Dan 68 - Zakaj pustimo čustvom in emocijam, da nas usmerjajo?

Ko sem se prvič spoznal s principom zavednega dihanja, kjer se v vsakem trenutku zavedamo svojega dihanja in se tako prizemljimo v sedanji trenutek, kjer se zavedamo fizičnega sveta okrog sebe in hkrati tudi svoje notranjosti (svojih misli, občutkov), sem ugotovil, da se zelo težko obdržim v tem stanju, ker se skozi svoj um hitro zavedem nazaj v misli, razmišljanja in občutke, s katerimi si meglim in onemogočam sproščen in objektiven, realne pogled na resnični, fizični svet. Najbolj zanimiva in presenetljiva ugotovitev pa je bilo spoznanje, da moje obnašanje in odločitve vodijo in usmerjajo občutki in emocije, ki jih občutim v sebi. Spoznal sem, da so ti občutki lahko tako močni, da se fizično težko premaknem v smeri 'proti' njim, torej v smeri stran od pozitivnih občutkov, proti negativnim. Za primer lahko vzamem učenje za faks:

Naslednji dan sem imel izpit in moral bi se učit. Začel sem se opazovati z uporabo zavednega dihanja. Ugotovil sem, da se mi ob misli na učenje poraja negativen občutke odpora, hkrati pa se mi kot polarni občutek, ki poskuša negativen občutek uravnovesiti, poraja pozitiven občutek želje po igranju iger. Spoznal sem, da bolj kot v mislih opravičujem ta dva občutka in bolj kot jima dajem pomen in veljavo, bolj se jima podrejam in težje se usmerim k učenje (k negativnemu občutku), ker me pozitiven občutek (igranje iger) vse bolj privlači. Iz tega sem spoznal, da se v resnici delam sužnja lastnim občutkom, ki si jih sam ustvarjam skozi lastne definicije in misli, razmišljanja, prepričanja, verovanja itd.
Nato sem za opisan primer uporabil tehniko samo-odpuščanja, ki sem jo spoznal v tečaju Desteni'I'Process (na tej povezavi najdete brezplačno različico: DIP Lite). V osnovi gre za to, da sem si odpustil vse polarne definicije, prepričanja, verovanja, skratka misli, s katerimi sem v sebi ustvarjal trenje v obliki razdvojenosti samega sebe skozi polarne definicije, kjer nekaj definiram kot pozitivno in nekaj kot negativno, s čimer si ustvarjam pozitivne in negativne občutke. Ob izpisovanju samo-odpuščanj definicij je moč občutkov padala, sorazmerno z mojim zavedanjem o tem, kako sem si jih ustvaril skozi misli, definicije, verovanja, itd., ter sorazmerno z mojo učinkovitostjo odpuščanja teh misli, definicij, verovanj, prepričanj. Tako sem se lahko usmeril k učenju brez pretiranega občutka odpora.

Skozi takšne primere sem spoznal, da se ljudje neprestano pustimo usmerjati svojim pozitivnim in negativnim občutkom, kjer tega največkrat sploh ne opazimo, ker se niti ne zavedam, da te občutke sami ustvarjamo skozi misli, prepričanja, verovanja, definicije, ki se jih prav tako pogosto sploh ne zavedamo. Naše misli sprejemamo kot nas same, kot nekaj samoumevnega in skoraj nikoli ne podvomimo v njih. Ne vprašamo se, zakaj se počutim tako kot se, od kje prihajajo moje misli in zakaj mislim in definiram stvari na določen način. Zato smo ljudje zelo lahko vodljivi, ker nas lahko nekdo, ki do določene mere razume delovanje uma in občutkov, manipulira, ker se sami tega delovanja ne zavedamo. Po tem principu delujejo reklame in v bistvu cel sistem, v katerem živimo.

Dejstvo, da se ljudje podrejamo in pustimo usmerjati lastnim mislim in občutkom, kaže na to, kako zelo ujeti smo v svoj egocentrični um, ki deluje le po principu lastnega interesa, pri čemer se ustvarja zloraba, ki jo danes vidimo vsepovsod v obliki neupoštevanja enakovrednosti vsega življenja. Takšno stanje človeka je nedopustno, ker s tem, ko se podrejamo in pustimo voditi lastnim občutkom, dajemo energiji občutkov in misli večjo veljavo od življenja samega, torej od nas samih kot življenja, ker smo se nesposobni odločati kot življenje, po principu zdravega razuma, v enosti in enakovrednosti z drugimi, tako kot je najboljše za vse življenje. Namesto tega se pustimo usmerjati našim občutkom, kjer smo podrejeni lastnemu egocentričnemu umu, ki deluje le na podlagi lastnega interesa do te mere, da s tem samega sebe fizično uničujemo (kot je to nazorno razvidno iz recimo destruktivnih navad pitja alkohola, ali pa kar vojne in pobijanja). In vsega tega se sploh ne zavedamo, ker se ne zavedamo svojih misli in tega, kako skozi njih ustvarjamo svoje pozitivne in negativne občutke.

Vsak izmed nas mora samo-iskreno pogledati vase in se rešiti podrejenosti lastnim mislim, umu in občutkom, da bomo lahko v sebi in drug v drugem prepoznali življenje ter enost in enakovrednost le-tega. V nasprotnem primeru se bomo še naprej uničevali, dokler se dokončno ne iztrebimo.

Skozi DIP tečaj sem ugotovil, da je najbolj učinkovit princip prerojevanja samega sebe kot življenja to, da se z ječo svojega uma in občutkov spoznamo preko samo-iskrenega pisanja in uporabo samo-odpuščanja. Tako lahko vzorce in svojo podrejenost njim odstranimo in se tako počasi vračamo k življenju kot samo-usmerjanju z razumevanjem enosti in enakovrednosti življenja.

Dan 67 - Življenje kot vrednota

Celotno 'življenje' in denarni sistem je danes osnovan in vzdrževan na podlagi strahu pred preživetjem in izgubo varnosti, ali z drugimi besedami, na boju za preživetje. Ta pa je neposredno povezan z denarjem. V kapitalizmu ljudje v sebi neprestano nosimo strah pred preživetjem in strah pred izgubo varnosti, torej strah pred izgubo osnovnih dobrin in potrebščin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Iz tega strahu se v nas rodi in poraja pohlep, kjer si poskušamo zagotoviti in nakopičiti čim več denarja, da bi se počutil bolj varno, hkrati pa se to navezuje in prepleta tudi s človeško odvisnostjo od pozitivnih (in negativnih) občutkov, kar se na primer kaže v ljudeh tudi tako, da postanemo odvisni od občutka zadovoljstva in vzburjenja, ko povečamo svoje premoženje ali kupimo nov produkt. Tako se lahko pripeljemo do stanja, kjer nam ne glede na količino denarja in premoženja, ki ga posedujemo, nikoli ni dovolj in si vedno želimo še več in še več, čeprav nimamo nobenega praktičnega razloga za to. Pri tem se s čustvi in občutki tako zaslepimo, da vidimo le še naš naslednji 'fiks', dober občutek, pri tem pa zanemarimo vse posledice, ki jih s tem povzročamo drugim ljudem, naravi in okolju.

Naučili in navadili smo se enostavno sprejemati stanje, kjer imajo redki pravico odločati o tem, koliko denarja bo nekdo dobil, če sploh. Ljudje smo vrednost življenja samega nadomestili z denarjem, kjer je slednji bolj pomemben od prvega in je edina možnost za preživetje in dostojno življenje neposredno odvisna od količine denarja, ki ga ljudje prejmemo, če do njega sploh imamo dostop. Glede na dejstvo, da smo vsi ljudje, kot tudi ostale oblike življenja, enakovredni in imamo posledično enakovredno pravico do dostojnega soobstoja, bi bilo edino pravično in sprejemljivo to, da imamo vsi enakovreden dostop do denarja, ker denar je življenje in življenje smo mi. Življenje je naša edina resnična in prava vrednota in edino življenje dejansko imamo, ko se rodimo na ta svet. In ker smo življenje po nepotrebnem nadomestili z denarjem in ga podredili denarju, moramo tako vsakemu zagotoviti dostop do zadostne količine denarja, da lahko dostojno živi, brez strahu pred izgubo življenja. Vsaj tako bi bilo, če bi naša vrednota dejansko bila življenje. Vendar se to do sedaj še ni zgodilo, ker naša vrednota v resnici ni življenje kot tako. Čemu smo ljudje dali večji pomen od življenja samega? Našim občutkom, mislim, skratka našemu egu, ki smo si ga skozi odraščanje ustvarili v nas skozi naučene besede, ki sestavljajo naša verovanja, prepričanja in posledično vzorce ravnanja, ki temeljijo na iluziji energije občutkov in misli, ki niso resnični. Ljudje smo naše življenje in naše usmerjanje samega sebe podredili občutkom in mislim, ki si jih ustvarjamo in ki se nam porajajo v glavi in telesu. Pa sploh vemo, od kod prihajajo in kako jih ustvarjamo?

Ljudje verjamemo, da je v človeški naravi, da se bojujemo za preživetje in da ne moremo ustvariti in obstajati v sistemu, kjer se nikomur ne bi bilo treba boriti za preživetje in neprestano živeti v strahu pred preživetjem in v strahu pred izgubo varnosti. Ljudje verjamemo, da smo pohlepni in da bomo kot takšni vedno obstajali in s tem opravičujemo trenutni kapitalistični sistem kot edini sistem, ki je primeren za človeka, čeprav je jasno, da z njim uničujemo ne le sebe, ampak tudi vse okrog nas, cel planet. Na podlagi česa verjamemo, da je to tako in da se ne moremo spremeniti? Na podlagi lastnih misli in občutkov? Kako lahko verjamemo lastnim mislim, prepričanjem in občutkom, če pa sploh ne vemo in ne razumemo, kako jih ustvarjamo in kje in kako smo se jih dejansko naučili?

Spoznal sem, da se ljudje neprestano izmikamo samo-odgovornosti, zato da bi se lahko osredotočili le na naš ego, torej na naše dobre občutke in naše ideje, prepričanja, preko katerih si jih ustvarjamo. Verjamemo, da so ti občutki nekaj naravnega in nekaj, na kar nimamo vpliva, ter tako prelagamo odgovornost zanje in se jim podrejamo. V resnici pa si jih ustvarjamo sami, ustvarjamo in podrejamo se lastnim energetskim občutkom strahu, vznemirjenja, ljubezni, sovraštva, jeze, itd., brez da bi sploh razumeli kako in zakaj, ter jim tako dajemo večji pomen od fizičnega, praktičnega življenja samega, zato se ne zmenimo za druge, ne zmenimo se za trpljenje drugih, ne zmenimo se za posledice naših dejanj, ki izvirajo iz naše odvisnosti in podrejenosti našim občutkom in prepričanjem in nočemo prevzeti odgovornost zanje, ker tega še nikoli nismo storili in ker se nam zdi veliko lažje, da se prepuščamo občutkom, da nas vodijo, kot pa da bi se morali dejansko usmerjati sami, glede na zdrav razum ter po principu kar je najboljše za vse življenje. S takšnim ravnanjem pa vsak dan dokazujemo in kažemo, da nam ni mar za življenje, za našo resnično vrednoto, da nam ni mar za to, kar resnično obstaja, ker nam je bolj mar za naše misli in občutke, ki so le energijski naboj v nas. Zaradi tega posledično dopuščamo vojne, lakote, revščino, zlorabe, neenakovrednost in vse ostale zlorabe, ki jih vsak človek nosi in dopušča v sebi.

Spoznal sem, da živim v iluziji mojega ega, uma, v iluziji misli, prepričanj, verovanj in občutkov, s čimer zlorabljam življenje in s čimer zapravljam čas s stvarmi, ki niso resnične, ker obstajajo le kot energija v mojih mislih in občutkih, ki si jih ustvarjam. Zato sem se odločil, da se nočem več podrejati samo-ustvarjenim občutkom in vzorcem, katerih povod in cilj nista življenje, ampak iluzija egoizma, energije in uma. Odločil sem se, da iluzijo zamenjam za resnično življenje, kjer bom v vsakem dihu živel kot življenje in podpiral praktično življenje v enosti in enakovrednosti, kot najvišjo in edino resnično vrednoto. To pomeni, da bom v sebi in drugih sprejemal le življenje in nič manj, zato ker vse ostalo ni vredno življenja.

Dan 66 - Občutek sramu in samoobsojanje pred kamero

Dan 65 - Bankirske vojne so odraz vojn vsakega posameznika

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pred in med pisanjem razmišljati o tem, kako veliko moram še pisati, preden bom lahko odpravil vse umske vzorce in odvisnosti od energetskih občutkov in posledično obupavati in se predajati občutku nemoči.

Obvezujem se, da bom vsako misel o tem, kako veliko še moram pisati in vsak občutke 'prevečnost' in nesmiselnosti takoj ustavil in odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril k pisanju v dihu.



Pred kratkim sem gledal dokumentarec o denarju in bankirjih in 'njihovih' vojnah: 

V njem je strnjeno v 45 minutah zelo nazorno razloženo, kako smo skozi zgodovino dopuščali bankirjem, da iz svoje želje po moči in denarju uveljavljajo nadzor nad ljudmi v obliki denarja, ki temelji na dolgu. Zelo priporočam ogled. Pomembno je, da se začnemo zavedati, kako deluje sistem, kapitalizem in kako je osnovan denar, ker ga vsi brezpogojno podpiramo, kot da ne bi bilo boljše rešitve in kot da je s takšnim sistemom vse v redu. Dejstvo pa je, da je trenutni denarni sistem nevzdržen, zlorabljajoč in nedopusten prav zaradi načina, kako je zasnovan.

Bistvo problema je v tem, da je zunanji sistem odraz naše notranjosti, zato se moramo najprej spremeniti navznoter, da lahko spremenimo sistem navzven. Dokler bomo recimo v sebi podpirali pohlep, ki je posledica strahu pred pomanjkanjem in ideje o tem, da je neko živo bitje (človek) večvredno od drugega, potem bomo še naprej podpirali zlorabo življenja in se oklepali starega sistema, namesto da bi končno spregledali, da lahko na našem planetu vsi živimo dostojno in zabavno, brez vojn, lakote in trpljenja.

Kadar se primerjamo z drugimi, koga sodimo ali z njim tekmujemo za prevlado, že s tem ustvarjamo vojno in na koncu se vsi ti naši vzorci, ki jih vsak dan izvajamo, odražajo v svetu v pravih vojnah. Zato je edini način, kako to ustaviti, da bomo lahko živeli v enosti in enakovrednosti drug z drugim, da vse te vzorce v sebi, ki so povezani z energetskimi občutki, ustavimo in odpravimo, da se lahko vedno usmerjamo po zdravem razumu, ob upoštevanju enakovrednosti vseh in tega, kar je najboljše za vse. Za odpravo vseh teh vzorcev pa je potrebna samo-iskrenost, da najprej takšne vzorce v sebi spoznamo in jih nato odpravim s samo-odpuščanjem. Za to pa je potrebno pisanje in dejansko spreminjanje samega sebe skozi vsakodnevno spreminjanje lastnih vzorcev in obnašanja. Dolga leta smo se programirali od staršev, sorodnikov, prijateljev in družbe, kjer smo prevzemali njihove vzorce, ker drugega nismo poznali. Zato bo tudi vrsto let trajalo, da si te vzorce ozavestimo in jih odpravimo. Skupaj bomo to počeli lažje in hitreje, zato vabim vse, da se nam pridružite.

Slovenski Desteni forum
www.desteni.org

www.equalmoney.org

Dan 64 - Wii U in odvisnost od občutkov

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil igralno konzolo Wii U definirati, dojemati kot nekaj večvrednega in bolj zanimivega od ostalih stvari in ji s tem pripeti pozitiven energetski naboj, kjer se ob misli nanjo ali ob igranju iger počutim pozitivno, več kot. Zavedam se, da s tem ustvarjam in sodelujem v umski polarnosti, s čimer se podrejam energetskim občutkom, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da igralni konzoli Wii U ne bom več pripisoval večjega pomena in jo definiral kot nekaj večvrednega, bolj zanimivega in da ji ne bom več pripisoval pozitivnega energetskega naboja, občutkov, ampak se bom usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bežati pred odgovornostmi in opravili tako, da sem se zamotil s pozitivnimi občutki ob igranju iger. Zaveda se in razumem, da s tem samo prelagam opravila, ki jih bom tako ali tako opravil, s čimer v sebi ustvarjam trenje, odpor, občutek lenobe, s čimer se podrejam občutkom in energiji, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da ne bom bežal pred odgovornostmi in opravili in jih prelagal ter se ob tem skrival za pozitivnimi občutki ob igranju iger. Namesto tega se bom usmeril v dihu in opravil delo ter si izpisal in odpravil vse reakcije občutka odpora, lenobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v mislih iskati in razmišljati o stvareh, ob katerih bi doživljal pozitivne občutke, energijo, kadar se počutim nevtralno, 'prazno' ali negativno in kadar si ustvarjam odpor do učenja ali opravljanja opravil, obveznosti. Ko opazim in se zavem, da to počnem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem želim kompenzirati za negativne občutke, namesto da bi le-te odpravil in se usmeril v dihu.

Obvezujem se, da ob negativnih, nevtralnih občutkih ali občutkih, kjer se počutim 'praznega', ne bom več v mislih iskal in razmišljal o stvareh, ob katerih bi lahko občutil pozitivne občutke. Namesto tega se bom osredotočil na dihanje in sedanji trenutek ter preusmeril pozornosti na fizičen svet ter se usmeril po zdravem razumu.

Dan 63 - Pozornost, primerjanje

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati pozornost in družbo, še posebej od žensk, da bi se skozi njihovo potrditev in sprejemanje počutil bolje in hkrati si odpustim, da sem sprejel in si dovolil družabne aktivnosti s prijatelji definirati kot bolj pozitivne, zabavne, kot aktivnosti, ki jih počnem sam ali z neznanci.

Obvezujem se, da aktivnosti, v katerih sodelujejo prijatelji, znanci ne bom več definiral kot pozitivne, bolj zabavne in večvredne in da ne bom več od drugih iskal pozornosti in potrditev, ampak si bom pozornost namenil sam in se usmerjal v dihu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanja do aktivnosti, ki jih bom počel s prijatelji, znanci in jim pripisovati pozitiven naboj ter se jih posledično veseliti in se ob tem počutiti več kot, ter aktivnostim, ki jih bom počel sam pripisovati nevtralen, negativen naboj in se ob njih počutiti osamljeno, manjvredno. Spoznal sem in razumem, da od prijateljev, znancev, ob druženju z njimi, pričakujem pozornost in sprejemanje, pri čemer temu pripisujem pozitiven energetski naboj, kjer se počutim več kot, namesto da bi se usmerjal v dihu.

Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal pričakovanja do prijateljev, znancev, ljudi, da me bodo sprejemali in mi dajali pozornost ter da si ne bom več do aktivnosti, ki jih bom počel skupaj z drugimi ustvarjal pričakovanja po pozornosti in sprejemanju in temu pripisoval pozitiven naboj. Namesto tega se bom usmerjal v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil žensko družbo definirati kot bolj zabavno, zanimivo od moške družbe, ker v tem vidim priložnost, da dobim od njih pozornost in sprejemanje, ob čemer se počutim pozitivno, več kot, ker to dojemam kot dokaz, da sem dovolj dober, zanimiv, večvreden, enakovreden ostalim moškim, s katerimi se primerjam in ob njih počutim manjvrednega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi moškimi, še posebej v družbi žensk, in se ob njih počutiti manjvrednega, ker jih definiram kot lepše, pametnejše, bolj izkušene, bogatejše, močnejše itd. Zavedam se, da s tem ustvarjam in sodelujem v energetski polarnosti uma, kjer skušam ustvarjeno manjvrednost kompenzirati z občutkom večvrednosti ob tem, da dobim pozornost, potrditev, sprejemanje od žensk ali drugih moških.

Obvezujem se, da se ne bom več primerjal z drugimi moškimi in da hkrati ne bom več iskal pozornosti od žensk, zato da bi se počutil večvrednega, enakovrednega. Namesto tega se bom usmerjal v dihu.

Dan 62 - Učenje, izrazna mimika, spomini

Odpustim si, da si nisem dovolil nehati učenje, faks, šolo povezovati s strahom pred neuspehom in posledično s strahom pred preživetjem, sramoto, strahom pred razočaranjem staršev, sorodnikov, prijateljev in strahom pred občutkom manjvrednosti. Spoznal sem in razumem, da sem s tem uspehu pri učenju, faksu, šoli, pripisoval večji pomen kot ostalim stvarem in moj uspeh v življenju in možnost preživetja enačil s tem, ali bom in kako uspešno bom opravil šolo, faks, izpit, s čimer sem si posledično do tega ustvaril strah pred neuspehom in ta strah enačil s strahom pred preživetjem, posledično pa si tudi ustvaril odpor do šole, fakse, učenja, ker teh strahov in občutkov nisem hotel doživljati. Kadar opazim in se zavem, da sem pomislil na učenje, faks in ob tem dobil občutek odpora, strahu, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to vzorec uma, katerega edini namen je, da ustvarja strahove, občutke v meni, s čimer si um/ego zagotovi energijo za preživetje.

Obvezujem se, šole, faksa, učenja ne bom več enačil in povezoval z lastnim uspehom, neuspehom in strahom po preživetju, ampak se bom usmerjal v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil izraze, kretnje in mimiko moje nekdanje partnerke označevati, povezovati, definirati kot prikupne, všečne, ljubke in jim s tem pripisovati pozitiven pomen in energetski naboj in hkrati si odpustim, da sem drugačnim izrazom, kretnjam, mimiki, pripisal nevtralen in manjvreden pomen. Spoznal sem in razumem, da sem s pripisovanjem pozitivnega, večjega pomena njenim izrazom, kretnjam in mimiki samega sebe prepričeval, da je ona zame nekaj posebnega, večvrednega, da mi je usojena in da zaradi teh pozitivnih občutkov želim biti z njo, zato da bi se lahko ob njej skrival pred samo-odgovornostjo in negativnimi občutki, ki sem jih doživljal sam. Kadar opazim in se zavem, da izrazom, kretnjam, mimiki nekdanje partnerke pripisujem pozitiven, večji pomen - se ustavim in diham. Zavedam se, da se skozi takšne misli, vzorce, reakcije želim vrniti v stare vzorce skrivanja pred samim sabo in prelaganja odgovornosti, zato se obvezujem, da izrazom, kretnjam in mimiki nekdanje partnerke ne bom več pripisoval pozitivnega, večjega pomena, ampak bom enakovredno z reakcijo in zanjo prevzel odgovornosti ter jo 

ustavil in odstranil s samoodpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu, tako kot je najboljše za vse.

---

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil spominom, katerim sem dodal pozitiven energetski naboj, pripisovati večji pomen, pomembnost od drugih in se z njimi poistovečati ter si posledično želeti, hrepeneti, da bi spet bilo tako ali da bi doživel kaj podobnega. Zavedam se in razumem, da skozi spomine ponavljam vedno enake vzorce zaradi odvisnosti in podrejenosti od občutkov, ki sem jih dodal spominom in da dokler želim spomine podoživljati, še vedno težim k enakim starim vzorcem, ki so me pripeljali do takšne zasvojenosti z občutki in mislimi in takšne neučinkovitosti in da se s tem še vedno podrejam občutkom, namesto da bi energetske naboje odpravil in se usmerjal v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da si nisem dovolil odstraniti, odpraviti strahu pred popolno samo-iskrenostjo v neki točki, ki jo razdelujem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati in soditi samega sebe ob pogledu na neko točko o sebi in si s tem onemogočati samo-iskren pogled na strukturo vzorca in od njega bežati. Spoznal sem in zavedam se, da se z obsojanjem samega sebe ob pogledu na neko točko o sebi izmikam samoodgovornosti za to, da ugotovim strukturo vzorca in ga odpravim, odpustim, da ga ne bom več ponavljal in ga nadomestil z zdravim razumom in samo-direkcijo v skladu s tem, kar je najboljše za vse.

Obvezujem se, da se ne bom več obsojal in sodil ob pogledu na neko točko o sebi in ter se ob tem počutil manjvredno in sramotno, ampak si bom dovolil v dihu pogledati, razdelati in ugotoviti strukturo vzorca ter ga odpraviti, odpustiti s samoodpuščanjem in ga nadomestiti s samodirekcijo po principu zdravega razuma in v skladi s tem, kar je najboljše za vse.