Dan 181 - Sramežljivost ob seksualnih besedah

Danes bom pisal na občutek sramu ob tem, ko se pogovarjam o seksu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram pogovarjati se o seksu in izgovarjati besede seks, erotika, pornografija, porniči, orgazem, penis, tič, kurac, lulek, vagina, klitoris, sramne ustnice, lulika, spolnost, spolno občevanje, prsi, joške, dojke, zize, prsne bradavice/bradavičke/"nipli".

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil zgornje besed označevati/soditi kot neprimerne, nespodobne, vulgarne, smešne, sramotne in se posledično vedno počutiti sramotno ob njihovem izgovarjanju. Ko opazim in se zavem, da kakršnokoli besedo, povezano s seksom in spolnimi organi definiram neprimerno, nespodobno, vulgarno, smešno, sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so vse besede same po sebi zgolj besede in zato niso sramotne. Prav tako se zavedam, da mi ni potrebno na njih reagirati s sramom ali katerimkoli drugim čustvom, ker je to popolnoma nepotrebno in moteče, čeprav drugi nanje reagirajo z občutkom sramu, užaljenosti ali kako drugače. Zato se obvezujem, da besed povezanih s seksom in spolnimi organi ne bom več označeval/sodil/dojemal kot neprimerne, nespodobne, vulgarne, smešne, sramotne in da se ob njihovem izgovarjanju/uporabi ne bom več počutil osramočeno ali nanje kako drugače čustveno reagiral.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi me drugi označili za norega, vulgarnega, sramotnega, kadar uporabljam besede povezane s seksom. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi me drugi označili za norega, vulgarnega, sramotnega, kadar uporabljam besede povezane s seksom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ni nobene potrebe po tem, da bi čustven odziv drugih na mojo uporabo besed, povezanih s seksom, jemal osebno in da mi popolnoma nič ne koristi, če sam reagiram čustveno na reakcije drugih na moje besede, kot tudi ne strah pred tem, da bi drugi čustveno reagirali. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi drugi čustveno reagirali name in na moje besede, kadar govorim o seksu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dojemati/soditi se kot manjvrednega/čudnega/osramočenega, kadar v javnosti ljudje obračajo glavo za menoj, kadar govorim o seksu ali uporabljam besede, na katere ljudje ponavadi čustveno reagirajo. Ko opazim in se zavem, da se sodim/počutim kot manjvrednega/čudnega/osramočenega, kadar ljudje obračajo glavo za menoj zaradi mojih besed ali ravnanj - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da mi popolnoma nič ne koristi, če se začnem sam soditi, jemati poglede drugih osebno in čustveno reagirati na to, da drugi obračajo glave za menoj in name reagirajo. Zato se obvezujem, da se ne bom več sodil/dojemal/počutil kot manjvrednega/čudnega/osramočenega, kadar bodo ljudje obračali glave za menoj in name reagirali zaradi mojega ravnanja ali uporabe seksualnih besed ali kakšnih drugih, na katere ljudje reagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ljudje obračali glave za menoj in da bi se ob tem začel soditi/dojemati kot manjvrednega/osramočenega. Ko opazim in se zavem, da me je strah tega, da bi ljudje obračali glave za menoj in da bi izpadel in se začel soditi kot manjvreden/osramočen - se ustavim in diham. Zavedam se, da se moram v takšnem trenutku nehati sam soditi in hkrati nehati jemati možne reakcije in poglede drugih osebno. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred tem, da bi drugi obračali glave za menoj in name reagirali ob tem, ko bom govoril o seksu ali uporabljal kakšne druge besede/dejanje, na katere bi ljudje lahko reagirali, ker sem spoznal in razumem, da mi ta strah popolnoma nič ne koristi, ker z njim le po nepotrebnem omejujem svoje izražanje.

---

Vabljeni tudi v mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino, kjer boste našli več samopodpornih spletnih dnevnikov.

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite.

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 180 - Strah pred specifičnim poklicem

Danes sem opazil strah pred tem, da bi se popolnoma posvetil določeni službi / poklicu, ker dojemam, da bi se s tem zelo omejil in bi potem moral do smrti opravljati enako delo, ki bi mi slej ali prej postalo dolgočasno ali pa bi mi bilo preveč naporno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil zgolj enemu poklicu / službi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil predanost enemu poklicu povezovati z utesnjenostjo, samo-omejenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se pri izbiri poklica / službe napačno odločil  in da bi potem do službe neprestano čutil odpor.

Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil napačni službi / poklicu v smislu, da bi si potem do njega ustvaril odpor in bi mi ga bilo težko opravljati - se ustavim in diham. Zavedam se, da me je s tem strah zgolj lastnega občutka odpora, kot da ne bi imel nobenega vpliva na to, kdaj se mi pojavi, čeprav v resnici vem, da si ga ustvarim sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred odporom in pred tem, da bi si izbral poklic / službo, do katere bi neprestano čutil odpor, saj vem, da si lahko vsak odpor odpustim in odstranim, pa tudi službo lahko zamenjam, ko najdem kakšno, ki bi mi bolj ustrezala.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do računalništva, ker se mi zdi področje preveč obsežno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do ideje, da bi se specializiral za ozko področje računalništva, ker to dojemam kot monotono in težko za razumevanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vnaprej predstavljati, kakšen naj bi bil nek poklic / služba tako, da si ob tem poudarjam svoje dojete strahove in občutke manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Ko opazim in s zavem, da si domišljam / predstavljam delo v nekem poklicu / službi in si ob tem poudarjam lastne strahove, občutek manjvrednosti ali nezmožnost opravljanja dela - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem zgolj sabotiram in da to nima nobenega smisla. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal, kakšno naj bi bilo neko delo / služba zato, da bi si ob tem vzbujal občutke strahu, manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Namesto tega se bom zavedal, da sem zmožen opravljati vsakršno delo, saj sta za priučitev potreben zgolj čas in praksa, pri čemer me lahko zmoti zgolj moje lastno sabotiranje samega sebe z mislimi / strahovi / občutki nezmožnosti, ki pa jih lahko vedno ustavim in odpravim s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah službe zato, ker me je strah, da bi potem izgubil čas zase. Ko opazim in se zavem, da m eje strah službe in tega, da bi izgubil čas zase - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nemogoče, da bi izgubil čas zase, ker sem vedno sam s seboj. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred službo in pred tem, da s tem ne bi imel časa zase.

Dan 179 - Specifične podrobnosti (v katerih je hudič)

Danes sem še enkrat preveril, kje odlašam s stvarmi zaradi občutkov odpora. Ugotovil sem, da to še počnem, zato bom v naslednjih dneh spet bolj pozoren na to, da to odpravim. Pri tem si bom pomagal z urnikom, kjer si bom zapisal, katera opravila lahko naredim, potem pa jih bom po vrsti opravljal.

Zjutraj sem s pomočjo sanj prepoznal še nekaj čustvenih hotenj v povezavi z ženskami.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti/hrepeneti si doživeti čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno, in jo varoval pred svetom in ji bil vse, kar pričakuje/potrebuje od moškega. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem/hrepenim po čustvu/občutku moči, varnosti, pomembnosti, moškosti, zaljubljenosti ob tem, ko bi v rokah/naročju držal žensko, ki je manjša od mene v smislu, da jo dojemam kot krhko, nebogljeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem dejansko želim čustvenega odnosa z žensko, kjer bi dojemal, da me nekdo potrebuje, da bi se lahko počutil pomembnega in potrebnega. Obvezujem se, da si ne bom več zamišljal tega, kako bi držal v naročju neko žensko zato, da bi si ustvarjal čustvo/občutek moči, varnosti, pomembnosti, moškosti in zaljubljenosti. Namesto tega bom prakticiral spoznanje, da vse to že sem, ker si vse to lahko dam sam, zato ne bom več projiciral želje na drugo žensko, ker se s tem razdvajam/odtujujem od samega sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene zaradi predstave/ideje, da bi se ob njej počutil bolj možato in da bi jo lahko bolj zadovoljil kot moški. Ko opazim in se zavem, da se želim seksati z žensko, ki je manjša, bolj drobna od mene in da verjamem, da bi takšno žensko lahko bolj zadovoljil kot moški - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem si ta občutek ustvaril kot nasprotje občutka nemožatosti, manjvrednosti, kadar sem ob ženski, ki je ne dojemam kot manjše in drobne. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da sem lahko možat in da lahko zadovoljim le manjšo, suho žensko. Namesto tega se bom zavedal, da nobenega od teh čustev ne potrebujem, ker je veliko bolje, da se vedno osredotočim na zavedno dihanje in fizično doživljanje samega sebe ob moji partnerki, kjer se ne rabim pogojevati z dojemanjem tega, kakšna je njena fizična podoba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti/hoteti si objemati žensko zato, da bi se ob tem počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Ko opazim in se zavem, da si želim/hočem objemati žensko zato, da bi se ob tem / njej počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tako željo ločujem in razdvajam od varnosti, sreče, zaljubljenosti, sprejetosti, zaželenosti, možatosti, pomembnosti, saj verjamem, da potrebujem nekaj izven sebe (žensko), da to lahko imam. Zato se obvezujem, da si ne bom več domišljal, da potrebujem žensko, ki jo bom lahko objemal zato, da bi se počutil varno, srečno, zaljubljeno, sprejeto, zaželeno, možato, pomembno. Namesto tega bom vedno sam svoja varnost, sreča, zaljubljenost, sprejetost, zaželenost, možatost, pomembnost.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil svoja hotenja po pozitivnih občutkih projicirati na ženske. Ko opazim in se zavem, da verjamem, da potrebujem določeno žensko, ker si želim kakšnega pozitivnega čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem ločujem od tega čustva, za katerega mislim, da ga bom dobil ob ženski, kar je absurd, ker si vse občutke ustvarjam sam. Zato se obvezujem, da bom ustavil vsakršno željo po pozitivnih čustvih, še posebej do žensk, v razumevanju, da se s tem zgolj po nepotrebnem podrejam čustvom in jih projiciram na ženske, namesto da bi diha in užival sam s seboj v vsakem dihu.

Opazil sem tudi, da dobim občutke odpora, ko pomislim na jutro in to, da imam načrt opravil, ki jih lahko opravim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čutiti odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Ko opazi in se zavem, da ustim odpor ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko naredim - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem sabotiram po nepotrebnem, ker lahko enostavno diham in uživam pri tem, ko zjutraj že vem, kaj bom počel in ko ta opravila izvajam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal občutka odpora ob misli na to, da se bom zjutraj zbudil in imel seznam opravil, ki jih lahko opravim. Namesto tega bom dvakrat globoko vdihnil v zadovoljstvu in razumevanju, da lahko naredim kaj koristnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek teže s tem, da pomislim na vsa opravila, ki jih še moram opraviti, namesto da bi se osredotočil zgolj na prvega in/ali vsakega naslednjega posebej. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam občutek teže ob tem, ko pomislim na vsa opravila, ki jih še lahko opravim - se ustavim in diham. Obvezujem se, da se ne bom več sabotiral na tak način. Namesto tega se bom osredotočil zgolj na prvo opravilo in vsako naslednje posebej.

Dan 178 - Kako sem ustavil vojno

Prejšnji blog je v angleščini.

Ljudje smo v vojni na različnih koncih sveta že od kar vemo sami zase. Čemu? Je vojna nekaj, kar vsem koristi? Vojna sploh komu koristi? Vsekakor ne tistim, ki se v njej bojujejo. Verjetno pa do neke mere kakšnim svečenikom, bankirjem ali kabalistom, ki so jo začeli in plačali.




Razjasnimo:
Kabal: skrivna politična klika ali frakcija. (Pomen je preveden iz angleščine. Zanimivo, da v SSKJ te besede še ni.)
Klika: navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih. (SSKJ)
Frakcija: 1. organizirana skupina v stranki, ki ima o posameznih vprašanjih drugačno mnenje kot večina: pripadati kaki frakciji; ekstremistična frakcija; boj proti frakcijam v stranki; razcepljenost stranke na frakcije 2. tesneje povezana skupina poslancev v parlamentu, ki so ali niso člani iste stranke ...

Ljudje smo po navadi preveč ekstrovertirani in kazalec moleči vstran od sebe (torej premalo samo-iskreni in samo-reflektivni), zato tudi vzroke za vojne iščemo izven sebe, nekje tam zunaj. Toda dejstvo je, da smo edini vzrok za vojne prav vedno mi, ljudje sami, ker jih ne preprečimo in ker v njih sodelujemo. Kako se torej vojna začne v nas, ljudeh? Je vojna zgolj fizična, ali tudi besedna in miselna? Vse se začne z mislijo, zato se tudi vsaka vojna začne z mislijo. Verjetno bo marsikdo presenečen, toda v vojnah sodelujemo vsak dan skoraj vsi.

Spoznal sem, da v sebi, v svojih misli, pogosto izvajam vojno, kadarkoli krivim nekoga drugega (na primer za moje stanje in doživljanje samega sebe), ali pa kadar tekmujem po principu, kjer lahko izgubim ali zmagam. V takšnih primerih vedno pride do vojne in sovraštva.

Lahko vojna obstaja, brez da bi tekmovali in krivili druge?

Ko krivimo druge in/ali tekmujemo, vedno ustvarimo razdor / separacijo med "nami" in "tistimi drugimi", kjer verjamemo, da so "tisti drugi" problem, z nami je pa vse v redu, čeprav smo med "nami" in "tistimi drugimi" ustvarili problem. Če verjamemo, da rešitev problema leži zgolj v "tistih drugih", kjer se morajo ti nam podrediti, se spremeniti ali umreti, potem nikakor ne vidimo svoje lastne so-odgovornosti, da sami stojimo kot primer praktične rešitve, ki je najboljša za vse. Zanimivo dejstvo: ta  rešitev je vedno nenasilna. Zanimivo dejstvo: Ljudje v trenutnem kapitalizmu tekmujemo vsak dan. Torej smo neprestano v vojni.

Kaj je rešitev obsojanja in tekmovanja?

Rešitev je ta, da najprej prenehamo obsojati in tekmovati na način, kjer mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti (obstaja torej koristna oblika tekmovanja, kjer na koncu vsi zmagamo, ker imamo vsi od tega korist). To storimo s samo-dopuščanjem in samo-korekcijo. Prav tako pa moramo vedno sami prevzeti svoj del odgovornost za to, da stojimo kot praktični zgled rešitve, ki je najboljša za vse. Seveda je to nemogoče, če smo sebični. Zato potrebujemo samo-iskrenost in razumevanje, da je najboljše za vse vedno takšno ravnanje, kjer ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je najboljši katalizator / pospeševalec vojne?

Strah. Dokler se podrejamo lastnim strahovom, se ne moremo odločati in ravnati konstruktivno, po zdravem razumu, ker v stanju strahu vidimo le osebne sebične interese. Tudi in še posebej, kadar verjamemo, da mora umreti nekdo drug za to, da lahko mi preživimo, je to ekstremno sebično. Sebičnost ima svoje posledice, tako kot vsako (ne)ravnanje, ki pa so zelo nezaželene, ker s sebičnostjo povzročamo razdor / separacijo med nami in drugimi. V takšnem umskem iluzornem stanju se je zelo enostavno prepričati, da je naše življenje vredno več od življenja kateregakoli drugega živega bitja. Zdrav razum gre s takšno sebično sodbo po zlo (in po zlu), saj lahko ravnamo najboljše za vse le tako, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želimo biti obravnavani sami na njihovem mestu.

Kaj je rešitev za strah?

Strah nas je vedno tega, da bomo nekaj izgubili. Toda dejstvo je, da če nekaj lahko izgubimo, potem tega zares nismo nikoli imeli. Zakaj bi se potem bali in si ustvarjali strah pred tem, da bomo nekaj izgubili, če pa se bo to tako ali tako zgodilo slej ali prej? Nam to kaj koristi? Čisto nič, ravno nasprotno, saj kot smo že ugotovili, v takšnem stanju vidimo le osebne sebične interese, s čimer povzročamo zgolj še več škode vsem. Toda takšno spoznanje nam koristi šele takrat, ko ga apliciramo tudi v praksi. Za to pa je potreben proces samo-odkritega pisanja o vseh primerih, kjer nas je nečesa strah (da bomo torej nekaj izgubili), samo-odpuščanja vseh teh strahov in praktične samo-korekcija, kjer si posledično ne ustvarjamo več strahu, ampak se samo-direktivno usmerimo po zdravem razumu tako, kot je najboljše za vse.
Zanimivo dejstvo: Refleksni strah pred poškodbo ali smrtjo je seveda koristen. Zato je potrebno razumeti, da zgoraj govorim o umskem strahu, ki je namišljen.

Vojno lahko resnično ustavimo in preprečimo zgolj tako, da ustavimo vojno v nas samih, ki jo izvajamo vsak dan. Če tega ne počnemo ali pa ne želimo početi skozi proces samo-odkritega spoznavanja svojih vzorcev razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij, njihovega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, potem smo zgolj še eden od človeških kabalistov, ki se podrejajo svojim iluzornim strahovom pred izgubo svojih sebičnih želja in hotenj po udobju in moči na račun in v škodo soljudi, ki jih vidimo kot sebi manjvredne. To je iluzija, katere mati je naša zlobna umska domišljija. Je ne priporočam. Posledice sebičnega obnašanja so karmično zelo neprijetne, kot lahko v samo-iskrenosti ugotovi vsak sam na lastnih primerih. Ali pa še bo.

---

Naučite se samo-odpuščanja in se osvobodite vseh svojih čustvenih bremen, strahov in umskih samo-omejitev, naučite se učinkovite samo-podpore in samo-direkcije in postanite sam svoj vodja: Desteni'I'Process Lite, na kratko DIP Lite. (BREZPLAČNO!)

Pridružite se skupini ljudi, ki s svojim praktičnim zgledom in timskim delom vpeljujemo praktične rešitve za zagotovitev dostojnega in zabavnega življenja vsem: Destonians
(To smo tisti, ki smo že opravili tečaj DIP Lite na zgornji povezavi na bolj poglobljenem nivoju, zato z veseljem pomagamo pri razumevanju orodij za samopomoč.)

Vabljeni tudi v našo mednarodno FaceBook skupino, kot tudi lokalno, slovensko FaceBook skupino. 

Predlog sistemske rešitve za zagotovitev dostojnega življenja vsem: Living Income Guaranteed (LIG)
Opis je na voljo tudi v slovenščini: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek (ZŽD / LIG)

Dan 176 - Pričakovane spremembe v svetu in politiki

Danes sem posnel tale video, kjer govorim o mojih spoznanjih na temo pričakovanja sprememb v svetu in politiki.

To je samo-podporni posnetek, kjer vadim samo-direktivno govorništvo v sklopu mojega procesa samo-iskrenega odpravljanja sebičnih umskih vzorcev in čustvenih reakcij.

Dan 175 - Kako ravnam z brezdomci in z denarjem?

Danes bom pisal na temo denarja in brezdomcev. O mojih občutkih in mislih, kadar na ulici srečam brezdomca. Še vedno doživljam v sebi razcepljenost glede tega, kako naj se obnašam ob takšnih situacijah. Dejstvo je, da so ti ljudje v nesprejemljivem in obupnem položaju, ker naša celotna družba še vedno ignorira specifične probleme revnih, saj v nasprotnem primeru ne bi nihče stal na ulici in prosil za denar. Dejstvo pa je tudi, da problemov brezdomcev in revežev v naši družbi ne bomo rešili tako, da jim bomo zgolj dajali odvečen drobiž, ker v sistemu živimo tako, da vedno ustvarjamo nove reveže in brezdomce, ker še vedno nismo zagotovili sistemske rešitve, kot jo recimo predstavlja Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD), kjer to ne bi bilo mogoče. Zato je seveda nujno, da pomagam vpeljati sistem, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Toda to se ne bo zgodilo čez noč, brezdomcev pa je čedalje več vsak dan. Praktična rešitev bo torej ta, da si čustvene reakcije, ki se mi pojavljajo takrat, ko srečam brezdomce/reveže, odpustim in odpravim. Hkrati pa, da jih vedno obravnavam tako, kot bi želel biti obravnavan sam na njihovem mestu. Torej kadar bom imel pri sebi drobiž, ki ga v samo-iskrenosti ne potrebujem nujno, dal brezdomcem/revežem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem sodil/dojemal reveže/brezdomce kot uboge in manjvredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil videti sebe kot večvrednega od brezdomcev/revežev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati sebe z brezdomci in drugimi ljudmi na podlagi tega, koliko denarja ima kdo in/ali kako je kdo oblečen, namesto da bi vedno vse sprejemal kot sebi enakovredne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah sprejeti reveža/brezdomca kot sebi enakovredno živo bitje, ker me je bilo strah se soočiti z lastnim strahom pred tem, da bi tudi sam postal brezdomec/revež.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah pogledati reveža/brezdomca v oči in se z njim pogovarjati zato, ker sem se sodil kot hudobnega, ker jim nisem bil pripravljen vedno pomagati in jih jemati kot sebi enakovredne, tako kot bi si sam želel, da me bi obravnavali drugi, če bi bil brezdomec/revež.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel prevzeti svoj del odgovornost do vseh brezdomcev, revežev in drugih zlorabljenih tako, da se vedno odločno zavzemam za sistemsko rešitev, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, kot jo predstavlja recimo Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

Odpustim si, da sem si dovolil kakorkoli soditi in presojati brezdomce/reveže, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, zakaj so brezdomci/reveži in jih najprej zares razumel in ugotovil, kaj so njihove težave in jim nato nudil podporo po mojih zmožnostih, dokler ne zagotovimo sistemske rešitve, kjer brezdomstvo ne bo več mogoče. Kadar opazim in se zavem, da sodim/presojam reveže/brezdomce v naprej, brez da bi se dejansko pozanimal pri njih osebno, kakšno življenje so živeli in kako so prišlo v tak položaj - se ustavim in diham. Zavedam se, da je vsakršna moja sodba moj egoizem in moja sebičnost, s čimer poskušam opravičevati svoj dojeto superiornost in kriviti reveže/brezdomce za njihov položaj, zato da se mi ne bi bilo potrebno soočiti z očitnim problemom zlorabe življenja, ki ga tudi sam dopuščam. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil/presojal revežev/brezdomcev, ampak bom v vsakem dihu stal za rešitvami, ki brezdomstva in revežev ne bodo dopuščale, kot je Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek, ki jih bom tudi sam pomagal praktično vpeljati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah dajati denar drugim, brez da bi zato kaj dobil v zameno, ker se potem počutim opeharjenega in me je zato sram. Ko opazim in se zavem, da se počutim opeharjenega in da me je sram, kadar dam denar brezdomcu/revežu/nekomu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je to refleks strahu, ki sem si ga ustvaril pred tem, da bi me nekdo prevaral in da bi zato ostal brez denarja. Zato se obvezujem, da si ne bom več dopuščal strahu in sramu ob tem, ko bom revežem/brezdomcem/nekomu dal denar in ko ne bom dobil nič v zameno, ker se bom zavedal, da s tem dajem drugim tako, kot bi želel prejeti sam, kadar bi ostal brez denarja in dostojnega življenja in bi moral prositi druge za pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ostal brez denarja. Prav tako si odpustim, da si nisen sprejel in si dovolil spoznati, da me je strah, da bi ostal brez denarja predvsem takrat, kadar ga dajem za nekaj/nekomu in ob tem čutim negativno čustvo v smislu, da denarja nočem dati in da se mi to ne zdi smiselno, čeprav vem, da se za tem zgolj skriva moj pohlep v smislu, da bi denar rad dajal zgolj za stvari/namene, ob katerih občutim pozitivna čustva, kot so vznemirjenje, poželenje, veselje, pričakovanje in podobno. Spoznal sem in zavedam se, kako močno povezujem denar z lastnimi čustvi in da sem na ta način zlorabljal denar zgolj za namene, ob katerih sem doživljal pozitivna čustva, ne glede na vse negativne posledice, ki jih je takšno moje obnašanje imelo na druge ljudi, na naravo in svet. Zato se obvezujem, da bom vedno zelo pozoren na to, kdaj si ob uporabi denarja ustvarjam pozitivna ali negativna čustva in da ne bom več dopuščal, da me ta čustva usmerjajo. Namesto tega se bom usmerjal po zdravem razumu tako, da bom svoj denar vedno uporabljal smotrno tako, da ne bom zadoščal svojim čustvenim poželenjem, ampak samo fizičnim potrebam in za namene/projekte, v katerih sodelujem in s katerimi bomo skupaj spremenili sistem v takšnega, kje bo dostojno življenje vsem zagotovljeno.

Dan 174 - Kako preprečiti propad socialne države

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem posnel avdio blog, v katerem razpravljam na temo propadanje socialne države po principu problem-rešitev. Na tak način vadim samo-direkcijo, govorništvo in usmerjenost k rešitvam. S tem predvsem podpiram samega sebe, seveda pa lahko najde v tem podporo in navdih kdorkoli.

Omenjene povezave:
Destonians
DIP Lite