se ne vodi sam, ker ga vodijo njegovi strahovi in občutki, zato se tudi drži svojih navad, ki postanejo železna srajca. Dokler ima človek upanje, da se bo nekaj spremenilo in izboljšalo, ne bo za to storil nič, saj je sprejel svojo usodo kot nekaj na kar sam nima vpliva. To je glavni pogoj za nastanek upanja. Tisti ljudje, ki spoznajo, da smo vsi sami odgovorni za vse, kar si v življenju ustvarjamo, nikoli ne upajo. Namesto tega vedno ukrepajo. Odpustijo si vse svoje navade, misli, občutke, strahove, samodefinicije in postanejo samodirektivni. To je zdrav razum.

Upati = biti prepričan, da svoje usode ne moreš spremeniti in da je potreben zunanji vpliv, da se bo nekaj spremenilo. S tem ljudje samemu sebi zgradijo zapor navad, ki jih izživljajo vsak dan, kot recimo pralni stroj za pranje perila. Ima svoj program in deluje le, ko nanj nekdo pritisne na pravem mestu.

Ljudje se na splošno zelo dobro zavedajo, da je njihov glavni vzvod in motivator za stvari, ki jih počnejo v življenju, strah. Predvsem strah pred neimetjem denarja. Zato jih večina trdi, da je Enakovredni Denarni Sistem nemogoč, češ da ne bo nihče delal, ker v njem ljudi ne bo strah, da bi ostali brez denarja. To je seveda, samoiskreno pogledano, slepljenje samega sebe. Ljudje smo namreč danes v kapitalizmu tako podvrženi omenjenemu strahu, da se nam zdi, da brez njega sploh ne bi ničesar naredili. Dokaz, da je to slepljenje samega sebe, so denimo otroci, ki v zdravem okolju počnejo vse mogoče, pa sploh ne poznajo denarja in strahu kot motivatorja. So popolnoma naravno živi in radovedni, ker je to del dostojnega, normalnega življenja brez terorja in zlorab. To je zdrav razum. Seveda bo potreno določeno obdobje, da ljudje spoznajo, da je Enakovredni Denarni Sistem najboljši za vse, saj bo odpravil teror po preživetju in vzpostavil dostojno, enakovredno življenje za vse na Zemlji.

Vsekakor pa se to ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje upali na boljše čase, molili zanje in hodili v svetišča zapravljat življensko energijo za ustvarjanje svoje umske kletke navad. Dokler boš nosil/a železno zrajco in počel/a vedno isto, tako kot že celo življenje, se ne bo nič spremenilo. Vsekakor pa se bo vse poslabšalo. Če hočeš kakršnokoli spremembo na bolje, jo moraš sam ustvariti. To je zdrav razum.

Torej zapomni si: če bo upanje umrlo zadnje, bomo ljudje propadli v zelo kratkem času. Če pa bo upanje umrlo prvo, se bomo ljudje zganili in naredili tako, da bo najboljše za vse, kot to počnemo Destonijci. Tako preprosto je to.

Nekateri bi rekli, da je upanje dobro, saj zaradi upanja da bomo nekaj dosegli začnemo nekaj početi. To je utvara. Nekaj začnemo početi kadar smo prepričani, da to lahko storimo. Upanje pa si ustvarimo takrat, ko sam sebi ne zaupamo, da lahko nekaj dosežemo. Seveda smo odvisni tudi od drugih, ampak če zgolj počnemo to kar vemo da lahko storimo, brez upanja, potem nismo razočarani, če nam to ne uspe, ampak zgolj poiščemo novo pot do istega cilja. Če pa ves čas upamo, da nam bo uspelo, sam sebe razočaramo ob prvem neuspehu in zgubljamo čas in lastno energijo za popolnoma nepotrebne stvari.

Torej, naj se um nekoga še tako trudi obračati izgovore zakaj je upati dobro, če premoremo pogledat na stvar samoiskreno in z zdravo pametjo vidimo, da upanje ni le nepotrebno, ampak celo popolnoma onemogoči človeku, da bi dejansko spremenil svoje navade in začel početi to, kar je najboljše za vse. Zato mora upanje umreti, preden se na Zemlji sploh lahko začne življenje. Do takrat pa bodo ljudje zgolj upali na boljše čase. To je zdrav razum.

2011 - Alkohol

Alkohol ljudje uporabljajo v neiskrenosti kot sredstvo za bežanje pred samoodgovornostjo za svoje stanje in stanje realnega sveta. V naši deželi smo pri tem še posebej uspešni. Neiskrenost tega početja se opazi tudi v tem, kako so se med ljudmi ustvarila razna prepričanja, ki poskušajo pitje alkohola upravičiti in ga celo poveličevati. Denimo to, da je pitje alkohola v malih količinah zdravo, ali pa kakšna bolj hinavska, da nisi odrasel in 'dec', če ne piješ alkohol, da nisi za 'zabavo' in 'veselje', pogosto pa tudi takšna družbeno izključujoča, kjer te denimo v službi sodelavci ne sprejmejo kot enakovreden del ekipe, če jim ne pomagaš pri samozastrupljanju in ne častiš kakšne runde v rednih intervalih. Ljudje predvsem ne marajo treznih v svoji družbi, ker slednji povečajo njihovo krivo vest, saj s svojo prisotnostjo jasno kažejo pijančevo neiskrenost do samega sebe in tudi to, da ima posamezen človek popolno kontrolo nad tem kar počne, zato je sam odgovoren za svoja početja in miselno-čustvena stanja v vseh pogledih, tudi za svojo slabo voljo. Ravno temu se očitno ljudje izogibajo z uživanjem raznih strupenih substanc, da bi jim te pričarale vesele občutke po sistemu 'baš me briga'.

Nedopustljivo je tudi to, da se stanje alkoholiziranosti po svetu v sodnih obravnavah upošteva kot olajševalna okoliščina, ker bojda takrat posameznik ni prišteven. Tako ljudje preko alkohola opravičujejo svoja zlorabljajoča dejanja. Vsekakor je vsak posameznik prišteven, ko se odloči za uživanje drog. V nasprotnem primeru bi takšen človek bil družbi nevaren in zrel za pomoč ter zdravljenje.
Če iskreno raziščemo učinke alkohola opazimo, da ta že v manjših količinah onesposablja tiste telesne funkcije, ki skrbijo za človekov učinkovit stik s fizično realnostjo, ojačajo pa dele umsko-zavestnega sistema, predvsem misli in emocije, ki že prevladujejo v človeku v času pitja alkohola in ga tako še bolj odtujijo od samega sebe in zdravega razuma. Ljudje namreč zmotno mislimo, da obstajamo v naših mislih in emocijah, namesto da bi se osredotočili na fizičen obstoj v sedanjem trenutku, kjer smo v vsakem vdihu in izdihu enakovredni svojemu fizičnemu telesu in stvarni realnosti okrog nas. Le tako lahko delujemo po zdravem razumu in po tem kar je najboljše za vse. Filozofska razmišljanja, emocije in čustva pa nas pri tem le ovirajo in telesu odžirajo življensko energijo. To se lepo pokaže pri ljudeh, ki si venomer ustvarjajo skrbi ali pa močne čustvene pretrese, kjer njihovo telo hitro upeša in se postara (seveda pa za to v pomanjkanju samoiskrenosti krivijo zunanje dejavnike).

Destonijci iz teh in še kakšnih razlogov ne pijemo alkohola, saj je tako najbojše za vse. Tako tudi v tem primeru prevzemamo odgovornost za to, kar sprejemamo in dovoljujemo v življenju, kar pa je zgolj to kar je najboljše za vse v enosti in enakovrednoti. Da ustvarimo raj na Zemlji in dostojno življenje za vse, potrebuje zaupanja vredne, samoiskrene ljudi, ki držijo skupaj in si pomagajo v enosti in enakovrednosti in v nobenem primeru ne odstopajo od tega, kar je najboljše za vse. Vsak Destonijec mora zato sam zase vedno in trdno stati za temi načeli, ne glede na to kaj počne in kje se nahaja. Tako se moč posameznika z jekleno voljo sešteva po principu akumulacije: 1 + 1 = 2. Pridruži se in podpri skupino s svojimi dejanji, podpri Enakovredni Denarni Sistem, kjer bomo vsi lahko živeli dostojno in po principu kar je najboljše za vse.

Obišči nas na našem novem socialnem omrežju! www.destonians.com

2011 - Gledanje v TV

Televizija in 'gledanje televizije' sta zanimivi manifestaciji. Ta naprava je tako kot vse ostale odraz človeštva in predstavlja ogledalo vsakemu, ki si jo ogleduje. Povem vam, kaj sem spoznal ob gledanju v fotofon (televizijo).

Televizija je 'dolgočasna'; Več kot je programov, bolj so vsi enaki. Zakaj? Na televiziji vedno ponavljajo eno in isto. V nadaljevankah in filmih vedno iste zgodbe o ljubezni in sovraštvu in vseh njunih izpeljankah, ki temeljijo na umski polarnosti. V dokumentarnih oddajah vedno isto o tem, kako čudovito je zasnovan naš svet, kjer se vsako zlorabljanje poveličuje in opravičuje ali pa kar spregleda, z zaključki o tem kako pametni in posebni smo ljudje in kako hkrati nič ne vemo. V športu vedno iste polarnosti med zmago in porazom. V informativnih oddajah vedno bolj nazorno prikazujejo zlorabe med ljudmi. Skratka, televizija ja eno samo veliko ponavljanje enega in istega. Kakšen vpliv ima to na človeka?

Naredi ga neodgovornega in apatičnega. Enako kot vera. Če otroku od malega vcepljaš v glavo, da je grešen, da se mora bati boga, da mora prositi odpuščanja in da mu je vse usojeno, da si sam ne more pomagati in da mora vedno ubogati avtoriteto... Potem bo človek s časoma tem človeškim izmišljotinam začel verjeti in jih bo jemal kot samoumevna dejstva, ki se jih ne da popraviti ali spremeniti, zato bo postal brezbrižen in apatičen ali pa še slabše, branil jih bo z orožjem kot del svoje kulture. Popolnoma enako je s televizijo. Če se ljudem od malega vcepljajo v glavo umske polarnosti, da je za mir potrebna vojna (vojska), da je človek čustveno bitje ljubezni in sovraštva in nad tem nima nadzora, da je tekmovalnost v naravi ljudi in da mora biti zmagovalec samo eden, da je človek privzeto hudoben, grabežljiv in zlorabljajoč in zato potrebuje nekoga, ki mu vlada... potem bo človek s časoma to sprejel kot samoumevno dejstvo, nad katerim nima nadzora in katerega se ne da spremeniti. Zato se bo vdal v usodo in še naprej spremljal TV program in ga jemal kot nekakšno slabo šalo na lasten račun.

Veliko ljudi nekje globoko v sebi razume, kaj govorim, pa še vedno brezbrižno in apatično gledajo televizijo. Zakaj? Ker so tako naučeni, sprogramirani. Sodoben človek pooseblja organskega robota, računalnik z vhodno-izhodnim sistemom, ki za vsako vhodno informacijo odreagira tako, kot je bil naučen. Naučeni pa smo umskih polarnosti, kot sem jih omenil zgoraj: za mir je potrebna vojna (vojska), nad čustvi človek nima nadzora, po naravi je človek tekmovalen in nevaren, grabežljiv in zato potrebuje vladarja, itd. Vse to so človeške izmišljotine, ki jim ljudje verjamejo, ker so jim bile vedno znova in znova in znova vcepljane v glavo in ki so jih sami videli povsod in pri vseh ljudeh, ker ljudje drug drugega programiramo (posiljujemo) z lastnimi izmišljotinami. Človeški organski robot je suženj samemu sebi.

Sam sem v skupini Desteni spoznal, kako samoodgovornost in samoiskrenost omogočita človeku, da se reprogramira po lastni volji. Zato se programiram v skladu s principom Enosti in Enakovrednosti ter kar je Najboljše za Vse. Vpeljava Enakovrednega Denarnega Sistema bo tudi tistim, ki se trenutno nenehno borijo za preživetje, omogočila, da spoznajo svoje pravo stanje in se osvobodijo svojih umskih kletk. Zato bo to naša prva stopnja pri vzpostavljanju raja na zemlji. S tem bomo zagotovili vsem enakovreden dostop do življenskih potrebščin za dostojno življenje, kar bo posamezniku zagotovilo čas za ponovno ovrednotenje vseh svojih navad in umskih vzorcev, da se bo lahko posvetil svojemu osvobajanju iz lastne umske kletke, namesto da jo preko denarja poskuša vsiliti drugim. S tem bomo ljudje prvič v zgodovini človeštva iz nas izkoreninili strah in boj po preživetju, kar nam bo omogočilo da spoznamo kaj resnično pomeni živeti in biti živ. Pridruži se nam in prispevaj k razvoju novega sistema, v katerem bo življenje ovrednoteno z življenjem in ne z denarjem. Enakovredni Denarni Sistem.

2011 - Od organskega robota do človeka s samodirekcijo

Vsaka naša odločitev in vsako naše dejanje je odvisno od tega, koliko denarja imamo, zato je v kapitalizmu denar primarno orodje, uporabljeno za popoln nadzor posameznika. Večina se je s tem sprijaznila do te mere, da vsakega, ki hoče sistem popraviti, označi kot neumnega in celo družbi nevarnega, zlobnega. S tem se neposredno kaže stanje predprogramiranega umskega sistema ljudi. Sodoben človek nima samodirekcije in je popolnoma apatičen, torej nesposoben reagiranja po zdravem razumu, ker ni samo-iskren. Vsak človek je od rojstva naprej posiljevan z umsko miselnostjo (umskimi sistemi), ki temeljijo na neiskrenosti do samega sebe. Najprej nas programirajo starši in ostali ljudje, ki vplivajo na našo 'vzgojo', kasneje pa vse vrste medijev. Kljub temu pa smo sami enako odgovorni za našo miselnost (umske vzorce) saj smo jih sprejeli kot del nas in si dovolili, da se po njih ravnamo. Kadarkoli za karkoli krivimo drugega, smo neiskreni do samega sebe. V skupini Desteni se ravnamo po praktičnih rešitvah, ki bodo v kočni fazi omogočile vsem enostno in enakovredno, dostojno življenje, brez kakršnihkoli zlorab. Razišči našo skupino, vključi se v Desteni'I'Process in rešitev Enakovrednega Denarnega Sistema. Sodeluj pri ustvarjanju življenja na zemlji, ki bo najboljše za vse.

2011 - Moja smrt

Že od nekdaj, še preden sem spoznal skupino Desteni, sem veliko razmišljal o življenju, obstoju in smrti. Opazil sem, da je ogromno stvari, ki jih ljudje sploh ne razumemo, kljub temu pa se večina obnaša tako, kot da je to nekaj normalnega ali še slabše, kot da jim je vse jasno. Največ je seveda tistih, ki dejstvo o svojem nerazumevanju sebe in vsega okrog sebe kar ignorirajo. Kmalu sem dojel, da starost človeka nima nobene zveze z modrostjo slednjega v smislu razumevanja življenja, obstoja in smrti. Zato sem začel raziskovati vsa možna področja, ki se tega dotikajo in vsa dognanja in dejstva smiselno povezati v nakaj celovitega. Sam pri sebi sem to poimenoval sestavljanje/iskanje dokončne resnice. Torej resnice tega, kdo sem jaz in kdo smo posledično mi vsi v kontekstu vsega kar obstaja. V bistvu mi je to tudi uspelo, saj sem na 'koncu' dojel, da smo vsi Enostni in Enakovredni in kot taki ne moremo prenehati obstajati (v najslabšem primeru se lahko zgolj vsi resetiramo v singularnost). Pri tem pa sem pozabil na bistveno stvar: praktično življenje tega spoznanja. Potem sem spet malo zabluzil v blodnjah svojega uma, nakar sem na mojo veliko veselje in srečo odkril skupino Desteni, ki predstavlja točno to: praktično življenje spoznanja, da smo vsi Enostni in Enakovredni. V bistvu predstavlja še veliko več, saj je Destonijcem v svojih raziskavah s pomočjo portala uspelo odkriti razne podrobnosti o tem, zakaj smo danes takšni kot smo in kako smo do tega prišli, kar da človeku še jasnejši vpogled v samega sebe in še večjo motivacijo za to, da vsi skupaj enkrat za vselej odpravimo naše blodnje in ustvarimo najboljše življenske razmere za vse in za zmeraj. Skratka odpravimo vse naše zlorabe drug drugega in torej nas samih preko naših blodenj, ki izhajajo iz nerazumavanja samega sebe. Življenje je zelo enostavno, ko se začneš dojemati in odpravljati svoje umske blodnje. Ko spoznaš, da si za vsa svoja prepričanja, verovanja, samodefinicije in ostale umotvore kriv sam in jih lahko tako preprosto odpraviš s samoodpuščanjem v samoiskrenosti. Opaziš, kako ne reagiraš več na zunanje vplive, ker si vedno usidran v svoji mirnosti sedanjega diha, ki te popolnoma prizemlji v realnost v vsakem trenutku. Razen če si spet dovoliš odtavati v misli, umske blodnje, energetske tokove čustev in emocij, ki te odtujijo od samega sebe in ti onemogočajo popoln in spontan izraz samega sebe kot življenja. Da se vsega tega naučimo je potreben proces, kjer se praktično naučimo živeti v trenutku sedanjega diha in obravnavati vse okrog sebe kot samega sebe, torej v Enosti in Enakovrednosti s samim sabo, posledica česar pa je ta, da vedno ravnamo tako, kot je Najboljše za Vse in torej tudi za nas, ker razumemo akumulacijo posledic naših dejanj. Vse to je vključeno v Desteni'Jaz'Proces (Desteni'I'Process).

Kdo se boji smrti?!

Smrti se ne bojim, ravno nasprotno. Vsekakor se mi zdi to nekaj precej razburljivega, ravno zato, ker si nikakor ne morem predstavljati, kakšna izkušnja je to, kljub mnogim pričanjem, ki jih lahko preberemo in poslušamo v opravljenih raziskavah skozi portal. Se pa hkrati tudi zavedam, da po smrti popolnoma izgubimo stik z realnostjo, s fizičnim, saj po smrti tako rekoč postanemo neoprijemljivi in zato nepomembni za stvarstvo. Zato je pomembno, da izkoristimo našo priložnost sedaj, ko jo imamo in ko živimo v fizični realnosti, tako da pomagamo ustvariti svet, ki bo najboljši za vse v enosti in enakovrednosti in v katerega se bomo radi vrnili, ne glede na to, v kakšni obliki in na kateri lokaciji. Če pogledamo razmere na svetu danes: Jaz in vi, ki to berete, smo v tako priviligiranem položaju, da niti približno ne razumemo, kakšno trpljenje s tem povzročamo drugim, ko garajo za nas, umirajo, pobijajo, zato da smo lahko mi brezbrižni, egoistični, samovšečni in ignorantski do vsega okrog nas. Zgolj zato ker smo lahko. Seveda to dopuščamo zato, ker ne razumemo kopičenja posledic, ki jih ustvarjamo z našim odobravanjem vsega kar je, preko naših vsakdanjih opravil. Posledice se nam bližajo z neverjetno hitrostjo. Kdor je samoiskren, lahko seveda to opazi, kdor pa še ni, se bo močno zaletel v zid realnosti. Ne čakajte na zadnji trenutek - pravijo tudi učitelji študentom pred izpitom, a vedno znova nič ne zaleže. Smola? Ni. Je pa pomanjkanje samoiskrenosti in samousmerjenosi človeka, zaradi prevelike količine samodopuščenih in samosprejetih umskih vzorcev, ki k temu težijo (torej v tem primeru k prelaganju odgovornosti). V splošnem se to v družbi kaže v politiki, kjer vsi prelagamo odgovornost nanje, kot da so oni tisti, ki upravljajo odnose med ljudmi v državi. A smo kaj smešni? Ne.

Če vsaj malo razumete, kaj govorim, si prosim oglejte naštete strani o skupini Desteni, o predlogu Enakovrednega Denarnega Sistema in se nam pridružite v ustvarjanju sveta, ki bo Najboljši za Vse. Vključite se v Desteni'Jaz'Proces, kjer se podpiramo v potrebnih spremembah, ki jih moramo opraviti v nas samih, da bo vse to mogoče. Seveda sprememba ne bo prišla takoj, temveč s kopičenjem posledic naših dejanj, ki imajo ta skupen cilj. Rima niso zgradili v enem dnevu, se glasi nek pregovor. V vsakem primeru pa vzemite na znanje, da se procesa ne da več ustaviti. Stvarstvo se bo preoblikovalo po omenjenm načelu, pa če bomo mi to želeli ali pa ne. V slednjem primeru bomo pač izbrisani iz obstoja do nerazpoznavnosti, za kar si bomo krivi sami. Človek je neznatno majhen del stvarstva, njegov ego pa je katastrofalen. Kdor ne bo odpravil svojega ega, bo ego odpravil njega. Meni je prav, ker sem En Glas za Enakovrednost Sveta. 'Umrl' sem svoj ego, 'ubil' sem samega sebe, da lahko postanem Enosten in Enakovreden z vsem, da bomo lahko vsi Dostojno Živeli v Enosti in Enakovrednosti v raju na Zemlji. Pridruži se še ti, ni tako grozno in strašno, kot hočejo to nekateri prikazati, v bistvu je strašansko zabavno. Torej, svojo usodo si bomo določili sami z našimi praktičnimi dejanji oz. posledicami, ki jih ustvarjamo vsak dan, v vsame sedanjem trenutku diha. Če zamudimo enega, smo zamudili vse. Takrat si preprosto vse odpustimo in začnemo znova. Vendar pa vseeno obstaja končna sodba ob naši fizični smrti. Takrat je prepozno za popravke. Še sreča, le kdo bi poslušal vse izgovore! Haha!


Umri dobro!

2011 - Jaz in moje punce - zguba časa!

V osnovni in kasneje srednji šoli me je doletelo obdobje, ki mu ljudje rečemo puberteta. Samoiskren človek dojame, da se takrat v telesu začnejo izvajat procesi, ki so več kot očitno predprogramirani, pri čemer se sproščajo razne kemikalije, ki v nič hudega slutečem človeškem bitju skušajo vzbuditi željo po seksu in ustvarjati raznorazne energetsko- čustvene/emocionalne nestabilnosti. Zakaj nestabilnosti? Zato, ker so ljudje pod močnim vplivom čustev s slednjimi popolnoma obsedeni, celo tako, da ubijajo. Če so torej čustva tista, ki človeka delajo dobrega in človeškega, kot nekateri ponosno izjavljajo, potem jih pozivam k resnem ponovnemu razmisleku, ker s tem zatrjujejo, da je čustveno zblaznel človek najbolj človeški. UPS! Pa je šel zdrav razum skozi okno...Vse v mejah normale, pravite? Ne, tudi v namišljenih in stvarno nedoločljivih 'mejah normale' to ni najboljše za nas, kaj šele za Vse Nas. Če takoj želite razlago zakaj, nadaljujte z branjem 'BISTVENEGA ODSTAVKA'.

Samo-iskren človek nikoli ne bi trdil, da so čustva tista dobra stvar, ki nas delajo človeške in jih moramo zato brezpogojno in nepreklicno poveličevati in gojiti. In sicer zato, ker si ne dela utvar in se ne slepi. Razlaga sledi spodaj. Kot sem že pisal: V družbi samo-iskrenih ljudi lahko neiskren človek slepi le samega sebe. Lahko sicer poskuša še koga, a bo zgolj izpadel kot slaba šala.

Naprej; govoril sem o puberteti. Torej, ker sem v tistih časih bil še zelo neiskren do samega sebe, sem si ustvaril utvaro in prepričanje, da so čustva ljubezni in želje po seksu nekaj samoumevnega in prečudovitega. Zato sem jih želel na vsak način občutiti praktično v akciji. Hrepenel sem po raznih dekletih in si jih predstavljal ob/na/pred/pod (in kar je še ostalih primernih predlogov) mano, v mojem naročju, vedno z menoj in samo zame. Zgolj in samo zato, ker sem ob razmišljanju o teh blodnjah in njih uresničevanju ubčutil nadmočna energetska občutja zadovoljstva, potešenosti in ljubezni/ljubljenosti. Za uresničevanje tega sem namenil veliko časa, kar je bila popolna zguba. Zakaj zguba časa?

Zaradi takšnih in podobnih umotvorov, ki se jim v angleščini zelo preprosto in 'to the point' reče mind-fucks ali jebenum, sem potem celo srednjo šolo in še malo dlje skušal iskati 'ful hude bejbe', ki bi bile pripravljene z mano poustvarjati in podpirati moj prečudoviti jebenum. Podrobosti tu niso bistvene, saj jih lahko vsak preveri na lastnih zgledih, ali pa kolegovih...
Seveda tega ne delam več, odkar sem samo-iskren in ne odobravam več nikakršnih zlorab življenja.

Sledi BISTVENI ODSTAVEK:
Bistvo bistva v bistvu je. In sicer: Ljudje sprejemamo in dopuščamo samemu sebi od pubertete naprej, da nas takšni predprogramirani, energetsko- čustveni/emocionalni dražljaji popolnoma obsedejo. Do te mere, da začnemo popolnoma verjeti, da smo to mi sami, da je to prav, da nas to dela človeške, da je to naše bistvo in še kaj. Samo-iskren človek kot sem jaz, tukaj z izredno silovitostjo ugotovi problem, ki nam ga bom vsem predočil kar se da očitno:
Ljudje ob zgoraj povedanem, v kritičnem pomanjkanju samo-iskrenosti, postanemo popolni organski roboti, egoistični, samovšečni, stremeč le k našim egocentričnim ciljem, ki so: doseči najboljšo izkušnjo energetske ljubezensko-seksualne potešitve, ki pa je popolnoma neresnična, ker smo si jo dovolili in dopustili zbloditi v naših umih in mislih in ji dopustili, da nas vodi in usmerja kot robote. To ni neumno ampak zelo JAumno in kar kriči po nujnosti vpeljave ekstremne samo-iskrenosti vsakega človeka, ki takšne jebenume še vedno izživlja in na svojo srečo premore toliko samospoštovanja, da mu ne popolnoma 'dol visi' za stanje sveta (saj res, kakšno je že?!), ki smo ga mimo grede, 'usput' ustvarili, ker smo PAČ bili preveč zaposleni z našimi oh in sploh puncami in fanti, seksom, ljubeznijo, in kar je še ostalih energetsko pogojenih občutkov, ki dajejo človeku 'fiks' dozo veselja, tako kot ganja ali pa kakšna druga trda droga, da tekočih sploh ne omenjam. Kaj pa nas briga, če za dosego naštetih ciljev potrebujemo veliko denarja, pri čemer se popolnoma podredimo sistemu, ki najprej zlorabi nas same zatem pa še mi vse ostalo šestkrat bolj, da ne bomo slučajno komu kaj dolžni. Kaj pa nas briga, če gre cel svet v maloro od onesnaženja in destrukcije, važno da smo mi dobili svoj fiks veselja. A nismo fajn ljudje? Da bi mi bili neiskreni do samega sebe? Ah to pa že ni res...

"Dokler je meni fajn, se mi jebe za cel svet!" - je rekel Fufi, udaril kelnarco v rit in si udprl flašo pira, ki jo je kupil s težko prigaranim denarjem, ki ga je izcuzal iz sočloveka in ga pri tem še fino nategnil (pardon, opetnajstil), ker pač lahko in ker sta ga ati pa mami naučila, da se je treba podredit sistemu in ga BOG NE DAJ poskušat popravit in izboljšat. Kakšen dasa je tale Fufi! Vsaka mu čast.

Glej ga zlomka, če človek postane samo-iskren, zna kar naenkrat hitro ločiti zrnje od plevela. Če pa pri tem uporabi še samo-odpuščanje, pri čemer samemu sebi enkrat za vselej odpusti takšne in vse ostale podobne umske bolezni in samoprevare in se loti učinkovitih praktičnih rešitev, Najboljših za Vse, in samo-iskrenega življenja, potem je na odlični poti, da se priduži ostalim v skupini Desteni, kjer z zgledom popravljamo sebe in svet, da bomo skupaj ustvarili Dostojmo Življenje za Vse. Pravi raj na Zemlji. Vse navedeno, kako in zakaj ter še mnogo več se učimo skozi Desteni'Jaz'Proces, ki je ustvarjen za to, da skozi njega vsi skupaj uresničimo naše želje po raju na Zemlji.

Smešni so mi ljudje, ki zatrjujejo, da ni mogoče delati tako, da je Najboljše za Vse. Le zakaj? Zato ker vem, da to je mogoče, saj to Destoniani učinkovito počnemo in smo drug drugemu za zgled. Pa se nam pridruži še ti, če si že dojel/-a, da si sposoben/-na stati na lastnih nogah, v samo-iskrenosti, za to kar je Najboljše za Vse, namesto da cele dneve stremiš k uresničevanju svojih jebenumov in samoprevar in se s tem postavljaš v izvor problemov. Nekateri ljudje vztrajajo v svoji drži kot izvor problemov, ker ne vedo kako stvari početi bolje ali pa ker verjamejo, da se ne morejo popraviti in izboljšati. Vse to je posledica zatiranje s strani sistema, kar se z malo samovolje da hitro in učinkovito popraviti. Sploh preko Desteni'Jaz'Procesa.

www.desteni.co.za
www.desteniiprocess.com
www.equalmoney.org

Če si dasa in ti je všeč zgoraj omenjeni Fufi, lahko prebereš še naslednji motivacijski ne-govor:

Verjeli ali ne, obstajajo tudi takšni ljudje, ki poskušajo ponosno stati kot izvor problemov in ta položaj braniti, ker imajo veliko denarja in ker je to pač njihova svobodna volja. Da ne bom še kakšno sočno napisal o tako-zvani svobodni volji ljudi (z veliko denarja), ki jo je bojda potrebno braniti in poveličevati, pri čemer prav to 'svobodno voljo' večina ljudi (z jaz sem jebač ideologijo) v vsej svoji neiskrenosti do samega sebe uporablja ravno za zlorabo vsega okrog sebe. A to moramo poveličevati, svobodno voljo človeka, da se lahko odloči zlorabljati vse okrog sebe? A smo kaj smešni? Ne. Tudi za takšne se najde rešitev, ki si jo bodo sami zakuhali. Lahko bi ji rekli: očitna manifestacija posledic lastnih samoprevar in škodoželjnosti. Dokler ne stopimo skupaj in začnemo delati tako, kot je Najboljše za Vse, bodo posledice vedno bolj očitne in neprijetne, za vse nas (ker smo vsi odgovorni), a še posebej za te zgoraj omenjene, mwahahaha!