Dan 217 - Za dostojno življenje vseh v 2015!

Danes je zadnji dan leta 2014, ko v tretjem tisočletju po zadnjem štetju še vedno podpiramo in dopuščamo družbeni sistem, v katerem ni poskrbljeno za dostojno življenje vseh, kljub vsej silni tehnologiji, s katero lahko ustvarjamo takšno izobilje, da lahko brez večjega napora tudi cel svet uničimo. Zgolj zato, ker se podrejamo čustvom, kot so nerazumna želja in poželenje po prekomernem posedovanju denarja in materialnih dobrin. Zato je naša odgovornost, da se prenehamo podrejati lastnim čustvom in se uskladimo s temeljnim Principom delovanja, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu.

Tudi v novem letu bom v vsakem dihu življenja stremel k temu, da samega sebe uskladim s Principom in z lastnim zgledom pomagam ustvariti svet, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno in kjer bodo vse zlorabe življenja preprečene.

Za dostojno življenje vseh v 2015!

Dan 216 - O naraščanju živčnosti in sodbah skodelice ter osebe

Danes sem prevajal nek dokument in po parih urah dela sem opazil, kako postajam vedno bolj živčen, ker sem si ustvaril odpor. Med delom sem namreč začel razmišljati o tem, da že dovolj časa prevajam in da se lahko zdaj ustavim in se grem zabavat ali počet kaj drugega. Na tak način sem se sabotiral, ker se nisem več usmerjal v dihu ampak sem pustil mislim in posledičnim čustvenim energija, da me usmerjajo. Zato bom pisal o tem vzorcu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sabotirati samega sebe z mislimi, da sem po določenem času že opravil dovolj dela za danes, da se mi več ne da, da je delo dolgočasno in da zdaj lahko počnem še kaj drugega. Ko opazim in se zavem, da ob nekem delu razmišljam o tem, da je dolgočasno in nezabavno, da sem že dovolj naredil in da lahko sedaj preneham in počnem kaj drugega, kar dojemam kot bolj zabavno - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s takšnim razmišljanjem sabotiram in podlegam umu in čustvenim reakcijam, da me prevzamejo in usmerjajo, namesto da bi se usmerjal sam po zdravem razumu in dokončal, kar počnem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, kdaj bom med delom začel razmišljati o tem, da je delo dolgočasno in da bi se raje zabaval. Obvezujem se, da bom ob tem vedno ustavil in zadihal, naredil kratek premor s tem, da bom šel nekaj popit ali kaj podobnega in se nato usmeril nadaljevati z delom, dokler ga ne bom končal oz. dokler ne bom fizično utrujen ali dokler bo to primerno.

---

Opazil sem, kako različno dojemam dve skodelici za čaj zgolj zato, ker ima prva sive lise, druga pa črne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil skodelici drugače dojemati, črno-belo kot bolj privlačno in sivo-belo kot manj, zgolj zaradi barve, in si ob tem ustvarjati čustvo odpora/zavračanja do sive-bele in željo do črno-bele. Ko opazim in se zavem, da stvari sodim glede na barvo in si ob tem ustvarjam misli in čustva - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem samodejno in brez potrebe ali koristi podrejam umsko-čustvenim reakcijam. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari sodil glede na barvo, namesto tega bom na vse sodbe, ki jih bom zaznal, izrekel samo-odpuščanje in se usmeril v zavedanju, da so vse barva zgolj barve in se osredotočil tudi na druge fizične lastnosti stvari, kot so tekstura, sestava, vrsta materiala in podobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sivo barvo definirati kot dolgočasno, umazano, depresivno, grdo. Ko opazim in se zavem, da sivo barvo sodim kot dolgočasno, umazano, depresivno in grdo - se ustavim in diham. Zavedam se, da si z ustvarjanjem takšnih občutkov zgolj meglim realen pogled na stvari, kjer si posledično ustvarjam odpor in željo glede na barvo in se temu brez potrebe podrejam in s tem omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sive barve ne bom sodil in definiral kot dolgočasne, depresivne in grde. Namesto tega jo bom videl zgolj kot barvo, enakovredno vsem ostalim barvam.

---

Prav tako sem opazil, da imam do določenega znanca odpor, da se nočem z njim družiti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do osebe X ustvarjati odpor, zavračanje in jo soditi kot manjvredno, ker jo sodim kot neodgovorno in zlobno zaradi stvari, ki jih je ta oseba počela v preteklosti. Zavedam se, da s tem, ko to osebo tako dojemam, sam ustvarjam zlorabo, ker se ne postavim v njeno kožo in se do nje vedem večvredno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da osebe X ne sodim kot manjvredne in da si ne ustvarjam odpora do druženja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se oseba X spet začela obnašati neodgovorno in da bi zato jaz moral prevzeti odgovornost, da se ukvarjam s posledicami, ki bi jih oseba X povzročila. Ko opazim in se zavem, da me je strah osebe X zato, ker me je strah, da bi moral jaz prevzeti odgovornost za morebitne posledice, ki bi jih ta oseba lahko povzročila - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah nepotreben, ker si vedno lahko zaupam, da se bom usmeril tako, da bom prej ali slej stvar ustrezno usmeril in da tako ali tako ne morem biti odgovoren namesto nekoga drugega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom zavedal, da je nesmiselno in nepotrebno, da bi me bilo strah pred nekimi posledicami, ki bi jih lahko povzročila oseba X in s katerimi bi se moral tudi jaz ukvarjati. Namesto tega se bom usmerjal v dihu glede na trenutno stanje in gradil na samozaupanju, da se lahko na vsako situacijo ustrezno odzovem po zdravem razumu in brez čustvenih reakcij.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil osebo X soditi kot manjvredno, hudobno in neodgovorno zato, ker se je do osebe Y obnašala nesprejemljivo, in to jemati kot izgovor za to, da lahko osebo X sodim in obravnavam manjvredno. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal izgovorov, s katerimi bi opravičeval moje sodbe do osebe X.

Odpustim si, da si nisem dovolil sprejeti osebe X kot meni enakovredne, brez kakršnihkoli sodb in obsojanj. Zavedam se, da so vse umsko-čustvene sodbe sebične in nepotreben, ker zaradi njih ne sprejemam ljudi in stvari takšnih, kot so v resnici v danem trenutku. Zato se obvezujem, da bom popolnoma sprejemal osebo X kot sebi enakovredno, brez sodb in obsojanj.

Dan 215 - Strah pred posledicami dejanj drugih in še kaj

Izpisal bom nekaj reakcij, ki sem jih zaznal med današnjim dnem. Prva se nanaša na moje sodbe in strahove ob tem, ko oseba X uporablja droge:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, ker kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi kajenje trave kot neodgovorno in to jemati za izgovor, da lahko sodim X kot vzrok za moje čustvo jeze.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jeziti se na X, ker kadi travo. Spoznal sem in zavedam se, da nima nobenega smisla, da sodim in se jezim na X, ker se s tem zgolj podrejam svojim čustvenim reakcijam, namesto da bi se usmeril v dihu. Ko opazim in se zavem, da X kadi travo - se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek hodi skozi svoje proces posledic in prevzemanja odgovornosti zanje in da lahko jaz pri tem zgolj pomagam z lastnim zgledom in se učim na napakah drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nisem jezen na X, če kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za moj strah pred tem, da bi moral jaz prenašati neprijetne posledice, ki jih lahko ima trava na X in name. Ko opazim in se zavem, da krivim X za strah pred negativnimi posledicami kajenja trava - se ustavim in diham. Zavedam se, da si ta strah ustvarjam brez potrebe, ker ni ne koristi, saj se z njim delam le živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred morebitnimi negativnimi posledica tega, da X kadi travo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem odgovoren za posledice tega, da oseba X kadi travo. Zavedam se, da je oseba X sama odgovorna za posledice svojih ravnanj in da ja zanje niti ne morem odgovarjati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom domišljal in verjel, da sem jaz odgovoren za posledice kajenja trave osebe X, saj se je ta oseba sama odločila, da sprejema posledice.

Druga reakcija je v povezavi s predlogom kolega, da bi posnel in začel snemati video dnevnike, ker so bolj učinkoviti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do snemanja video dnevnikov (vlogov), ker se ob njih sodim kot ne dovolj dober/učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se ob snemanju vlogov kot neučinkovit in ne dovolj dober.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ob snemanju vlogov počutiti se manjvredno in osramočeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se izgovarjati, da se počutim manjvredno in osramočeno zato, ker me bodo drugi sodili. Zavedam se, da sodbe drugih nimajo nikakršne zveze z mano, ker so izraz njihovih predsodkov, ne mojih. Zato se obvezujem, da se ne bom več za svoje sodbe samega sebe in čustva sramu izgovarjal na sodbe drugih. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da ne dopuščam, da bi samega sebe sodil in si ob tem ustvarjal čustva stramu in manjvrednosti, ker to nima nobenega smisla in ker se s tem dejansko zlorabljam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore za to, da ne bi posnel vloga. Zavedam se, da se s tem podrejam lastnim strahovom in miselnim vzorcem, s katerimi se omejujem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom iskal in se podrejal izgovorom za to, da ohranjam svoje strahove in samoomejitve. Namesto tega se bom usmeril v dihu in v razumni in zdravorazumski meri naredil točno to, česar nočem in česar si ne upam zato, da odpravim svoje samoomejitve, ker so te banalne in nesprejemljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se strahu, da me bo nekdo videl in se mi smejal, ko bom snemal vlog na prostem in da me bo nato sram. Zavedam se, da se mi lahko popolnoma vsi smejijo in me čudno gledajo med tem, ko počnem karkoli, pa to še vedno ne bo imelo nobene neposredne zveze z mano ampak z njihovimi predsodki in sodbami, zato se mi ni potrebno obremenjevati s strahom pred tem, da bi se to zgodilo, ker itak nima veze, tudi če se. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in se podrejal strahu pred tem, da bi se mi ljudje smejali in me čudno gledali, ko snemam vlog na prostem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno. Ko opazim in se zavem, da sodim snemanje vloga na prostem, kjer z iztegnjeno roko držim telefon pred sabo in se snemam ter govorim samemu sebi v kamero, kot čudno, smešno, noro, čudaško, neprimerno, zblojeno - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da se oklepam teh sodb in definicij, ker si si s tem ustvarjam čustvo sramu in manjvrednosti, ki mi nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom sodil snemanja vloga na prostem ko nekaj čudnega, smešnega, norega, čudaškega, neprimernega, zblojenega. Namesto tega se obvezujem, da bom to videl kot zgolj snemanje vloga in nič več.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da bi se to zgodilo, tudi če bi počel neke ekstremne in neumne stvari, kaj šele kaj pametnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne ustvarjam več strahu pred tem, da bi se mi vsi smejali in me imeli za norca in da zato v družbi ne bi bil sprejet kot enakovreden človek, ker tako sprejet že itak nisem tudi zaradi sodb drugih.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da je strah zgolj začasno čustvo, ki zbledi po tem, ko spoznam, da sem še vedno tu, čeprav sem se soočil s tem, česar me je prej bilo strah. Zato se obvezujem, da se bom vedno soočil s strahom tako dolgo, da si dokažem, da sem še vedno tu, kljub strahu, ker bom tako praktično spoznal, da je strah nepotreben in da se mu je nesmiselno podrejati.

Ko bom naslednjič snemal vlog na prostem in opazil, da bi nekdo prihaja na proti ali se mi bliža in da me postaja strah njegovih morebnitnih sodb in da se sam sodim - bom enostavno pustil strahu, da se izprazni in se osredotočil na snemanje vloga v zavedanju, da se mi v nobenem primeru ne more nič zgoditi in da ne bom v nobenem primeru ničesar izgubil, kvečjemu pridobil samozavest in samozaupanje, ko bom praktično videl, da sem še vedno tu, kljub temu da je nekdo šel mimo mene med snemanjem vloga in slišal kaj govorim in si mislil, se smejal, metal po tleh, mršil, me zmerjal, sodil, preklinjal, zavračal  ter čustveno reagiral kolikor ga je volja. Jaz bom še vedno tu, snemal vlog in odpravljal svoje samoomejitve in postajal bolj samodirektiven, z več samozaupanja v to, da sem zgolj in le jaz tisti, ki se sodim, če že, in da se mi sploh ni treba, ker je to nesmiselno, neuporabno in nesprejemljivo, ker je samoomejujoče in mi preprečuje, da bi se sproščeno izražal v skladu s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na mestu drugega.

Dan 214 - Kritično razmišljanje in vzgoja

Danes sem skoraj cel dan pomagal na kolinah, kjer smo po starem kmečkem običaju dva prašiča pretvarjali v klobase in kar je še podobnega. Na žalost še vedno živimo v svetu, kjer moramo drug drugega jesti, da lahko obstajamo, vendar se v to temo ne bom spuščal, ker je še preveč daljnosežna. Na mestu pa je vsekakor nujnost spoznanja, da ljudje pojemo preveč mesa in da s tem dopuščamo zlorabo živali, ker jih vzgajamo tovarniško in obravnavamo kot objekte, namesto kot nam enakovredna živa bitja. Znanstvenih dokazov za to, da je vsakodnevno uživanje mesa škodljivo zdravju, je na pretek, a kaj ko se izgovarjamo na to, da je mesna industrija velik biznis. Prav tako ne pomaga, da se ljudje pri hranjenju podrejamo čustvenim željam in poželenjem, ki so prerasle v navade, namesto da bi se prehranjevali tako, da bi s hrano čim bolj podprli naše telo. Seveda imamo vsi malo drugačna telesa, zato je edina rešitev za zdravo prehrano ta, da vsak v samo-iskrenosti sam razišče, kaj njegovo telo najbolj podpira pri tem, da ohranja moč in zdravje. Vsekakor pa obstaja tudi ogromno dokazanih spoznanj in smernic o tem, kako lahko ljudje vitalnost in zdravje ohranjamo. Ena teh je točno ta, da jemo meso samo občasno, recimo dvakrat do trikrat na teden. S tem si ne bi zgolj izboljšali zdravje, temveč tudi zelo zmanjšali potrebo po proizvodnji mesa in s tem zmanjšali zlorabo živali, saj bi jim lahko zagotovili dostojno življenje tudi na prostem, ker jih ne bi bilo treba vzgajati toliko hkrati. Na to temo nas čaka še veliko samo-iskrenosti in samo-korekcije po Principu: ne obravnavaj (ignoriraj) drugi tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. To seveda velja tudi za živali in rastline.

Tam sta bila tudi mlajša bratranec in sestrična (oba mlajša od 10 let). Zanimivo je opazovati, kako otroci privzemajo navade in vedenje iz naše družbe in kako velik vpliv nanje imajo televizijska in druga propaganda. Na primer: igrala sta se z igračami in bratranec je imel več likov, s katerimi je uprizarjal medsebojni boj, kot je to videl v risankah. Tudi sam se spomnim, kako sem se včasih igral na način, kjer uprizarjam bojevanje. Vprašal sem ga, zakaj se liki bojujejo med sabo. Odvrnil je, da zato, ker se to dogaja v risanki. Nato sem ga vprašal, če ve, zakaj se sploh bojujejo. Povedal je, kar sem pričakoval in kar bi kot otrok verjetno rekel tudi sam: "dobri se borijo proti zlobnim". Poskusil sem ga spodbuditi h kritičnemu razmišljanju: "Zakaj pa bi se sploh borili med sabo, je to smiselno?". Odgovoril je nekako takole: "Dobri morajo napasti zlobne." Nisem ga več spraševal, zakaj. Po sebi sodeč bi včasih rekel, da zato, ker so zlobneži pač zlobni in jim je treba sprašiti rit, da ne bodo več poredni. Nato sem vprašal: "Kako pa veš, kateri so dobri in kateri zlobni?". Odgovoril je: "Zlobni so temni, dobri pa svetli." Z odgovorom nisem bil zadovoljen: "Pa lahko res dobre od zlobnih ločimo po barvi? Kaj pa, če se temni prebarva na svetlo? Kako veš potem, kdo je dober in kdo zloben?". Bratranec se je zasmejal. Verjetno je videl nerodnost, ki ob tem nastane, saj situacija ni več tako črno-bela.

Zgornji primer je zelo dober pokazatelj tega, kako otroci brezpogojno sprejmejo, kar vidijo okrog sebe, na TV in drugod, brez da bi o tem že znali samostojno kritično razmišljati. Tega se ljudje, ki izkoriščajo izobraževanje in multimedijsko propagando za sebične koristi, zelo dobro zavedajo. Zato odvračajo otroke in ljudi od kritičnega razmišljanja in vsiljujejo čim več takšnih "učnih vsebin" in vedenjskih vzorcev, ki jim bodo v korist. Tako recimo stremijo k vzgoji otrok v ljudi, ki brezpogojno sprejemajo, da obstajajo "dobri" in "slabi" in da imajo "dobri" pravico "slabe" napadati, ker je to nekaj vsakdanjega, saj se dogaja celo v risankah. Tako je vse, kar morajo kabalisti storiti, kadar želijo napasti neko državo (ker si želijo prilastiti njene naravne dobrine, kot je recimo nafta), to, da tam živeče ljudi skozi medije prikažejo kot "slabe", kot teroriste, "naše" ljudi, ki jih bodo (in "morajo") napasti, pa kot "dobre". Ljudje se seveda s tem strinjamo, ker smo tako navajeni "iz risank", in že smo v vojni za svetovni "mir" in "demokracijo". Primer je seveda poenostavljen, ampak točno tako se v resnici izrabljata "vzgoja" in propaganda (s strani elitnih sebičnežev), da se z njima množice pripravi do tega, da pogosto sprejmemo zlorabo življenja, ker ne znamo kritično razmišljati, saj nas tega bolj ali manj namerno niso naučili.

Zato je najbolj pomembno za vsakega posameznika, da se naučimo samo-iskrenega in kritičnega razmišljanja ter upoštevanja dejstev in posledic, ki jih povzročamo z dejanji in apatijo. Le tako lahko pridemo do spoznanja, po kakšnem principu se moramo vsi ravnati, da bomo lahko drug drugemu zagotovili dostojno in zabavno življenje. To tudi vodi v sprejemanje samo-odgovornosti za to, da sami z lastnim zgledom k temu čimbolj pripomoremo. Vsi smo odgovorni, da najprej prevzamemo odgovornost zase in nato še za cel svet, da ne dopuščamo več zlorab in vzgoje, kjer se otroke baše z golimi nepomembnimi informacijami, namesto da bi se jih učilo kritičnega razmišljanja, samoiniciativnega raziskovanja in temeljnih, praktičnih principov življenja, ki so vsem v korist.

Otroke je poleg kritičnega razmišljanja, ki je ključnega pomena, potrebno učiti tudi to, v kakšnem stanju je družba (da se otroci zavedajo, kje in kaj so problemi, ki jih je potrebno rešiti) in kako delujejo njeni sestavni deli, kot npr.: parlament in državne ustanove, banke, vzdrževalni sistemi (elektrika, komunala, zdravstvo...). Smešno in nesprejemljivo je, da po srednji šoli znamo izračunati integral, ne vemo pa, kako se na banki vzame posojilo ali kako se izvoli poslanca. Le zakaj? Komu ni to v interesu? In koga lahko krivimo za to, da je temu tako? Samega sebe, ker do zdaj nikoli nismo zares o tem razmišljali in enakovredno prevzeli odgovornost za to, da ustvarimo družbeni sistem, v katerem bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Čas, da to storimo, je bil že včeraj.

Dan 213 - Sram in čakalne vrste

Danes nisem delal urnih zapiskov aktivnosti. Večino dneva sem bil zdoma in rokoval s praktičnimi opravili, čeprav bi si iskreno povedano lahko tudi našel čas za zapiske, čeprav sem si v glavnem tudi vse zapomnil in po njih niti ni bilo potrebe.

Pri obisku zdravnika sem samega sebe presenetil, ker skoraj nisem reagiral s čustvom sramu (zgolj za moment, nakar sem naredil korekcijo) ob situaciji, ob kateri bi me v preteklosti bilo precej sram. Med čakanjem, da me pokličejo v ordinacijo, sem namreč bral knjigo in nisem pričakoval, da bom tako hitro poklican. Ko sem zaslišal svoje ime, sem presenečeno reagiral z nerazumnim čustvom strahu pred tem, da se bom prepočasi odzval in da me bodo drugi zato nejevoljni. Zato sem hitro vstal in vstopil v ordinacijo ter sel na stol in pozabil zapreti vrata za sabo. Sestri je to šlo v nos, zato je vprašala: "Kaj pa vrata, imate rep?" Na tem mestu bi me včasih bilo precej sram, zdaj pa sem se takoj odzval in šel zapret vrata ter se ob tem še pošalil na svoj račun: "Saj res, pardon. Nimam las, imam pa rep." Nato sem sel nazaj, v roki pa sem držal še papir, ki sem ga uporabljal kot zaznamek za knjigo, ki sem jo pred tem že vtaknil v torbo. Zdravnik je mislil, da imam v roki izvid, jaz pa tudi, zato je iztegnil roko, da mu ga podam in to sem tudi storil. Ko je prebral par besed, mi ga je izročil nazaj in rekel "Ah, sem mislil da imate kakšen izvid." Jaz sem odvrnil "Ja saj..." in ob tem ugotavljal, da je to nekaj povsem drugega. Tudi ob tem bi me včasih bilo sram, ker bi se sodil, da sem izpadel neumen. Zdaj pa sem zgolj segel v torbo po resnični izvid in pripomnil, da sem tudi sam zmotno mislil, da mu dajem izvid.

Ko sem zdaj takole obnavljal dogodek, sem opazil reakcijo strahu pred tem, da bom prepočasen. Tega takrat nisem opazil, zato lahko sedaj zanjo prevzamem odgovornost in si zapišem korekcijo, da se bom naslednjič v podobni situaciji odzval bolj razumno, zbrano in sproščeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli reagirati s strahom pred tem, da se bom prepočasi odzval in se hkrati soditi, da se prepočasi odzivam, ko sem zaslišal svoje imel ob klicu v ordinacijo. Ko opazim in se zavem, da reagiram s strahom pred tem, da bi se prepočasi odzval in/ali da se sodim, da sem prepočasen in se zato delam živčnega - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da reagiram s strahom ob tem, ko zaslišim svoje ime, ko me nekam pokličejo, ker se s tem zgolj delam živčnega in sem posledično zmeden. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom reagiral s strahom pred tem, da se bom prepočasi odzval, kadar bom zaslišal svoje ime, ko bom nekam poklican. Namesto tega bom vdihnil in se usmeril sproščeno in stabilno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi druge ljudi kot sebične in nesramne, kadar se ne odzovejo takoj in kadar se mi zdi, da so prepočasni, kadar so nekam poklicani in so pred mano v vrsti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti druge, ki so pred mano v vrsti, za moje čustvo neučakanosti in nestrpnosti, ker moram stati v vrsti in čakati na druge pred mano. Ko opazim in se zavem, da sem živčen in nestrpen, ko čakam v vrsti druge, da opravijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da se delam živčnega in nestrpnega s tem, da razmišljam o tem, kako zgubljam čas in kako so drugi krivi za moje čustvo nestrpnosti in živčnosti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal čustva živčnosti in nestrpnosti in krivil druge zanj, ter da ne bom razmišljal o tem, da zgubljam čas, ker mi to v nobenem primeru ne koristi. Namesto tega bom pozoren na svoje dihanje in na to, če lahko kako pripomorem k lažjemu delu ali pa če lahko kako pomagam pri tem, da razvedrim ljudi s pogovorom, da odvrnem pozornost od živčnosti in nestrpnosti.

Dan 212 - Subtilne a pomembne reakcije

Zapis dnevnih aktivnosti:

9:50h- vstajanje, zajtrk
10- hišna opravila
11- pregled mailov, učenje besedišča s programom TechnoTutor
12- druženje s partnerko, poslovni pogovor, kosilo, poslušanje izobraževalnega intervjuja, trgovina
15- služba
22- pregled mailov, pisanje dnevnika

Danes zjutraj sem se pri vstajanju opazoval, kako začnem razmišljati o aktivnostih, še preden vstanem. S tem si nato ustvarjam tudi odpor do vstajanja, na kar sem že pisal samo-korekcijo. Danes zjutraj sem jo tudi apliciral, tako da sem ustavljal misli in dihal, vendar še vedno nisem vstal takoj, ko sem se zbudil, ampak sem še slabo uro malo dremal. To moram odpraviti, saj se s tem podrejam čustvu odpora, namesto da bi se takoj usmeril v dihu, brez nepotrebnega razmišljanja in ustvarjanja čustvenih reakcij do aktivnosti vstajanja.

Po pregledu dneva nisem zaznal večjih čustvenih reakcij. Zavedam pa se, da sem imel več manjših, subtilnih čustvenih reakcij, ki jih prav tako ne gre spregledati, saj izražajo momente, v katerih nisem bil samo-direktiven in sem se avtomatično (kot robot) podrejal tem čustvom in si dopustil, da me za trenutek vodijo. Sem pa tudi hkrati delal že delal korekcijo.

Recimo pri pomivanju posode sem najprej začutil rahel odpor, ko mi je partnerka rekla, če jo lahko jaz pomijem. Vendar sem se hitro usmeril in jo pomil.

V trgovini sem si dopustil, da me vodi čustvo poželenja in vznemirjenja ob tem, ko sem šel pogledat določene igrače, do katerih sem čutil željo po tem, da bi jih kupil zgolj zato, da bi se počutil bolj veselo. To je seveda zabloda, ker saj svoje počutje pogojujem s tem, kaj kupim in kaj imam. Ravno zaradi tega občutka je večina ljudi v današnjem kapitalizmu tako zaslepljena z nakupovanjem in materializmom: zaradi kratkotrajnega občutka sreče, vznemirjenja in moči, ko nekaj kupimo. To ni sprejemljivo, ker s tem zlorabljamo sebe, druge in planet, ker dopuščamo tak sistem, v katerem so profit in osebna sebična čustva bolj pomembna od samo-odgovornosti in zagotavljanja dostojnosti življenja za vse.

Prav tako sem še vedno reagiral z občutkom vznemirjenja ob pogledu na določene ženske, ki so se mi zdele seksualno privlačne. Odprava podrejanju seksualnim energijam zahteva odločno in vztrajno samo-direkcijo, ki mi jo v takšnim navidezno nepomembnih in kratkih trenutkih, ko opazim ali pogledam za neko žensko, še vedno manjka. Ob takšnem ravnanju namreč presojamo soljudi in jih zlorabi za namen lastne seksualne vzburjenosti, kar je sebično in prav tako vodi v zlorabo, ki jo dopuščamo recimo v obliki seksualizacije in opredmetenja žensk ter zlorabe žensk v pornografski industriji ali v propagandi izdelkov, kjer se ženske namerno izrablja zato, da privabljajo poglede in zanimanje moških, ki se podrejamo svojim sebičnim seksualnim energijam. Seveda velja podobno za oba spola in vsi ljudje smo enako odgovorni, da to podrejanje seksualnim energijam in posledični sebični zlorabi soljudi naredimo konec, ker je to nesprejemljivo, saj se ob tem obnašamo kot organski roboti brez samo-direkcije.

Obvezujem se, da bom za omenjene reakcije izvajal korekcijo v praksi tako, da ne bom več sodeloval v miselnih vzorcih, s katerimi se posledično začnem podrejati omenjenemu vedenju in samo-ustvarjenim čustvom. Tudi tako, da si bom reakcije odpuščal v momentu, ko jih zaznam.

S tem bom danes pisanje zaključil.

Dan 211 - Užaljenost

Zapiski za današnje aktivnosti.

9h- vstal in se obril
10- poslušal samo-podporni intervju, pregledal maile
11- maili, zajtrk, opravek v mestu
12- pogovor s partnerko, priprave v zvezi s poslovnimi aktivnostmi
13- kosilo in igranje iger, poslušanje izobraževalnega intervjuja
15- izobraževanje, delo v sklopu samopodpornega tečaja
16- poslušanje video intervjuja
17- poslušanje izobraževalnega intervjuja in druženje
19- večerja, brskanje po spletu
20- spletni meeting za samopodporo in izobraževanje
21- pisanje samo-podpornega dnevnika

Danes sem pri pogovoru s partnerko precej čustveno odreagiral, zato si bom izpisal ta dogodek.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odreagirati z užaljenostjo, ko je moja partnerka odreagirala z zavrnitvijo na nekaj, kar sem ji želel predstaviti in da sem to jemal osebno, kot zavrnitev mene in tega, k čemur stremim. Ko opazim in se zavem, da zavrnitev in/ali čustveno reakcijo moje partnerke jemljem osebno in se ob tem počutim užaljeno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da moram vedno biti pozoren na to, da ne jemljem zavrnitve in čustvenih reakcij drugih osebno in kriviti drugih zato, kako sam čustveno odreagiram. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom zavrnitev/ne strinjanja in čustvenih reakcij moje partnerke in drugih jemal osebno in da bom takrat, ko bom opazil drugega čustveno reagirati, preusmeril svojo pozornost na lastno dihanje in na to, da se stabilno usmerjam in še sam ne reagiram čustveno, kot na primer z užaljenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati pričakovanje, da moja partnerka ne bo čustveno reagirala, ker oba veva, da je to nesmiselno. Zavedam se, da je takšno pričakovanje nerealno, ker sva oba v procesu odstranjevanja čustvenih reakcij. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal pričakovanj do tega, da moja partnerka ne bo reagirala. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na lastno dihanje in vzpostavljanje samo-zaupanja in stabilnosti, ne glede na to, kako drugi odreagirajo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil partnerko soditi kot nerazumno in neodgovorno, ker je odreagirala čustveno. Ko opazim in se zavem, da partnerko sodim kot nerazumno in neodgovorno, kadar reagira čustveno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam nepotrebno sodbo, v kateri sebe postavljam v superioren ali inferioren položaj, kadar sodim sebe. Zato se obvezujem, da ljudi, ki čustveno reagirajo (kot tudi sebe), ne bom več sodil kot nerazumne in neodgovorne in zato manjvredne. Namesto tega se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da sem sam stabilen, da sam čustveno ne odreagiram, kadar vidim, da to počnejo drugi, in da podprem druge pri tem, da jim pomaga pri odpravi čustvene reakcije, tako da se postavim v njihovo kožo in predlagam rešitev.

Dan 210 - Samo-iskreno samo-usmerjanje

Danes sem prvi dan zapisoval, kaj sem vsako uro počel:

10h - vstajanje, igranje iger na Wii U
11h - branje mailov, pogovor s poslovnim partnerjem, branje knjige
12h - uporaba programa TechnoTutor, menjava žarnice na avtomobilu
13h - poslovno kosilo, poslušanje izobraževalnih avdio intervjujev
15h - služba
22h - branje novic in sprostitev, deljenje samo-podpornih dnevnikov so-Destonijcev, pregled mailov
23h - pisanje dnevnika in priprava na spanje

Glede umsko-čustvenih reakcij lahko identificiram kar nekaj primerov, kjer nisem bil popolnoma samo-direktiven in sem se podrejal čustvom. Recimo zjutraj se mi "ni dalo" takoj vstati, ker vedel, da me čaka veliko stvari za opraviti in ker sem posteljo dojemal kot bolj udobno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj zjutraj, ko se zbudim, razmišljati o tem, kaj vse me čaka in kako je postelja bolj udobna. Ko opazim in se zavem, da razmišljam o opravkih, ko se zbudim - se ustavim in diha. Zavedam se, da si s tem zgolj ustvarjam odpor pred vstajanjem in občutek obremenjenosti, namesto da bi preprosto dihal, se vstal in užival v jutranjem prebujanju fizičnega telesa. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da zjutraj ne bom razmišljal o stvareh, ki me čakajo, namesto tega bom pozoren na dihanje in prebujanje/ogrevanje telesa in se bom takoj vstal in poskrbel, da mi je v telesu udobno. Šele potem bom preveril, s katerim opravilom lahko začnem širiti obzorja in veščine.

Pri menjavi žarnice na avtomobilu mi je pomagal znanec, do katerega sem zaznal čustvene reakcije obsojanja in nezaupanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno glede na pretekle spomine nanjo. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X kot manjvredno, neodgovorno in nezaupanja vredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam zlorabo, ker osebi ne dam priložnost v vsakem trenutku, da postane bolj samo-direktivna in samo-odgovorna. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom osebo X sprejemal takšno kot je ne sodil ali presojal. Namesto tega jo bom podpiral, da se osvobodi svojih samo-omejitev in da postane kar se da efektivno živo bitje, kot bi želel, da nekdo podpira mene, če bi bil sam na njenem mestu.

Prav tako sem opazil čustveno reakcijo in sodbe na osebo, ki je kadila marihuano.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi osebo X in biti jezen nanjo, ker kadi marihuano. Ko opazim in se zavem, da sodim osebo X in sem jezen nanjo, ker kadi marihuano - se ustavim in diham. Zavedam se, da s sojenjem in presojanjem ne bom ničesar spremenil, ker s tem nisem nikomur v podporo, niti ne sebi, ker sem čustveno nestabilen, namesto da bi se usmerjal v dihu. Zato se obvezujem, da ne bom več sodil osebe X ali katerekoli druge, ker kadi marihuano ali uživa droge, ker je to sebično ne nekonstruktivno. Namesto tega se obvezujem, da bom osebo X sprejel v trenutku, kakršna je, se postavil v njeno kožo in stal v podporo z lastnimi primeri, kako lahko vsakdo preseže svoje (čustvene) odvisnosti in samo-omejitve in postane bolj osvobojen in samo-direktiven človek.

Na poslovnem kosilu sem kravato v roza barvi, na katero sem čustveno reagiral s sodbo, da je ta barva otročja, sramotna.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kravate in oblačila v roza barvi soditi kot neprimerna in sramotna za moškega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati občutek sramu, kadar nosim roza oblačila.
Ko opazim in se zavem, da roza oblačila (kravato) sodim kot otročjo in sramotno - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne definicije nepotrebne in nesmiselne in da se mi ni potrebno bati reakcij drugih, kadar nosim roza oblačila, ker razumem, da me oblačila ne definirajo. Zato se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da roza oblačil (kravat) na moških ne bom sodil in presojal kot otročja, neresna in sramotna in da se ne bom več ustvarja občutka sramu ob tem, ko bom nosil roza oblačila (kravato) z zavedanjem, da me oblačila in barve ne definirajo in da so reakcije drugih zgolj izraz njihovih lastnih sodb, kar lahko uporabim za to, da izpostavim problem nepotrebnega in neprimernega sojenja in čustvenih reakcij.

V službi nisem imel izrazitih reakcij, je pa res, da sem bil včasih nekoliko nervozen in obupan, kadar nisem točno vedel, kako naj rešim problem.

Po službi sem se malo "sprosti" z branjem novic o igrah. To v resnici ni bilo sproščanje, ker sem pri tem sodeloval v čustvenih energijah vznemirjenja. To čustvo je doseglo vrhunec, ko sem opazil znižano ceno za igro, ki jo že dalj časa spremljam. Takoj sem nato želel kupiti in ko sem prišel do plačila, sem se ustavil in malo zamislil. Trenutno namreč nimam veliko denarja, prav tako mi ta igra sploh ni posebej zanimiva. Ugotovil sem, da sem jo želel imeti predvsem zato, ker jo vsi tako hvalijo in obožujejo. Po samo-iskreni oceni sem hitro ugotovil, da nima nobenega smisla, da jo kupim, ker bi s tem zgolj sledil svojemu pozitivnemu čustvu vznemirjenja ob tem, ko kupim nekaj novega, čeprav tega sploh ne potrebujem in niti nimam resnične želje/zanimanja, da bi to imel. Tako sem v trenutku izvedel praktično samo-korekcijo, zadihal in sprostil čustvo vznemirjenja in poželenja in preklical nakup.

Tako, jutri nimam službe in bom imel še več časa za koristno samo-usmerjanje. Zdaj grem pa počasi spat.

Dan 209 - Biti zgleden v praksi

Da lahko kar se da učinkovito pričnemo usklajevati samega sebe in svoje življenje s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu - se moramo samo-iskreno opazovati v vsakem vdihu in izdihu, skozi ves dan. Tako enkrat dnevno, recimo na koncu dneva, naredimo pregled tega, kaj smo čez dan počeli in s kakšnim namenom. Je bil namen sebičen ali smo naredili vse za to, da bi pomagali ustvariti svet, v katerem je dostojno življenje vsem zagotovljeno?

Odločil sem se, da si bom začel vsak dan zapisovati v beležko za vsako uro, kaj sem počel in zakaj, da bo tako lahko na koncu samo-iskreno ocenil, kje sem še egoističen in kje se omejujem z nekimi samo-omejujočimi (čustvenimi) vzorci, da se bom lahko popravil in razbremenil le teh z uporabo samo-odpuščanja in samo-korekcije, kar bom najprej napisal v spletnem dnevniku, tako kot sem to že počel do sedaj, nato pa seveda zapisano korekcijo vpeljal v prakso.

---

Že dalj časa se politično udejstvujem tako, da se spoznavam z ljudmi iz razni strank in gibanj, ki jim je v interesu spreminjati družbeni red v takšnega, ki bo bolj pravičen, dostojen in človeka vreden. Začel sem v novonastali stranki Solidarnost, ki je veliko obetala, vendar vodilni ljudje v njej niso postavili pravih temeljev, ki morajo temeljiti na osebnih praktičnih principih, ki so najboljši za vse, zato je njena usmeritev precej zbledela, kar je razumljivo, saj se ljudje postopoma učimo rešitev na izkušnjah, če je le naša namera nesebična. Med svojim članstvom sem v tej stranki sem bolj ali manj uspešno delil svoja spoznanja o tem, kako je temelje v stranki potrebno zastaviti (samo-odgovornost, transparentnost, so-odgovorno iskanje rešitev, zglednost, idr.), vendar takrat za to ni bilo posebnega interesa, zato sem se tudi iz stranke izčlanil.

Kasneje sem se odločil spoznati tudi Združeno levico, oziroma konkretno, stranko Iniciativa za Demokratični Socializem. Spremljal sem namreč nastope in objave Luke Meseca (predsednika IDS), pri katerem sem takoj opazil, da se veliko bolj zaveda zdravega razuma od vseh ostalih poslancev, ki zgolj dolgotvezijo puhlice. Zato sem z njim navezal stik preko spleta in delam na tem, da se tudi osebno srečava in spoznava in da v prihodnje začneva sodelovati pod Principom in s ciljem, da vsem v Sloveniji zagotovimo dostojno življenje. Prav tako sem se srečal z dvema članoma lokalnega skupine IDS v Mariboru in izkazal interes za sodelovanje.

Prav tako pa sem navezal stik s skupino Socialne Opcije Ljudstva (SOL) Slovenije, ki se prav tako zavzema za ustavitev zlorab, ki se dogajajo v državnih institucijah. Nekega dne sem se sprehajal po enem izmed mariborskih trgov, kjer sem opazil človeka, ki je z mikrofonom in zvočnikom vzpodbujal ljudi k ukrepanju. Tako zagnanih ljudi je še vedno zelo malo in tudi sam priznam, da bi težko zbral toliko poguma, da bi na trgu nagovarjal ljudi po zvočniku, ker sem si že v otroštvu ustvaril precej močan čustveni vzorec strahu pred sodbami drugih, ki ga še vedno postopoma odpravljam skozi proces samo-odpuščanja in samo-korekcije. S to skupino trenutno najbolj sodelujem.

Glede na svoje dosedanje izkušnje s politiko lahko rečem, da sen opazil predvsem naslednje:

V Sloveniji je precej ljudi in posledično gibanj in strank, ki želijo prispevati k pravičnejši družbi in k zagotavljanju dostojnega življenja vsem. Kljub temu pa so vsi ti ljudje še vedno zelo razdvojeni in se ne združujejo. To je absurdno in nepotrebno, zato je potrebno stremeti k združevanju v isto gibanje, isto stranko, katere cilj bo delovanje v korist vseh. Da lahko to dosežemo, moramo seveda vsi odpravljati lastno sebičnost, ker je vsa ta razdvojenost med ljudmi neposreden izraz sebičnosti posameznikov, ki nočejo odstopiti od svojih sebičnih namer, da bi se lahko združili pod isti Principom.

Zato je eden mojih osebnih ciljev ta, da zgledno pomagam ljudem spoznati, da smo vsi odgovorni za to, da odpravimo lastno sebičnost in da se združimo pod istim Principom, v istem gibanju oz. stranki, v kateri bomo vpeljevali rešitve, ki so najboljše za vse, saj je vse drugo nepotrebno in sebično.

Vsekakor tudi opažam, da se zavedanje ljudi širi in da postajamo vedno bolj odprti do omenjenega spoznanja. Počasi in vztrajno čedalje več ljudi prevzema odgovornost zase in za svet in počasi se ljudje prebujamo iz apatičnosti. Na tem mestu vsekakor drži spoznanje, da so se ljudje zares pripravljeni spremeniti šele takrat, ko izgubijo vse upanje v to, da bo kdo drug kaj spremenil, če ne bodo tega storili sami. Zato je upanje strup, saj kdor upa na boljše čase, ne bo za to ničesar storil.

Dan 208 - Pomoč v stiski

Prejšnji blog je v angleščini.

Danes sem med službenim odmorom za malico šel v trgovino po sendvič. Ko sem čakal v vrsti na blagajni, sem opazil žensko, ki je želela plačati za mleko in frutek. Začela se je obotavljati, ker je iskala drobiž. Trgovka je nato postala nejevoljna in začela računati drugim kupcem, med tem ko je čakala žensko, da plača. Ko sem prišel na vrsto, je ženska prosila trgovko, da ji od cene odšteje frutek, ker drugače ne bo imela za avtobus in med tem ji je šlo na jok. Sam najprej nisem opazil, kaj je problem, Ko pa sem opazil žalost, stisko in sram na obrazu ženske, sem takoj vedel, da je v stiski, ker nima denarja niti za hrano. Ko sem plačal svoje, je ženska potiho prosila trgovko, če ji lahko posodi denar za frutek za otroka, ker drugače nima za avtobus. V tistem trenutku sem se poistovetil z žensko in razumel, v kakšni stiski je in kako se počuti. Pogledal sem v denarnico in ji dal par evrov drobiža, ker je to bilo vse, kar sem imel. Ženska od sramu niti ni hotela vsega in je vzela samo en evro, ostalo pa mi je vrnila. Šlo ji je na jok in meni tudi, ker sem razumel njen položaj in to, kako še vedno z lastnim ravnanjem dopuščamo družbeni sistem, kjer sebični interesi prevladajo nad zagotavljanjem dostojnega in zabavnega življenja vsem. Zloraba življenja, ki se vsak dan dogaja in dopušča, je ogromna in nesprejemljiva. Ljudje pa se večinoma raje obrnemo stran in na to čimprej pozabimo, ker imamo svoje zabavne distrakcije, od katerih smo odvisni. Ko sem odhajal nazaj v službo, sem razmišljal o tem, kako bi lahko dvignil 20 evrov in pomagal ženski, ali pa ji plačal za hrano s kartico. In tega nisem storil z izgovorom, da se mi mudi v službo in da ženska že tako ni hotela vzeti vsega drobiža. V tem sem dopustil, da je na moje ravnanje vplival moj lastni strah pred tem, da bi zamudil v službo in bil grajan, hkrati pa sem iskal izgovore za to, zakaj se mi ni potrebno resnično potruditi, da bi pomagal ženski po najboljših močeh tako, kot bi želel, da nekdo pomaga meni, če bi se znašel v takšni situaciji.

Odpustim si, da si nisem dovolil dejansko pomagati ženski po svojih najboljših močeh s tem, da sem se podredil lastnemu strahu pred grajo v službi. Ko opazim in se zavem, da se podrejam lastnim strahovom pred izgubo nečesa, kadar vidim, da lahko pomagam sočloveku v stiki - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem izvajam sebičnost in da je vsakršen strah ali čustvo odveč. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal strahovom pred izgube nečesa ali čustvom, kadar bom opazil, da lahko človeku v stiski pomagam. Namesto tega se bom usmeril v dihu in po svojih zmožnostih kar se da praktično pomagal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati in se podrediti izgovoru za to, da mi ne bi bilo treba pomagati ženski po svojih najboljših močeh. Ko opazim in se zavem, da iščem ali se podrejam izgovoru za to, da mi ne bi bilo potrebno nekomu, ki je v stiski, pomagati po svojih najboljših močeh - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem sebičen, ker se podrejam svojim čustvom, namesto da bi se usmeril v dihu po zdravem razumu tako, da pomagam drugim po svojih najboljših močeh, kot bi si želel, da mi pomagajo drugi, če bi se sam znašel v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne iskal in se podrejal sebičnim izgovorom za to, da mi ne bi bilo treba pomagati drugim. Namesto tega zadiha, si odpustim čustvene reakcije in se praktično usmerim pomagati človeku v stiski po svojih najboljših zmožnostih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastne sebične interese v obliki strahov in izgovorov postavljati pred svojo pomočjo drugim v stiski, kadar vidim, da lahko pomagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam drugim v stiski, med tem ko se drugi obračajo stran in ignorirajo, zato ker me je strah, da bi s tem pritegnil pozornost drugih in da bi me zato sodili in presojali. Ko opazim in se zavem, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam nekomu v stiski, ko tega drugi ne storijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah in sram popolnoma odveč, ker mi ni potrebno reakcij drugih jemati osebno in ker mi nihče ničesar ne more vzeti, kadar se "izpostavljam" in pomagam ljudem v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in dopušča strahu pred izpostavljenostjo in sodbami drugih ob tem, ko pomagam ljudem v stiski, še posebej takrat, kadar drugi tega ne storijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar se jočem ali kadar mi gre na jok in da sem jok sodil kot nekaj neprimernega in sramotnega, ker odrasli ljudje naj ne bi jokali. Ko opazi in se zavem, da se sodim in presojam in da me je sram, ko mi gre na jok ali ko se jočem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ljudje z jokom sproščamo bolečino in da je popolnoma nepotrebno, da bi jok presojal in sodil ali se ob tem počutil sramotno. Zato se obvezujem, da joka ne bom več sodil in presojal kot neprimernega in sramotnega. Namesto tega si bom jok sprejel in dopustil kot del sebe, kot nekaj, s čimer si lahko pomagam sprostiti bolečino ali katerokoli drugo močno čustvo, kadar mi samo-odpuščanje ne bo dovolj.

Dan 206 - Božja moč

Poslušal sem pesem In My Heart od Moby-a, kjer se ponavlja zgolj tale stavek:

Lord, I want to be up in my heart
Be, ohh, just in my heart, oh Lord

V prevodu bi se lahko glasil takole:

Gospod (Bog),  želim biti zgoraj, v svojem srcu

Biti, oh, zgolj v svojem srcu, Gospod

Celoten komad lahko poslušate na YouTube.

Ob tem sem se začel zavedati, kako se ljudje ločujemo od božanstev, kako se ljudje podrejamo raznim lastnim idejam o tem, da obstaja nekaj večjega od nas. In kako s tem prelagamo odgovornost za samega sebe, kako se s tem predajamo rutinskim vzorcem obnašanja, namesto da bi se zavedali, da imamo vso moč v svojih rokah, da je zgolj od nas osebno odvisno, kdo smo in kaj počnemo. Vsak posameznik ima popoln vpliv na samega sebe in na to, kaj je in kaj počne. S tem pa ima vsak posameznik tudi izredno moč vplivanja na svet, še posebej kadar se poveže z drugimi. Vendar pa se večina ljudi še vedno zelo slabo zaveda, kakšno moč ima že samo vsak zgleden posameznik, kaj šele zgledna skupina ljudi. K takšnemu zamorjenemu, razdeljenemu, apatičnemu, podrejenemu in zavedenemu stanju človeštva so skozi tisočletja našega obstoja pripomogle različne vplivne skupine posameznikov, ki so se združili v raznih političnih kabalih z namenom, da bi si ljudi podjarmili in jih kontrolirali v svojo sebično korist. Tem ljudem je uspelo večino ljudi prepričati, da smo brez moči, da sami ničesar ne moremo, da smo si preveč različni, da bi se povezali in da posameznik nima vpliva na družbo in realnost in da bo zato za vse probleme poskrbel nekdo drug. Tako so si nas podredili, da nas lažje kontrolirajo, manipulirajo in izkoriščajo za sebične koristi. To se najbolj očitno odraža v raznih verskih skupnostih.

Kaj je v bistvu učinek vere v "boga", ki je ločen od človeka in ima večjo moč od ljudi? Kdo ima od vere največjo korist? Če zgolj sledimo denarju, je odgovor na to vprašanje zelo enostaven. Bistvo vsake verske prevare v nekega "Boga", ki je vplivnejši od ljudi, je ta, da si posameznik, ki to verjame, sam odvzame moč iz svojih rok, da bi postal največ, kar lahko. S tem, ko se človek enkrat podredi ideji o "Bogu", se bo podredil tudi tistim ljudem, ki znajo druge prepričati, da vedo, kaj "Bog" hoče.

Ko sem tako v samo-iskrenosti preveril samega sebe, sem ugotovil, da še nisem zares odstranil svojo lastno podrejanje temu, da obstaja nek "Bog", v kakršnikoli obliki že, ki je večji in močnejši od mene. Da torej obstaja nekaj, čemur ne morem biti enakovreden in čemur se bom vedno primoran podrejati. Fizičnim zakonom verjetno res. Vse ostale ideje podrejenosti, ki izvirajo iz mojih misli, pa so čista iluzija.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da obstaja nek "Bog", kateremu bom vedno podrejen in kateremu ne morem biti enakovreden. Ko opazim in se zavem, da kogarkoli ali karkoli dojemam kot meni superiornega - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so vse ideje o "Bogu" zgolj moje ideje o tem in da imam v resnici vso moč o tem, kdo jaz sem in k čemu stremim, sam v svojih rokah, ne glede na to, kaj počnejo drugi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom nikomur in ničemer podrejal, ker s tem samemu sebi jemljem moč iz rok, da bi se sam usmerjal točno tako, kot želim in kot vem, da bo najboljše za vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil nikoli podvomiti v idejo "Boga", ker me je bilo strah prevzet odgovornost za usmerjanje samega sebe, ko bi si priznal, da ni nikogar drugega, ki bi me lahko vodil. Ko opazim in se zavem, da me je strah podvomiti v "Boga", ker me je strah samo-odgovornosti za vodenje samega sebe - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem se tako ali tako že od nekdaj vedno usmerjal in bil odgovoren zase sam, ne glede na to, če sem v to verjel ali ne. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred samo-odgovornostjo za samo-usmerjanje po Principu, ker s tem zgolj ustvarjam neželene posledice zase in za druge, ker se izmikam samo-odgovornosti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom, kot da so "Bog", ki me usmerja in govori, kaj naj počnem. Ko opazim in se zavem, da samega sebe dojemam podrejeno svojim lastnim vedenjskim navadam, mislim in čustvom - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da vse to ustvarjam sam in da imam že od nekdaj vso moč v svojih rokah, da se spremenim, da postanem točno to, kar želim in da počnem točno to, kar vem, da bo najboljše za vse življenje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal svojim vedenjskim navadam, mislim in čustvom. Namesto tega si jih bom samo-iskreno odpuščal in jih nadomeščal s takšnimi, ki so vedno usklajeni s Principom, ki je najboljši za vse nas, s čimer bom stremel k svojemu največjemu potencialu, hkrati pa pomagal tudi drugim, da to dosežemo skupaj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga". Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost zase, za to kdo sem in kaj počnem, na "Boga" - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem namerno prelagam odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarjam, na neko namišljeno entiteto, da bi se bolje počutil. Zato se obvezujem, da ne bom več prelagal odgovornosti zase in za to, kdo sem in kaj počnem, namesto tega se bom usmerjal z razumevanjem, da imamo vso moč za to v svojih rokah in da bom svoj največji potencial lahko dosegel le tako, da se bom samovoljno uskladil s Principom, ki je najboljši za vse nas.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prelagati odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi, zato da sem opravičil lastno sebičnost in se bolje počutil. Ko opazim in se zavem, da prelagam odgovornost za stanje sveta na "Boga", na druge ljudi - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem zgolj opravičujem lastno sebičnost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom prelagal odgovornosti za stanje sveta na "Boga" in na druge ljudi, namesto tega bom stremel k prevzemanju popolne odgovornosti ne le zase, ampak tudi za cel svet in kar se v njem dogaja tako, da bom k vsemu pristopal kot enakovreden, saj bom le tako lahko postal največ, kar lahko in najbolje pripomogel k samo-odgovornemu ustvarjanju sveta, kjer bo dostojno življenje vsem zagotovljeno in kjer bodo vse zlorabe življenja preprečene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebična čustva in želje dojemati kot bolj pomembne zame od tega, da se vedno ravnam po Principu, ki je najboljši za vse nas. Ko opazim in se zavem, da svoje sebične želje in čustva dojemam kot bolj pomembne od lastnega ravnanja po Principu - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da te moje sebične želje in čustva v resnici niso najboljše zame, saj z njimi zase in za druge ustvarjamo posledice, ki so meni in drugim dejansko veliko bolj škodljive, kot pače bi se vedno usmerjal po Principu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren nato, da ne bom svojim sebičnih želja in čustev dojemal kot meni koristne, saj zelo dobro razumem, da lahko resnično dosežem svoj največji potencial zgolj tako, da se z vsakim dihom in izdihom usklajujem s Principom.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da sem jaz sam Bog, enakovreden vsem, kar obstaja, in da sem že od nekdaj popolnoma odgovoren zase, za to kdo sem in kaj počnem in za vse, kar se v svetu dogaja. Zato se obvezujem, da se ne bom več slepil pred tem dejstvom, da ne bom več prelagal odgovornosti in da bom v vsakem vdihu in izdihu stremel k popolnemu samo-usmerjanju po Princpu, ki je najboljši za vse nas.

Dan 205 - Tehnična podpora

V službi sprejemam klice strank, kjer nudim tehnično podporo. Opažam, da včasih pred klici še vedno pomislim na to, da bom mogoče dobil kakšen težek problem, ki ga ne bom znal rešiti. V tistem trenutku si ustvarim občutek strahu, kot posledico dvoma v lastno sposobnost ustreznega reševanja problemov.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pred sprejetjem klica stranke pomisliti / razmišljati o tem, da mogoče ne bom znal rešiti problema, da ne bom vedel kaj storiti in da ne bom imel nikogar na razpolago, ki bi mi lahko pomagal. Ko opazim in se zavem, da sem pred klicem podvomil v samega sebe - vdihnem in izdihnem in se usmerim z odločnostjo in zavedanjem, da sem sposoben ustrezno ukrepati ob vsaki težavi, tudi kadar sam ne več, kaj točno naj bi naredil, ker vem, da lahko slej kot prej nekoga vprašam ali pa problem usmerim tako, kot se mi v danem trenutku zdi najbolj smiselno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da pred klici ne bom več podvomil v samega sebe in ne bom več pomislil na to, da mogoče ne bom vedel, kako rešiti nek problem, saj se bo tudi to sigurno kdaj zgodilo, kar pa ne pomeni, da sem zato manjvreden, neprimeren, da me mora biti sram ali karkoli podobnega. Namesto tega se bom odločno usmeril v dihu z namenom, da stranki pomagam kar se da učinkovito.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti se soditi kot prepočasnega in nesposobnega, kadar mi zmanjka idej o tem, kako bi lahko rešil problem. Ko opazim in se zavem, da mi je zmanjkalo idej o tem, kako bi lahko rešil problem - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi popolnoma nič ne koristi, če se začnem obsojati in če se delam živčnega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom obsojal in delal nestrpnega, kadar mi bo zmanjkalo idej o tem, kako rešiti problem. Namesto tega bom sproščeno vdihnil in izdihnil in preveril, kje lahko dobim pomoč ali kako lahko problem najbolje usmerim, da bom prišel do ustrezne rešitve.

Dan 204 - Reakcija

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s čustvom užaljenosti, manjvrednosti in občutkom žrtve, ko sem opazil/dojel, da me X presoja in sodi, ker sem se počutil samozavestno in pozitivno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti X za to, da se počutim užaljeno, manjvredno in kot žrtev, ker je izpostavila, da sem čustven/energetski.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil braniti svoj pozitivno čustveno stanje z izgovorom, da se upravičeno lahko tako počutim, ker sem počel nekaj, kar je dobro za vse ali ker sem presegel neko svojo omejitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil za svoja negativna čustva užaljenosti in manjvrednost kriviti X in to uporabiti za izgovor, da je najin odnos neučinkovit. Ko opazim in se zavem, da za svoja čustva krivim X in to uporabljam kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit - se ustavim in diha. Zavedam se, da s tem zgolj prelagam odgovornost za svoja čustva na X, namesto da bi prevzel popolno odgovornost in takoj apliciral samo-odpuščanje in samo-korekcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom za svoja (negativna) čustva krivil X in da jih ne bom uporabil kot izgovor za to, da je najin odnos neučinkovit, da bi s tem lahko krivdo prevalil na X in da mi ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti za svoja čustva.

Odpustim si, da si nisem dovolil takoj ustaviti čustva užaljenosti in manjvrednosti, ko je X izpostavil/-a moje čustveno stanje na način, kot ga sam nisem dojemal. Ko opazim in se zavem, da čustveno reagiram z užaljenostjo in manjvrednostjo, kadar nekdo izpostavi svoj pogled name na način, ki ga jaz nisem dojemal/opazil - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da nima smisla, da reagiram z užaljenostjo ali manjvrednostjo, ker bom s tem le povečal reakcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom takoj ustavil reakcijo užaljenosti in manjvrednosti, kadar bo nekdo izpostavil nek moj vzorec, pa naj bo ta resničen ali ne - z dihanjem in s samo-odpuščanjem.

Dan 203 - Skupaj, za dostojno življenje vseh

Vsi si želimo dostojnega življenja in če ga želimo uresničiti za vse, je najbolj pomembno, da najprej začnemo samo-iskreno opazovati samega sebe, svoje vzorce razmišljanja, čustvovanja in ravnanja. Zgolj tako lahko prevzamemo odgovornost zase, z uporabo pisanja, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kjer svoje delovanje uskladimo s Principom: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. O tem pišem pogosto. Prav tako pa je hkrati s tem pomembno, da se ljudje začnemo združevati v skupino, katere cilj bo uresničitev Dostojnega Življenja za Vse po Principu. Nihče ne more sam spremeniti družbenega sistema, brez da bi hkrati sodeloval z drugimi.

Tako se pojavi problem, kako osnovati takšno skupino ljudi, ki se jim lahko zaupa, da ne bodo sebični in da bodo složno, z lastnim zgledom, stremeli k vpeljevanju praktičnih rešitev za zagotovitev Dostojnega Življenja za Vse. Edini učinkovit način, kako preveriti človeka, če res stremi k nesebičnosti in k omenjenem cilju po Principu je ta, da se opazuje njegova dejanja, njegovo govorjenje in njegovo pisanje. Skozi pisanje osebnih dnevnikov namreč posameznik razvija samo-direkcijo in kaže svoje namere. Tako lahko kdorkoli preveri, do kakšne mere se pisanje posameznika sklada s tem, kar ta posameznik resnično živi v praksi. Dokler se ljudje ravnamo po čustvih, namesto po Principu, se nam ne da zaupati, da bomo preprečevali vse zlorabe življenja in da ne bomo sebični. Že samo ustvarjanje čustev in njim podrejanje ter ravnanje ali odločanje posameznika na podlagi lastnih čustev, je sebično, kot sem že pisal v tem članku. Zato je ključnega pomena, da se vsi začnemo zavedati, kako deluje naš umsko-čustveni sistem in kako si sami ustvarjamo čustva. Le tako lahko prevzamemo odgovornost za svoja čustva s samo-odkritim samo-odpuščanjem, kjer se nato uskladimo s Principom, po katerem se ravnamo objektivno in racionalno, v korist vseh živečih. Tako prevzamemo samo-odgovornost in moč nazaj v svoje roke, s čimer si omogočimo, da začnemo aktivno stremeti k zglednemu preprečevanju vsakršnih zlorab življenja, saj je to najboljše za vse.

Ko smo si s tem na jasnem, ugotovimo, da za učinkovito vpeljavo ustreznih sprememb v družbi, ki so usklajene s Principom, potrebujemo organizacijo združenih ljudi, ki bodo lahko učinkovito pomagali tudi vsem ostalim prevzeti odgovornost zase in za družbo, da skupaj ustvarimo družbeni sistem, v katerem bo Dostojno Življenje zagotovljeno Vsem. Trenutno je očitno, da je za to najboljša oblika organizacije ljudi politična stranka, katere člani bodo delovali po Principu. Ko enkrat razumemo, da je ravnanje po Principu edino ravnanje, ki je najboljše za vse nas, potem spoznamo, da različnih strank sploh ne potrebujemo in da bodo te sčasoma, ko se bodo ljudje vedno bolj zavedali Principa, prenehale obstajati. O tem sem pisal že v tem članku. Edina prepreka, ki nam zaenkrat še vsem ljudem preprečuje, da bi se združili v takšno skupno družbo/stranko ljudi, v kateri se vsi ravnamo po Principu, je naša lastna apatična sebičnost. Zato mora vsak to lastno apatično sebičnost preseči in odstraniti z uporabo samo-iskrenega samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije. Kako ta proces poteka, lahko spremljate tudi v mojih dnevnikih ali dnevnikih mnogih drugih, ki že prevzemajo odgovornost zase in stremijo k Dostojnemu Življenju za Vse po Principu.

Sam se sprašujem, kako bi takšen postopek združevanja ljudi pod skupnim Principom, ki je najboljši za vse nas, lahko kar se da učinkovito uvedli v praksi. Za ta namen sem pripravil diagram, ki temelji na mojih izkušnjah o tem, kako to učinkovito doseči:

Povezave iz diagrama:
Video temeljnih človekovih pravic - Equal Life Foundation
Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek (ZŽD)
Tečaj DIP Lite - Naučite se učinkovite samodirekcije in samopomoči

Dan 202 - Osebno in politično izhodišče

S političnega vidika je skozi zgodovino človeška družba prehajala skozi več stopenj ali načinov organiziranja družbe. Od barbarskih v stilu: vlada tisti, ki je fizično močnejši. Do aristokratskih v stilu: vlada tisti, ki ima najbolj "modro" kri in največ denarja. Pa do predstavniško demokratičnih v stilu: vladajo tisti, ki jih je družba za to izvolila. Slednje naj bi veljalo še danes, čeprav v praksi pogosto zaznamo povsem drugo stanje, bolj aristokratsko. Večina bi se vseeno verjetno strinjala, da je na področju organiziranja družbe prišlo do napredka. Če že nič drugega, smo večinoma sprejeli vsaj to, da fizično obračunavanje ni primeren način izbiranja kandidatov, katerim bo zaupana skrb za organizacijo družbe, ki bo vsem v korist. Danes naj bi se kandidati za takšno čast potegovali z argumenti in prepričljivimi govori ter obljubami o tem, kaj bodo storili, če bodo izvoljeni.

Vsem dosedanjim oblikam ali sistemom organizacije družbe pa je skupno predvsem naslednje: ljudje smo v njih vedno prelagali lastno odgovornost za zgledno uveljavljanje principov in praktičnih rešitev, s katerimi bi vsem zagotovili dostojno in zabavno življenje, na druge. Pa naj so to bili alfa samci, grofje, knezi, kralji in kraljice ali pa poslanci. V vseh primerih, ne glede na način (sistemskega) organiziranja družbe, se je večina ljudi vedno odrekla osebni-odgovornosti za zagotavljanje družbenega stanja, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Če se ne bi, bi danes živeli v družbi, kjer se večino zlorab prepreči, še preden se zgodijo, kjer nihče ni lačen, brez strehe nad glavo in kjer ima vsak možnost, da k družbi prispeva na tistih področjih, ki mu najbolj ležijo in ki ga najbolj osebno zanimajo. Dejstvo je, da smo danes vedno dlje od takšne družbe. Ko se zazremo v zgodovino in se iz nje kaj naučimo, lahko ugotovimo, da je največje blagostanje med ljudmi vedno obstajalo takrat, ko so se ljudje najbolj zavedali svoje enakovrednosti in enakovredne so-odgovornosti za to, da se vsem zagotovi dostojno življenje. To se je vedno zgodilo takrat, ko so se ljudje zavedali, da je njihova dostojnost življenja odvisna od dostojnosti življenja so-ljudi.

Kakšen naj bo torej osebni Princip ravnanja vsakega posameznika, da bomo ustvarili družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno? Tak Princip, ki je najboljši za vse nas, lahko strnemo takole: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, ko ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. Se je v praksi mogoče tako ravnati, če ne dojemaš so-človeka kot sebi enakovrednega in če sebe dojemaš kot večvrednega ali manjvrednega od kogarkoli drugega? Ne.

Zgornji Princip moramo seveda osebno praktično uveljavljati v vsakem trenutku svojega življenja, kar niti ni težko, če smo samo-iskreni in samo-direktivni. Samo-direktivni smo takrat, ko se ravnamo po Principu, namesto, da bi se podrejali svojim sebičnim umsko-čustvenih impulzom, ki jih v sebi ustvarjamo, sprejemamo in dovoljujemo, kadar verjamemo, da smo mi osebno večvredni in bolj pomembni od kateregakoli drugega človeka, živega bitja ali dela realnosti. Sebičnost torej izhaja iz osebnega prepričanja, da so naša osebna umsko-čustvena hotenja bolj pomembna od so-odgovornega zagotavljanja dostojnosti življenja vsem so-živečim. Človek s takšnim osebnim prepričanjem in vedenjem zavestno povzroča in dopušča zlorabo soljudi (življenja), saj noče upoštevati nesprejemljivih posledic svojega ravnanja (jih ignorira), ker je preveč podrejen svojim sebičnim umsko-čustvenim hotenjem in poželenjem. To ni sprejemljivo. Takšno osebno umsko stanje ni normalno in ga je potrebno popraviti, pozdraviti, saj bo v nasprotnem primeru takšen človek povzročal trpljenje tako sebi, kot drugim. Zato je takšno osebno umsko-čustveno stanje bolestno in če poznamo točen pomen besed, tudi psihopatsko in sociopatsko [1]. Človek, ki se podreja sebičnim prepričanjem, boleha za shizofrenijo. To ni sprejemljivo in tudi ne potrebno, saj takšno osebno stanje zelo enostavno popravimo in ozdravimo tako, da prevzamemo samo-odgovornost za lastne misli in čustvene reakcije. To storimo s samo-odkritim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, ki si jih nato odpustimo, čemur sledi praktična samo-korekcija. To je proces, v katerega moramo vložiti trud in čas. Sebe kot človeka moramo ustvariti zavestno, ne pa pustiti, da nas usmerjajo neki čustveni impulzi. Rešitev za človeške probleme in probleme družbe se torej "skriva" v prevzemanju samo-odgovornosti za lastna razmišljanja in ravnanja. Veliko ljudi si želi odrešenika ali hitre rešitve v obliki čudežne tabletke. Toda takšne rešitve ne odpravljajo resničnega vzroka problema zlorab v družbi, saj smo vzrok za vse zlorabe sveta mi sami. To pa zato, ker zlorabe sami povzročamo, ali pa jih dopuščamo (ignoriramo) in ne preprečimo. Za samo-korekcijo in spreminjanje lastnega podrejenega umsko-čustvenega stanja v samo-direktivnega, kjer se v vsakem trenutku življenja ravnamo po Principu, uživanje zdravil in obisk psihiatra torej ni potreben. Razen v res izjemnih primerih, kadar nimamo več nadzora nad sabo. In bodimo iskreni, vsi lahko v sebi najdemo primere in nagnjenja k psihopatsko-sociopatskemu in shizofrenemu razmišljanju in ravnanju. Zato smo vsi odgovorni, da takšna lastna nagnjenja ustavimo in preprečimo in da hkrati pomagamo to storiti tudi drugim. (Če ste besede psihopat, sociopat in shizofrenik dojeli kot pretirane, je to verjetno zato, ker ste nanje čustveno reagirali in ker ne poznate njihovega točnega pomena. S klikom na besedo si lahko ogledate njeno definicijo v SSKJ oz. poiščete razlago na dnu članka.)

In kako je to povezano s politiko in (sistemsko) organiziranostjo družbe? Popolnoma. Družbo sestavljamo posamezniki z osebnimi prepričanji in vzorci ravnanja. Družbeno politični sistem prav tako sestavljamo posamezniki. Družbeni sistem ni nekaj, kar obstaja na občini, v parlamentu ali na banki. Družbeni sistem obstaja v nas samih, kot skupek principov, po katerih se ravnamo. Kot skupek principov, po katerih vsak posameznik ustvarja odnose z drugimi. Če so ti principi v večini ljudeh sebični, potem imamo večinoma sebično družbo, ki ustvarja in dopušča zlorabe. Če pa večina ljudi živi samo-direktivno, po zgoraj omenjenem Principu, potem je neizbežno, da bomo živeli v družbi, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Kaj nam torej preprečuje, da bi v takšni družbi živeli? Mi sami, dokler smo sebični in dokler v vsakem trenutku ne živimo po Principu.

Ko tako razumemo, da moramo najprej sami živeti po Principu, potem tudi razumemo, kakšna je politična rešitev in kako lahko to spoznanje apliciramo v politiki. Če razumemo Princip, tudi razumemo, da ne potrebujem različnih političnih strank z različnimi političnimi programi. Zakaj? Zato, ker če je naša resnična, samo-iskrena želja, da kot politik pomagamo ustvariti družbo, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno, potem morajo vse naše politične rešitve in predlogi ustrezati Principu. To pomeni, da so vse naše možnosti (političnega) delovanja omejene na takšne rešitve, s katerimi bomo nesebično tudi vsem ostalim ljudem pomagali prevzeti odgovornost zase, da bodo tudi oni spoznali, da je najboljše za vse nas, kadar sodelujemo tako, da se ravnamo po Principu in da je (politična) rešitev, ki je najboljša za vse nas, v resnici in v praksi vedno samo ena. Tista, ki najbolj ustreza Principu.

Zato je moj osebni cilj, da z osebnim zgledom čim bolj učinkovito sodelujem tudi v politiki in pomagam vsem, ki se (že) zanimajo tudi za (politične) praktične družbene rešitve, da spoznajo to, kar sem spoznal sam: nujo po osebni odgovornosti za usklajevanje lastnega delovanja z nesebičnim Principom. Pa tudi nujo po postopni odpravi različnih strank z različnimi političnimi programi, saj je takšno ideološko razdeljevanje ljudi med seboj nepotrebno, nesmiselno in sebično.

Naša politika mora postati nesebična, praktična, vse-vključujoča, so-odgovorna, transparentna, zgledna in sočutna. Tega si vsi želimo že od nekdaj. V bistvu ima veliko strank to tako ali tako že v programu. Zakaj za vraga imamo potem različne stranke? Zaradi sebičnosti ljudi.

In kakšen ekonomsko-politični sistem dejansko upošteva Princip? Recimo tale: Predlog za Zagotovljen Življenjski Dohodek.

[1] Iz SSKJ2*: sociopat - kdor se moteče vede do drugih ljudi, družbenega okolja: družba včasih nevede ustvarja nasilne sociopate; psihopat in sociopat / sociopati nenehno manipulirajo, da bi dosegli osebno korist.

Dan 201 - Čustva so vedno sebična

Skozi osebni proces samo-iskrenega opazovanja sebe in drugih sem prišel do spoznanja, da je čustveno delovanje vedno sebično. Kadarkoli smo čustveni, kadarkoli se podrejamo svojim čustvom in se usmerjamo na podlagi svojih čustev (ali bolj natančno: svojih čustvenih reakcij), delujemo sebično. Sebično zato, ker v afektu ali čustvenem stanju upoštevamo predvsem svoje čustvo, realno okolico pa zanemarjamo in ignoriramo.

To lahko preveri vsak sam. Čustva v svojem dojemanju delimo na dva pola: pozitivna in negativna čustva. Pozitivnih si večinoma želimo (ljubezen, sreča, poželenje, občutek večvrednosti, moči, varnosti, nepremagljivosti, itd.), negativnih pa ne maramo (strah, jeza, žalost, zamera, zavist, itd.). Ne glede na to, ali neko čustvo dojemamo kot pozitivno ali negativno, vsako čustvo odraža našo notranjo nestabilnost, saj si ob čustvih dovolimo, da nas usmerja naboj energije, ki ga občutimo okrog želodca in v prsih, namesto da bi se sami stabilno usmerjali. Večinoma se niti ne zavedamo, da smo si ta čustva (energetske naboje) sami ustvarili v telesu s pomočjo misli in razmišljanja. Čustva so torej vedno posledica misli.

Skozi odraščanje si ob določenih dogodkih ustvarimo določene misli, s katerimi si sprožimo določene čustvene reakcije. Tega se takrat slabo zavedamo, ker nam nihče ni razložil, kako deluje naš um in kako delujejo čustva. Zato si skozi odraščanje ustvarimo razne umsko-čustvene reakcije, ki potem postanejo naše navade. Recimo: vedno se razburimo z jezo, kadar nam nekaj ne uspe. Ali pa vedno reagiramo s strahom na psa, ker nas je enkrat ugriznil. Ali pa vedno si ustvarimo čustvo sramu, kadar nekdo govori o nas poniževalno. To so vse vzorci, ki si jih sami ustvarjamo popolnoma brez potrebe. Dejstvo je, da nam na nič v zunanjem ali notranjem svetu ni potrebno reagirati z mislimi ali s čustvi. Pa poskusite, če vam bo to uspelo vsaj eno uro? Kot boste ugotovili, ne bo šlo.

To ne pomeni, da so čustva del narave človeka in da se tega ne da spremeniti. To zgolj pomeni to, da sploh ne vemo, kako si čustva in umsko-čustvene reakcije ustvarjamo in zakaj. Če bi to resnično vedeli, bi jih lahko preprosto ustavili. Ker pa tega še ne moremo, to pomeni, da nikoli nismo zares raziskali, kako razmišljamo in kako si ustvarjamo čustva in zakaj se jim podrejamo v svojem praktičnem obnašanju.

Ljudje večinoma mislimo, da naše razmišljanje nima nobene realne posledice, dokler ga obdržimo zase v našem umu. Temu še zdaleč ni tako, saj si, kot smo ugotovili, s pomočjo misli ustvarjamo čustva, ki pa imajo na nas ponavadi velik vpliv, tudi zelo fizičen, ki ga zelo težko zanemarimo ali ignoriramo v vsakdanjem življenju. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati, kako natančno deluje naš um in kako si ustvarjamo čustva, da se bomo lahko imeli pod nadzorom, da se bomo lahko usmerjali natančno tako, kot želimo. In ne tako, kot želijo naša čustva, ki smo si jih dejansko nevede sami ustvarili.

Čustven človek je nestabilen. Čustvenemu človeku se ne da zaupati, da se bo ravnal po principu: "ne obravnavaj drugih tako, kot ne želiš biti obravnavan sam". Dokler svoja ravnanja opravičujemo s čustvi, smo nepredvidljivi in sebični, saj je čustveno delovanje vedno sebično, ker so čustva sama po sebi vedno sebična. To pa zato, ker si čustva ustvarjamo vedno v mislih v povezavi s samim sabo, kar pomeni, da zunanji svet ignoriramo. Tudi ko mislimo na nekoga v naših mislih, se to še vedno dogaja v naših mislih zato, da bi ob tem nekaj občutili, da bi s tem nekaj pridobili predvsem zase. Da lahko to razumemo, se moramo opazovati samo-iskreno skozi konkretne primere, kjer si natančno zapišemo, kdaj in kako smo čutili določeno čustvo in zakaj smo si ga ustvarili. Dejstvo je, da za vsako čustvo natančno vemo, zakaj smo si ga ustvarili, s katerimi mislimi in kakšen je bil namen tega čustva.

Do takšnega samo-iskrenega samo-spoznavanja lahko začutimo odpor, kar je zopet čustvo, ki smo si ga sami ustvarili, kot obliko obrambnega mehanizma, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti s samim sabo in s tem, kar v sebi dopuščamo in sprejemamo. To nakazuje na to, da ljudje skozi čustva (pozitivna ali negativna) neprestano poskušamo bežati stran od samega sebe. Nočemo se samo-odkrito soočiti s samim sabo in se pogledat v ogledalo, si priznati, zakaj si določeno čustvo ustvarjamo in da se v bistvu sploh nimamo pod nadzorom, ko to počnemo. Praktično je seveda nemogoče, da bi zbežali pred samim sabo, ker ne glede na to, kam gremo, smo vedno sami s seboj. In dejansko vedno tudi vemo, zakaj se počutimo tako, kot se.

Zna kdo odgovoriti na vprašanje, zakaj je temu tako, da se ljudje večinoma tako močno otepamo samo-iskrenega soočenja s samim sabo? Zakaj se tako podrejamo svojim sebičnim čustvom? Zakaj se tako otepamo lastne spremembe, lastne samo-odgovornosti za to, da bi svoje življenje uskladili s Principom: ne obravnavaj drugega tako, kot nočeš biti obravnavan sam? Zakaj nočemo svoje življenja in prostega časa posvetiti temu, da bi vsem na Zemlji zagotovili dostojno življenje? Zakaj se večina ljudi raje zlekne pred TV ali odide na pivo?

Ko smo resnično samo-iskreni hitro ugotovimo, zakaj. Zato, ker se podrejamo lastnim čustvom, ki smo si jih sami ustvarili, čeprav smo se tega slabo zavedali.

Dokler se podrejamo lastnim čustvom, smo živi robot, ki reagira na lastne pred-programirane energetske impulze. Kdor te naše impulze pozna, nas posledično lahko manipulira. Vse kar mora storiti je to, da v nas vzpodbudi tisti čustveni impulz, po katerem bomo odreagirali tako, kot si želi. To bolj ali manj počnemo vsi, saj vsi poznamo manipulacijo. Še posebej s pridom pa to izrabljajo politični kabali preko medijev, ki načrtno v ljudeh vzbujajo strahove in druga čustva, odvisno od reakcije, ki jo želijo vzpodbuditi v množici.

Čas je, da to ustavimo, da vzpostavimo popolno samo-direkcijo in da se ne podrejamo več svojim čustvom in čustvenim reakcijam, ker to nikomur ne koristi.

To dosežemo s samo-iskrenim izpisovanjem lastnih umsko-čustvenih vzorcev, s samo-odpuščanjem le teh in s praktično samo-korekcijo v vsakdanjem življenju. Sam to počnem že več let, zato sem veliko bolj učinkovit v vsakdanjem življenju, pri delu in pri odnosih z ljudmi. Čedalje manj se jezim, čedalje manj me je strah, čedalje manj se krivim, sodim, podrejam, čedalje manj sem žalosten, pa tudi manj evforičen ali vzhičen. Tako sem veliko bolj zadovoljen sam s sabo, ker imamo veliko več samo-zaupanja in samo-direkcije, ker vem kaj hočem (to, kar je najboljše za vse nas), ker vem, kdo sem (vsemu enakovredno živo bitje) in ker vem, da sem vedno zgolj in samo jaz tisti, ki imam moč spremeniti samega sebe tako, da nam bo vsem bolje.

K temu razumevanju so mi pomagali tudi drugi, ki so do takšnih spoznanj prišli že pred mano in hvaležen sem, da so mi pomagali. Zato tudi sam želim pomagati drugim spoznati, kako si lahko vsak sam pomaga postati svobodno, samo-direktivno živo bitje, ki stremi k družbi, kjer je dostojno življenje vsem zagotovljeno. Stremeti k čemurkoli drugemu (k sebičnosti) je vedno samo-destruktivno.

Kadarkoli nekoga zlorabimo (za sebično korist), zlorabimo samega sebe, čeprav nam mogoče to ni očitno na prvi pogled.

Dan 200 - Souporaba in sebičnost

Danes si bom podrobneje ogledal vzorec, ki sem ga zaznal ob svoji čustveni reakciji sramu, ko sem kolegu predlagal, da bi skupaj uporabljala njegov avtomobil, ki ga je on "plačal". Plačilo pišem v narekovajih zato, ker ga trenutno dojemamo napačno. Zakaj je temu tako, lahko preberete v tem mojem blogu, ki pa je v angleščini. Na kratko lahko povzamem: da smo nekaj plačali dojemamo takrat, ko smo za to dali svoj denar. V resnici lahko za nekaj plačamo zgolj in samo z vloženim delom in časom, ki je bilo potrebno, da je izdelek nastal, ne pa z denarjem, ki ga nekdo "plača" za izdelek. Denar so le izmišljene številke na papirju ali v računalniku, ki ne odražajo potrebnega vloženega časa in dela.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil deliti stvari na tiste, ki sem jih kupil jaz in tiste, ki jih nisem kupil jaz.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno in nesprejemljivo uporabljati stvari, ki jih nisem sam kupil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno in osramočeno, če uporabljam stvari, ki so jih kupili drugi, jaz pa ne, čeprav bi lahko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se, kot da nekoga nadlegujem, če želim uporabljati njegove stvari.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se nadlegovanega, če nekdo želi uporabljati "moje" stvari, ki sem jih sam kupil, kadar vem, da bi si ta oseba to lahko kupila.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo sram vprašati X za skupno rabo avtomobila, ker sem se ob tem definiral kot sebičnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah vprašati / predlagati X skupno rabo avtomobila, ker nisem hotel, da bi me sodil kot sebičnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi, ki uporabljajo stvari, ki so jih drugi kupili, čeprav bi si lahko kupili to sami, kot sebične.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, kako sem s tem vzorcem dejansko sodeloval v sebičnosti, kjer sem težil k temu, da mora vsak imeti svoje stvari, če si jih lahko kupi, ker sem dojemal, da je uporaba stvari, ki so jih kupili drugi, sebična. V resnici pa je ravno obratno, seveda kadar je dogovor v obojestransko korist.

Ko opazim in se zavem, da delim stvari na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je kupil / plačal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je takšen pogled na stvari sebičen, saj odraža namišljeno prilaščanje stvari glede na to, kdo naj bi jih "plačal" z denarjem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari delil na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je "plačal". Namesto tega bom obravnaval vse stvari kot naše skupne v smislu, da bom do stvari odgovoren tako, kot če bi bile moje osebne in da se hkrati ne bom na njih čustveno navezoval in čustveno reagiral na dejstvo, da se stvari kdaj razbijejo, pokvarijo in uničijo in da se mi lahko zgodi nesreča, ko bom sam kriv za to, da sem nekaj uničil.

Ko opazim in se zavem, da me je sram prositi ali predlagati nekomu, da bi skupaj uporabljala nekaj, kar nisem kupil jaz - se ustavim in diham. Zavedam se, da ta vzorec izvira iz sebičnost, kjer delim stvari na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je "plačal". Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal čustva sramu ob tem, ko bom nekoga prosil ali mu predlagal, da bi skupaj uporabljala kakšno stvar, ki je nisem jaz kupil. Prav tako ne bom več sodil ljudi kot sebične in nadležne, kadar me bodo prosili ali mi predlagali, da bi skupaj uporabljali nekaj, kar sem kupil in "plačal" jaz. Namesto tega se obvezujem, da se bom vedno opomnil o spoznanju, da so vse stvari naše skupne in da si jih moramo deliti v skupno dobro in v korist vseh, saj vse ostalo predstavlja sebičnost in hudobijo.

Dan 199 - Reakcija na obtožujoč glas

Danes sem reagiral na partnerko s čustvom manjvrednosti, ker sem dojemal, da mi nekaj govori z obtožujočim glasom. Zato bom pisal o tem nepotrebnem umsko-čustvenem vzorcu in ga odpravil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s strahom in občutkom manjvrednosti na partnerkin glas, ki sem ga dojemal kot obtožujočega, ko me je spraševala, če sem dal oprati tudi njeno perilo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti se braniti in se izgovarjati, zakaj nisem bil bolj pozoren, namesto da za to takoj prevzel odgovornost in se prepričal, da bom naslednjič bolj pozoren.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati se in se počutiti manjvredno, kadar mi nekdo nekaj govori z obtožujočim glasim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati osebno obtožujoč glas nekoga, ki mi nekaj govori, in posledično nanj reagirati s čustvom manjvrednosti, strahu in s samo-obsojanjem. Ko opazim in se zavem, da dojemam ton glasu nekoga, ki mi nekaj govori, kot obtožujoč - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni potrebno jemati takšnega tona glasu osebno in nanj reagirati. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dojemal tona glasu nekoga kot obtožujočega in ga jemal osebno, namesto tega se bom usmeril v dihu, si odpustil vsako reakcijo manjvrednosti in se prepričal, da ne bom reagiral z jezo ali z reakcijo večvrednosti. Pozoren bom na svoj glas in to, da govorim z mirnim tonom.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se takoj obsojati in soditi kot manjvrednega, kadar nekdo reče, da ga nisem upošteval ali da sem nekaj naredil narobe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval in da sem posledično povzročil zlorabo. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ugotovil, da nekoga / nečesa nisem upošteval ni posledično povzročil / dopustil zlorabo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da za to ni potrebe, ker lahko vsak trenutek spoznanja moje zlorabe uporabim za to, da se popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje ravnal bolj obzirno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom vsako spoznanje o lastnih napakah / zlorabah takoj preobrazil v samo-korekcijo in se prepričal, da bom v prihodnje bolj obziren.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da sem priznanje napake ali zlorabe, ki jo opazim pri sebi ali ki jo nekdo drug izpostavi na meni, jemal kot dokaz lastne manjvrednosti in se zato počutiti osramočenega in ponižanega. Ko opazim in se zavem, da priznanje lastne napake ali zlorabe jemljem kot dokaz lastne manjvrednosti - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno in brez potrebe, da se ob priznanju počutim manjvredno, osramočeno in ponižano, saj to ne odpravi storjenega. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom vsako dopuščeno napako in zlorabo takoj priznal in to priložnost uporabil za to, da se takoj popravim in da se prepričam, da bom v prihodnje to preprečil.

Dan 198 - So najbogatejši Slovenci uspešni?

Princip: Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot nočeš biti obravnavan (ignoriran) sam.

V šolah nas ne učijo kritičnega in holističnega (celostnega) razmišljanja in obravnavanja problemov, saj to ni v interesu večine ljudi, ki s svojim denarjem lahko vplivajo na politiko in šolstvo. To so tisti, ki vse druge ljudi vidijo kot konkurenco lastni želji po čim večjem prilaščanju vsega, kar se prilaščati da (čeprav le navidezno). Od materialnih dobrin, denarja, do moči nad drugimi ljudmi.

Vsi ljudje nosimo v sebi sebične težnje, kjer gledamo le na osebni interes na račun in v škodo drugih (čeprav si tega ne priznamo), saj nam takšen "zgled" dajejo že starši in drugi, od samega rojstva naprej. Zato ne moremo kriviti drugih za stanje človeštva, ki je iz dneva v dan bolj zlorabljajoče. Vsak izmed nas je odgovoren za to, da se zazre vase v samo-iskrenosti, da si odpusti sebičnost z uporabo samo-odpuščanja in da praktično prilagodi svoje obnašanje Principu, ki je najboljši za vse nas, ne le zanj ali za manjšo skupino.

Sebičnost ljudi se odraža povsod, tudi v novicah. Ustvarili smo družbo, v kateri se tekmuje na življenje in smrt v skoraj vsaki stvari, še posebej pa pri denarju, pri ustvarjanju dobička. Tako lahko danes beremo novico: Najbogatejši Slovenci letos še bogatejši, na vrhu zakonca Login. V komentarjih lahko beremo pohvale in čestitke za uspeh. Pa so ti ljudje res uspešni?

Večina ljudi bi se strinjala, da so ti ljudje dosegli izreden uspeh, ker jim je uspelo zaslužiti tolikšne milijone evrov. Vprašanje je, čemu? Za kaj jih bodo porabili? Drži, da je toliko denarja težko zaslužiti in da temu lahko rečemo "uspeh", vendar pa je v tem primeru beseda "uspeh" definirana zelo ozkogledno in omejeno ter zato tudi sebično. Večina ljudi se namreč ne zaveda, kako deluje kapitalistični sistem s celostnega vidika. Namerno je namreč ustvarjen tako, da je v njem ustvarjenega premalo denarja, da bi ga vsi imeli dovolj in s tem lahko dostojno živeli. Še tisti denar, ki je, pa gre večinoma v roke manjšini pohlepnih. S tem smo ustvarili načrtovano pomanjkanje, s čimer smo drug drugega prisilili v krvoločno borbo za preživetje, kar ustreza voditeljem hierarhične družbe. Ko smo zaposleni z lastno utopijo uspeha v obliki kopičenja denarja za sebične interese, smo razumsko omejeni (ker ne razumemo celostnega vidika vzrokov in škodljivih posledic našega delovanja). Prav tako smo lahko vodljivi, ker se podrejamo svojim čustvom, namesto da bi delovali po zdravem razumu in po Principu. Tako se v družbi vzpodbuja ohranjanje piramidnega, hierarhičnega sistema, kjer so bogati in vplivni vedno bolj takšni, revnejši pa vedno bolj revni. Vsi skupaj pa smo zasužnjeni v lastni sebičnosti drug do drugega. Rezultat tega prikazuje spodnja slika. Da ne omenjam drugih posledic, kot so zlorabe okolja in onesnaževanje. Je to uspeh? So ljudje v članku, ki naj bi bili najbogatejši Slovenci, pripomogli h kakšnemu pravemu uspehu, ali so zgolj dodali sol na odprto rano? Da lahko na to vprašanje odgovorimo samo-iskreno, moramo stvarnost obravnavati celostno, holistično, ne le sebično.

Resnični uspeh moram biti vedno usklajen s Principom, saj sebičnosti in zlorabi življenja pač ne moremo reči uspeh, ker s tem samemu sebi kopljemo jamo v obliki posledic, ki nas bodo doletele, ko se bomo morali nepreklicno in neodložljivo soočiti z vsemi posledicami in zlorabami, ki jih dopuščamo v našem življenju. Zakaj bi čakali, da smo v to prisiljeni? Bolj modro je, da se že sedaj začnemo samo-iskreno opazovati z namenom, da odstranimo svoje sebične težnje in se začnemo praktično usmerjati po Principu, ki ni nikomur v škodo. Da lahko to storimo, se moramo najprej začeti izobraževati predvsem o sebi. O tem, kako razmišljamo, kako čustvujemo in zakaj, kako se obnašamo in kako se lahko učinkovito spremenimo in popravimo. O orodjih za to se lahko poučimo tudi na brezplačnem spletnem tečaju, kjer na zabaven način spoznamo samo-iskrenost, samo-odpuščanje in samo-korekcijo, ter osnovno delovanje našega uma in čustev. To je ključ za osvoboditev lastne podrejenosti in omejenosti. Tako se začnemo zgledno obnašati in postanemo del rešitve in ne več del problema.

Hkrati s tem pa moramo seveda začeti spoznavati tudi resnično delovanje družbenih sistemov, saj lahko le tako, s celostnim razumevanjem vzrokov in posledic pri človeških odnosih, začnemo vpeljevati praktične rešitve, ki odpravljajo prvotne vzroke zlorab življenja v družbi. V nasprotnem primeri probleme le prelagam iz enega kupčka na drugega, s čimer problem le še poslabšujemo. Praktičen primer tega je danes večina naših politikov ali pa zdravnikov, ki blažijo le simptome, če sploh, z željo po čudežni tabletki, ki bo vsak problem hitro odpravila. Upanje na hitre rešitve s prelaganjem odgovornosti je vedno zelo naivno in sebično, kar lahko razberemo iz lastnih življenjskih izkušenj, kadar smo samo-iskreni.

Večina ljudi bi rada obogatela. Malo kdo pa se resnično zaveda, kakšne so praktične posledice takšnih teženj ljudi v odnosih drug do drugega. Zato moramo začeti razmišljati o tem, kako ustvariti družbo, ki ne bo parazitska, v kateri bomo lahko vsi bogati, brez da bi s tem drugim preprečevali dostojno in zabavno življenje. Prav tako se moramo začeti zavedati, kako uporabljamo svoj denar, saj v kapitalokraciji z njim glasujemo. Ga uporabljamo zgolj za sebične namene, za osebno korist? Ga zgolj odlagamo na banki in si navidezno dvigujemo ego? Jasno je, da je takšno ravnanje sebično. Če živimo po Principu, denar namenjamo za projekte, v katerih smo osebno udeleženi in s katerimi pripomoremo k spremembi sistema v takšnega, kjer bo dostojno in zabavno življenje vsem zagotovljeno. Vse ostalo je zgolj podrejanje lastnim strahovom, čustvom in sebičnim težnjam.